Jedro

Sodna praksa je enotna v tem, da napake, ki nastanejo v sferi odvetniške pisarne ali med več odvetniki, ki zastopajo eno stranko in ki so posledica njihovega poslovanja, niso opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje.

Uveljavljanje nove okoliščine za vrnitev v prejšnje stanje šele v pritožbi ni upoštevno, če je predlagatelj za vzrok zamude vedel že ob vložitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje in tako zamudil 15 dnevni rok.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in zavrglo pritožbo tožeče stranke kot prepozno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in izpodbijana sklepa potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. V reviziji izrecno uveljavlja le kršitev 375. člena ZPP. Vsebinsko pa navaja, da se sodišče druge stopnje ni izreklo o razlogih in dokazih, ki sta jih pooblaščenca navedla v pritožbi.

Tožeča stranka trdi, da sta sodišči napačno presodili o tem, ali je bil podan opravičen razlog za zamudo s pritožbo ali ne. V reviziji ponovno opisuje nesporazum, ki je nastal med pooblaščencema. Dodatno pa še navaja, da sodišče druge stopnje niti omenilo ni dodatnega razloga, na katerega se je pooblaščenec G. Š. oprl v svoji ločeni pritožbi. Gre za bolezen njegove hčerke, zaradi katere dne 19.9.1997 ni delal. Moral je namreč po njo v Klinični center v Ljubljano. Sicer pa priznava, da je bil prepričan, da je bila pritožba poslana iz pisarne odvetnika S. direktno na Okrajno sodišče v Ajdovščino. Če o tem ne bi bil prepričan, bi kljub navedenemu dejstvu ponovno preveril v odvetniški pisarni S., ali je bila pritožba resnično poslana ali ne. Pisnih dokazov pooblaščenec ne navaja in ne prilaga, bo pa jih predložil po potrebi. Ne gre torej le za vsakdanjo napako v internem poslovanju. Pojav hčerkine hude bolezni je objektivni in s tem opravičljiv razlog, ki bi ga sodišče moralo kot takega upoštevati. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče drugostopni sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in tako omogoči obravnavo vložene pritožbe zoper sodbo z dne 8.5.1997 kot pravočasno, podrejeno pa predlaga, da sklepa prvostopnega in drugostopnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje, s katerim je bil predlog na vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen, dovoljena. Po 1. odstavku 400. člena ZPP je namreč revizija dovoljena tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, če gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S tem, ko je bila pritožba zavržena in nato predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen, je litispendenca prenehala in zato takšen sklep sodi med sklepe, s katerimi je postopek pravnomočno končan.

Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija zoper navedeni sklep v obravnavanem primeru ni utemeljena. Po 1. odstavku 117. člena ZPP stranka, ki zamudi rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico to dejanje opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje, če je rok zamudila iz opravičenega vzroka. Predlog mora vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok. Če je stranka šele pozneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela (2. odstavek 118. člena ZPP).

V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje z dne 26.9.1997 je tožeča stranka navedla kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje nesporazum med pooblaščencema D. S. in G. Š. Uveljavljala je še, da gre za zelo pomembno zadevo, v kateri je nastalo tožniku veliko stroškov ter da bi moralo sodišče upoštevati ustavno pravico do pritožbe, ker bi bila sicer na tak način ta pravica tožniku odvzeta. Nekajdnevna zamuda ne bi smela biti razlog za izgubo te ustavne pravice. Tudi na naroku za vrnitev v prejšnje stanje dne 24.10.1997 tožeča stranka ni navajala nobenega drugega ali dodatnega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Do kakšnega nesporazuma je med pooblaščencema prišlo, med postopkom za vrnitev v prejšnje stanje ni bilo spora. Sodišči druge in prve stopnje sta pooblaščencema verjeli, da je do takšnega nesporazuma res prišlo, vendar sta šteli, da dogodek ni opravičen razlog po 1. odstavku 117. člena ZPP.

Tožeča stranka v reviziji navaja kot poglavitni razlog za zamudo roka drugo okoliščino in sicer bolezen hčerke pooblaščenca G. Š.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pooblaščenec G. Š. to okoliščino prvič omenjal šele v pritožbi, ki jo je vložil 5.11.1997. Ker gre za okoliščino, ki se je zgodila prav njemu in sicer 19.9.1997 (zadnji dan pritožbenega roka), bi jo, če je menil, da je bila vzrok za zamudo, moral uveljavljati v 15-dnevnem roku od dneva zamude. Omemba te okoliščine v pritožbi ne more biti upoštevna. Uveljavljena je bila namreč prepozno. Zato tudi dokaz v zvezi z njo za sodišče druge stopnje ni bil pomemben. Le v odgovor na revizijski očitek revizijsko sodišče dodaja, da je bila ta okoliščina v pritožbi navedena brez povezave z nemožnostjo dviga poštne pošiljke.

Sodišče druge stopnje torej ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko se o tej okoliščini ni izreklo.

Revizijsko sodišče je zato moralo presoditi le, ali je bil vzrok za zamudo, ki sta ga pooblaščenca tožnika G. Š. in D. S. navajala v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, opravičen vzrok po navedeni določbi ZPP ali ne.

Glede na trditve tako v predlogu kot v poznejših vlogah, da gre za kršitev 25. člena Ustave Republike Slovenije, revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da navedena določba ustave res vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Toda pravica do pritožbe je bila tožeči stranki dana. Imela je na razpolago 15 dni za vložitev pritožbe. Lahko bi jo vložila sama ali prek svojih pooblaščencev. Ne tožeča stranka ne njena pooblaščenca tako niso ravnali. Do zamude pritožbenega roka je prišlo zaradi nesporazuma med pooblaščencema tožeče stranke. Sodna praksa pa je enotna v tem, da napake, ki nastanejo v sferi odvetniške pisarne ali med več odvetniki, ki zastopajo eno stranko in ki so posledica njihovega poslovanja, niso opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je takšna sodna praksa izoblikovala zaradi tega, ker mora sodišče upoštevati tudi drugo zelo pomembno načelo, ki je prav tako urejeno v Ustavi Republike Slovenije. Gre za načelo enakega varstva pravic. V 22. členu je namreč določeno, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Gre za enakost orožij, ki ju morata imeti obe stranki. Petnajstdnevni rok je prekluzivni rok, takoimenovani strogi rok, ki ga ni mogoče podaljševati zaradi morebitne (večje) pomembnosti zadeve ali drugih okoliščin na strani ene stranke. Tako zatrjevana pomembnost zadeve in zatrjevani visoki stroški tožnika v dosedanjem postopku ne morejo biti razlog, da bi imel v postopku drugačne ali večje pravice kot nasprotna stranka. Zaradi tega torej mora sodišče strogo presojati opustitev oz. zamudo teh strogih rokov. Prav zato je tudi določen relativno kratek rok za uveljavljanje razlogov, ki so pripeljali do te zamude.

Pravilna je zato odločitev sodišča druge stopnje in v povezavi z njo tudi sodišča prve stopnje, ko uveljavljanega razloga na strani pooblaščencev tožeče stranke nista upoštevali. Pravilno sta ugotovili, da gre za subjektivni razlog, katerega sodišče pri oceni, ali so podani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, ne more upoštevati. Pravilna je ugotovitev v sklepu sodišča druge stopnje, da ne gre za očitek pooblaščencema, da sta ravnala malomarno, ampak zgolj za to, da se je napaka zgodila v njuni sferi poslovanja, katerega negativne posledice morata nositi sama. Pravilno je potrdilo sklep in razloge sodišča prve stopnje, ki je med drugim ugotovilo tudi, da je odvetnik G. Š. prejel dopis že 18.9.1997, v katerem mu je bilo naročeno, da naj pritožbo v roku, to je 19.9.1997 predloži sodišču (pooblaščenec D. S. mu še naroča: "seveda tudi s tvojim žigom in podpisom").

Sicer pa je okoliščino v zvezi s tem dopisom in zlasti sprejem tega dopisa že dne 18.9.1997 potrdil tudi sam G. Š. v svoji pritožbi, kjer je navajal tudi druge nove okoliščine v zvezi z reakcijo na ta dopis, ki pa prav tako za sodišče druge stopnje niso bile več upoštevne, ker so bile posredovane sodišču po poteku 15-dnevnega roka, odkar je pooblaščenec zanje izvedel. Ker sta torej sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili ZPP, pa tudi pravni standard opravičljiv vzrok, je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti (1. odstavek 395. člena v povezavi s 1. odstavkom 400. člena ZPP).