Jedro

Ker v konkretnem primeru po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pri sklenitvi pogodbe niso sodelovali vsi zapustničini potomci, se po 110. čl. ZD izročeno premoženje res šteje kot darilo, ni pa sodišče upoštevalo, da to velja le za tisti obseg pogodbe, kolikor ni šlo za plačilo za preživljanje. Zaradi pravilne uporabe 106. čl. ZD bo moralo sodišče nujno ugotoviti, ali določen obseg odtujenega premoženja predstavlja darilo, oz. kolikšen obseg je dejansko plačilo za preživljanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (v odločitvi pod tč. II o podrejenem tožbenem zahtevku ter v odločitvi o stroških postopka pod tč. IV izreka) sodba r a z v e l j a v i ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pod tč. I zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 20.3.1997 in aneksa z dne 26.9.1990, sklenjenih med A.J. in J. R. in v posledici tega tudi zahtevek na ugotovitev, da naj bi premoženje, ki je bilo predmet teh pogodb, spadalo v zapuščino po pokojni A.J. Delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, tako da je pod tč. II izreka sodbe ugotovilo, da sta obe navedeni pogodbi po vsebini dejansko darilni pogodbi. Pod tč. III je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom zahtevala od sodišča ugotovitev, da naj bi bila tožnika nujna dediča po pokojni A.J., da premoženje, ki je predmet te pogodbe spada v zapuščino po pokojni ter da naj bi se toženi stranki zato naložila izstavitev zemljiškoknjižne listine za izbris njene lastninske pravice pri nepremičninah, ki so bile predmet pogodbe, pod tč. IV pa je odločilo, da vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da gre pri sporni pogodbi in njenem aneksu po vsebini za preužitkarsko pogodbo, ker pa je bila ta sklenjena med zapustnico in enim izmed njenih otrok, gre dejansko za pogodbo o takojšnji izročitvi vsega zapustnikovega premoženja v smislu 106. čl. ZD. Ker pa se s pogodbo niso strinjali vsi izročiteljevi otroci, se na podlagi 110. čl. ZD šteje to pogodbo kot darilno pogodbo. Zato je podrejenemu tožbenemu zahtevku v tem obsegu ugodilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. Predlaga, naj se sodbo spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče v zadevi enkrat že odločalo, vendar je bila sodba z odločbo višjega sodišča razveljavljena, prvostopenjskemu sodišču pa dano navodilo, naj izvede dokaze zaradi ugotovitve sorazmernosti med dajatvami iz navedene pogodbe in aneksa k tej pogodbi na eni strani ter toženkinimi obveznostmi na drugi, ter naj pogodbo oceni tudi z vidika določil Zakona o dedovanju. Prvostopenjsko sodišče tem napotilom ni sledilo in predlaganih dokazov ni izvedlo, ne da bi obrazložilo zakaj. Odločbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Poleg tega je tožena stranka že ves čas postopka ugovarjala zastaranje podrejenega tožbenega zahtevka, o čemer se sodišče v sodbi ni izjasnilo. Sodišče pa je tudi spregledalo, da je tožeča stranka že 23.4.1996 pri zaslišanju izjavila, da je bila s pogodbo o preživljanju seznanjena v letu 1989 in glede na to, da ni v zvezi s tem ničesar ukrenila, je moč šteti, da se je z izročitvijo premoženja po zapustnici strinjala.

Pritožba je utemeljena.

Razlogovanje prvostopenjskega sodišča je pravilno le načeloma in ne upošteva specifičnosti konkretnega primera. Drži sicer, da v obravnavani zadevi ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj je pri slednji izročitev premoženja odložena do preživljančeve smrti, v konkretnem primeru pa je A.J. prepustila toženki svoje nepremičnine takoj ob podpisu pogodbe, oz. ob podpisu aneksa. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da gre po vsebini za takoimenovano preužitkarsko pogodbo, ki jo je sodna praksa poznala tudi pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur.list RS št. 83/2001), ker pa je šlo za pogodbo, sklenjeno med materjo in hčerko, je moralo uporabiti tudi določbe Zakona o izročilni pogodbi iz 106. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Ker v konkretnem primeru po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pri sklenitvi pogodbe niso sodelovali vsi zapustničini potomci, se po 110. čl. ZD (sedaj 1. odst. 550. čl. OZ) izročeno premoženje res šteje kot darilo, ni pa sodišče upoštevalo, da to velja le za tisti obseg pogodbe, kolikor ni šlo za plačilo za preživljanje. Tožena stranka je namreč v postopku zatrjevala, da je šlo za odplačno pogodbo, s katero se je obvezala do materine smrti skrbeti zanjo. Že v odločbi opr.št. I Cp 525/2002 z dne 9.9.2003, je bilo opozorjeno, da bo sodišče zaradi pravilne uporabe 106. čl. ZD moralo nujno ugotoviti, ali določen obseg odtujenega premoženja predstavlja darilo, oz. kolikšen obseg je dejansko plačilo za preživljanje. Ker sodišče prve stopnje v tej smeri dejanskega stanja ni ugotavljalo, je vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava. Ta namreč terja razjasnitev vseh okoliščin, od katerih je odvisna pravna kvalifikacija pogodbe.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo odločanje (355. čl. ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, pa je moralo na podlagi 165. čl. ZPP razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških.