Jedro

Tožena stranka se je v zvezi s 1031. členom ZOR v postopku sklicevala na okoliščino, da je po sklenitvi asignacijskih pogodb, s katerima je sprejela nakazilo asignanta, prišlo do stečaja nad asignantom, kakor tudi, da sama ni vedela in ni mogla vedeti, da bo nad asignantom uveden stečajni postopek. Tožena stranka je torej zatrjevala dejanske okoliščine, v posledici katerih pa v skladu s 3. odstavkom 1031. člena ZOR ne pride do preklica nakazila, v posledici katerega bi prenehala obveznost tožene stranke do tožeče stranke. Ob takšnih trditvah se tako izkaže tovrsten ugovor tožene stranke za nesklepčen.

Po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času (morebitnega dolgotrajnega) sodnega postopka v breme tožnikov. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba zato izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja, niti penalnega pomena. Ta del obrestne mere služi zgolj k preseganju trdote monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), ki je bila presežana s citiranimi specialnimi zakoni, OZ in sodno prakso.

Izrek

r a z s o d i l o :

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo 43.515,95 EUR, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del izpodbijane sodbe potrdi.

3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 3.878.294,89 SIT (sedaj 16.183,84 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2000 do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 442.790,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2006 do plačila. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljena je pritožba v tistem delu, v katerem izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neizkazani pogojenosti sprejema nakazila asignanta L d.d. toženi stranki kot asignatu z obstojem terjatve asignanta do tožene stranke. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno povzelo določbo 1. odstavka 1022. člena ZOR nastane s sprejemom nakazila med asignatom prejemnikom in asignatom nakazancem dolžniško razmerje, ki je abstraktno glede na razmerje med asignatom nakazovalcem in nakazancem. Pritožbeno sodišče v tem delu tudi v celoti pritrjuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je sprejem nakazila pogojevala z obstojem obveznosti do asignanta. Neutemeljen je očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni utemeljilo zaključka, da tožena stranka obstoja zatrjevanega dogovora ni uspela dokazati. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje do tega zaključka prišlo na podlagi ocene neskladja v izpovedih priče D.P., zaposlenega pri toženi stranki, ki je obstoj tovrstnega dogovora, na katerega se sklicuje tožena stranka, zatrjeval in izpovedi priče J. G. in F. J., v spornem obdobju zaposlenih pri tožeči stranki, ki sta obstoj takšnega dogovora izrecno zanikala. Takšna dokazna ocena je tudi po mnenju pritožbenega sodišča življenjsko sprejemljiva, saj gre pri tožeči stranki za banko, zato je sprejemljiva izpoved prič J. G. in F. E., da so se sklenjeni posli pri poslovanju sklepali v pisni obliki. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se priča J. G. o poslu ni spominjala ničesar, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo njeno izpoved tudi v tistem delu, ko je zatrjevala, da so se dogovori pri poslovanju tožeče stranke sklepali zgolj v pisni obliki. S tem je ovržen pritožbeni očitek glede storitve absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja s tem v zvezi. Na osnovi izvedenih dokazov je sodišče tako pravilno ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke iz sklenjenih asignacijskih pogodb, s katerimi je tožena stranka sprejela izpolnitev, v posledici česar ji je nastala obveznost do tožeče stranke, skladno s 1. odstavkom 1022. člena ZOR.

Tožena stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke glede na njeno sklicevanje na določbo 1031. člena ZOR in na okoliščino, da je bil nad asignantom dne 23.3.2000, torej po sklenitvi spornih pogodb o asignaciji, uveden stečajni postopek. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi takšen pritožbeni očitek neutemeljen. Res je, da mora sodišče v obrazložitvi sodbe pojasniti razloge za svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V tem okviru se mora opredeliti tudi do pravno relevantnih ugovorov in trditev, ki jih podaja posamezna stranka v postopku. Tožena stranka se je v zvezi s 1031. členom ZOR v postopku sklicevala na okoliščino, da je po sklenitvi asignacijskih pogodb, s katerima je sprejela nakazilo asignanta, prišlo do stečaja nad asignantom, kakor tudi, da sama ni vedela in ni mogla vedeti, da bo nad asignantom uveden stečajni postopek (pripravljalna vloga z dne 16.1.2003 tč. 7). Tožena stranka je torej zatrjevala dejanske okoliščine, v posledici katerih pa v skladu s 3. odstavkom 1031. člena ZOR ne pride do preklica nakazila, v posledici katerega bi prenehala obveznost tožene stranke do tožeče stranke. Ob takšnih trditvah se tako izkaže tovrsten ugovor tožene stranke za nesklepčen, pritožbeno zatrjevanje, da navedene dejanske okoliščine pripeljejo do preklica nakazila, pa materialnopravno zmotno. Ker gre za zatrjevanje dejstev, ki niso mogle vplivati na odločitev prvostopenjskega sodišča, je tako neutemeljen očitek, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se prvostopenjsko sodišče do teh pravno nerelevantnih ugovorov izrecno ni opredelilo.

Utemeljena pa je pritožba v tistem delu, s katerim prvostopenjskemu sodišču smiselno očita nepravilno uporabo materialnega prava, ker pri odločitvi o obrestnem delu tožbenega zahtevka ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-300/2004. Po mnenju pritožnice bi prvostopenjsko sodišče moralo odločiti tako, da bi zamudne obresti od vtoževane glavnice prenehale teči z dnem 16.3.2003, ko je vsota zapadlih zamudnih obresti dosegla nominalni znesek glavnice.

Pritožbeno sodišče preizkuša pravilnost uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sestavni del tega materialnopravnega preizkusa je tudi preizkus ali so zamudne obresti pred zaključkom glavne obravnave prenehale teči v posledici učinkovanja določbe takrat veljavnega 376. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - v nadaljevanju OZ). Iz priloge št. I k tej sodbi, ki je sestavni del obrazložitve, izhaja, da znaša na dan zaključka glavne obravnave znesek glavnice, povečane za zakonske zamudne obresti od zapadlosti 8.1.2000 dalje 11.452.138,64 SIT. Odgovoriti je torej potrebno na vprašanje, ali je vsota zapadlih pa ne plačanih obresti že presegla glavnico. V okviru presoje ustavne skladnosti 376. člena OZ je Ustavno sodišče v odločbi U-I-276/06-41 z dne 15.3.2007 (v nadaljevanju odločba US) podalo tudi naslednjo utemeljitev: "Vprašanji, ali je treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo OZ, upoštevati nominalno ali valorizirano glavnico in ali je pri obračunu višine zapadlih pa ne plačanih obresti treba upoštevati tudi tisti del obrestne mere, ki opravlja funkcijo ohranjanja realne vrednosti glavnice, sodita v okvir razlage zakona" (31. točka obrazložitve odločbe US). Pritožbeno sodišče to razume kot razlago v ožjem pomenu besede, ko je potrebno posamezen jezikovni pojem pomensko utemeljiti in ne v smislu širšega pomena razlage v smislu razumevanja jezikovno jasnega sporočila (glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba Ljubljana 1998, stran 47-51). Ob takšnem izhodišču je po mnenju pritožbenega sodišča odločitev ali je v konkretnem primeru med pravdnima strankama že prišlo do učinka 376. člena OZ oziroma kolikšen znesek je tožena stranka dejansko dolžna plačati tožeči stranki, odvisen od razumevanja pojma glavnice in obresti, kot jih obravnava 376. člen OZ. Po mnenju pritožbenega sodišča pa za pravilen odgovor na navedeno vprašanje ne zadošča zgolj jezikovna razlaga besedila 376. člena OZ brez hkratnega upoštevanja določb drugih zakonov, ki so sočasno urejali vprašanje predpisane obrestne mere zamudnih obresti.

Po ekonomski definiciji predstavljajo obresti ceno uporabe tujega denarja. Ta funkcija (cena) se kaže kot rezultanta ponudbe in povpraševanja na trgu. Zamudne obresti pa vsebujejo tudi penalno funkcijo, ki pomeni povečevanje obveznosti dolžnika, zato da bi ga prisilila k izpolnitvi svoje zapadle denarne obveznosti. Ti dve funkciji torej v principu povečujeta obveznost dolžnika. Zagotavljanje teh dveh funkcij pa je izpolnjena samo pod predpostavko ohranjanja realne vrednosti obveznosti dolžnika tudi v okoliščinah nestabilnih ekonomskih razmer in visoke inflacije. Zakonodajalec je v času veljavnosti ZOR v opredelitev višine obrestne mere zamudnih obresti vključil tudi tretjo, revalorizacijsko funkcijo zamudnih obresti. V obdobju visoke inflacije se je ta funkcija izkazovala kot prevladujoča, zato je bilo po letu 1985 v sodni praksi tudi izoblikovano povsem enotno stališče, da so zamudne obresti, obračunane na denarni znesek domačega denarja, pomenile predvsem revalorizacijo dolgovane vsote domačega denarja z izjemno visoko obrestno mero in načinom izračunavanja zamudnih obresti (po izrecno predpisani konformni metodi, katere bistvo je pripisovanje nateklih obresti k glavnici in nato obrestovanje tako povečane glavnice). Z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list SFRJ št. 57/89) je zakonodajalec na nesistematičen način reševal problem visoke inflacije. Takšno ureditev pa je sodna praksa utemeljevala kot izjemo od zahteve po denarnem nominalizmu v času zamude plačila glede na 394. člen ZOR. Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. list 45/95; v nadaljevanju ZPOMZO) je prvič izrecno dovolil revalorizacijo v obligacijskih razmerjih v višini TOM za terjatve, katerih dospelost je bila več kot 30 dni (1. in 2. odstavek 4. člena ZPOMZO). Za dospele terjatve pa je bil TOM vsebovan v obrestni meri zamudnih obresti. Ker je z dospelostjo denarne terjatve praviloma izenačen nastop zamude, je bila revalorizacija dolgovanega zneska v času zamude tako vsebovana po izrecni določbi Zakona o obrestni meri zamudnih obresti. Iz navedenih določil ZPOMZO tako jasno izhaja, da v okviru predpisane obrestne mere zamudnih obresti zagotavlja TOM valorizacijsko funkcijo, prestali del predpisane obrestne mere (1,8- kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije) pa ceno denarja in kazensko funkcijo.

ZPOMZO je z dopustitvijo revalorizacije tisti zakon, ki je skladno 394. členu ZOR izrecno določil glede kogentne zapovedi monetarnega nominalizma "kaj drugega". Do tedaj je načelo monetarnega nominalizma odpravila predvsem enotna sodna praksa, ki je zamudnim obrestim priznala vlogo valorizacije in pri nečistih denarnih odškodninskih terjatvah, ki so se izračunavale po razmerjih ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, zamudne obresti priznavala še od izdaje te sodbe dalje, ne oziraje se pri tem na zamudo s plačilom teh denarnih terjatev, ki s trenutkom izdaje sodbe sodišča prve stopnje nima prav nič skupnega (186. člen ZOR). ZPOMZO-A (Ur. list RS 109/2001) je spremenil 1. in 2. odstavek 4. člena ZPOMZO tako, da je revalorizacijo s TOM dopustil za terjatve z rokom dospelosti več kot eno leto, TOM pa je bil še vedno ohranjen in definiran kot ohranjanje vrednosti denarnih obveznosti v domačem denarju. V tem smislu je predpisano obrestno mero zamudnih obresti spremenil samo v tistem delu, ki naj bi predstavljala funkcijo cene denarja in kazensko funkcijo (13,5 % točk namesto prej 1,8 kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije). Šele ZPOMZO-1 je v letu 2003 opustil TOM pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

Revalorizacija terjatev, vsebovana v zakonsko predpisani obrestni meri, je bila tudi razlog za ohranitev konformne metode za obračunavanje zamudnih obresti, čeprav ta metoda po uveljavitvi ZPOMZO leta 1995 ni bila več predpisana v nobenem zakonu. To stališče jasno izhaja tudi iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 370/2005: "2. člen ZPOMZO predpisuje enotno obrestno mero zamudnih obresti, ki po svoji notranji zgradbi upošteva revalorizacijo in realne obresti. Valorizaciji je imanentno sprotno (obrestno) obrestovanje in je zato tudi v predpisani (enotni) obrestni meri zamudnih obresti inplicirano obrestno obrestovanje..." Takšno stališče je smiselno ob predpostavki, da je valorizacija izražena v obliki obrestne mere, v obravnavanem primeru v okviru predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Sicer ni smiselno govoriti o obrestnem obrestovanju. Če pritožbeno sodišče prav razume prevzeti del obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča, pa je prav revalorizacijski del obrestne mere razlog za sprotno pripisovanje obresti h glavnici, od katere se nato izračunavajo obresti za nadaljnje obdobje zamude. Revalorizacijski del obrestne mere zamudnih obresti tako po stališču Vrhovnega sodišča utemeljuje tudi izjemo od prepovedi anatocizma iz 1. odstavka 279. člena ZOR ( in 1. odstavka 375. člena OZ). Da bi šlo za tako izjemo (prim. 1. dostavek 279. člena ZOR) zakonodajalec od uveljavitve ZPOMZO leta 1995 ni več izrecno predpisoval, ker v zakonu odtlej ni bila več predpisana konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti. Konformna metoda obračunavanja obresti je bila v sodni praksi uveljavljena do uveljavitve ZPOMZO-1, to je do 28.6.2003. Zato izračun zamudnih obresti odtlej ne temelji več na pripisovanju nateklih obresti k glavnici. ZPOMZO-1 je prvi specialni zakon po osamosvojitvi Republike Slovenije, ki je opustil revalorizacijo pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. Gre za očiten ukrep, ki je hkrati tudi element gospodarske politike, ki je v domeni zakonodajalčevega prostega preudarka (15. točka obrazložitve odločbe US), očitno narekovan tudi z umirjanjem ekonomskih razmer in padanjem stopnje inflacije, ki je prej narekovala zakonsko urejanje valorizacije obveznosti v smislu določb ZPOMZO. To pa pomeni, da je od uveljavitve ZPOMZO-1 dalje revalorizacijska funkcija zamudnih obresti zgolj prikrita znotraj enotno opredeljene predpisane obrestne mere zamudnih obresti, saj stopnja inflacije tudi v ekonomskem smislu ne izkazuje več potrebe po zakonski revalorizaciji denarnih obveznosti.

Določilo 376. člena OZ lahko uporablja pojma obresti in glavnice v smislu teh pojmov, kot jih definira OZ. Pri glavnici bi lahko šlo za znesek denarja brez valorizacije ali z dogovorjeno valorizacijo (prim. 371. in 372. člen OZ). V primeru, ko bo valorizacija več kot nič, je jasno, da bo valorizirana glavnica večja kot nominalna glavnica. Valorizirana glavnica pa bo v kontekstu 376. člena OZ še vedno glavnica. Enako mora veljati tudi za vse tiste terjatve, pri katerih je zakonodajalec revalorizacijo izrecno predvidel v specialnem zakonu, pa čeprav kot sestavni del sicer enotne obrestne mere zamudnih obresti. V kontekstu 376. člena OZ pritožbeno sodišče ne najde razloga za različno obravnavanje upnikovih denarnih terjatev, za katere velja dogovorjena valorizacija in za katere velja predpisana revalorizacija v okviru obrestne mere zamudnih obresti. Različno obravnavanje upnikov enih in drugih denarnih terjatev bi vodilo v kršitev temeljne pravice o enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Pritožbeno sodišče pri tem opozarja tudi na utemeljitev Ustavnega sodišča v odločbi US, s katerim je utemeljilo kot ustavno skladen ukrep pravila "ne ultra alterum tantum" iz 376. člena OZ tudi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Po mnenju Ustavnega sodišča je pravilo "eno izmed dopustnih varoval, ki naj preprečijo, da bi višina nateklih obresti ustvarila nepravično, nesorazmerno obveznostno razmerje med upnikom in dolžnikom". Zasledovanje tega cilja pa ne pomeni zgolj varstvo dolžnika, temveč je potrebno upoštevati tudi položaj upnika. Upoštevanje zgolj nominalne glavnice v smislu omejitve po 376. čl. OZ tudi za obdobje, ko je bila valorizacija zakonsko predpisana znotraj obrestne mere zamudnih obresti, bi že po definiciji pomenilo, da dolžnik po ustavitvi obrestovanja ne bo dolžan izpolniti znesek v denarju, ki bi predstavljal realno dvakratno višino denarne obveznosti ob njeni zapadlosti. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe št. U-I-300/04-25 z dne 2.3.2006 navedlo: "Ko je zakonodajalec ocenil, da so se gospodarske razmere ustalile do te mere, da naj navedena ureditev kot instrument za ohranjanje realne vrednosti glavnice ni bila več potrebna, je sprejel OZ, ki je najprej določil, da je načelo denarnega nominalizma dispozitivne in ne več kogentne narave, obrestna mera pa je postopoma izgubila valorizacijsko funkcijo..." (16. točka obrazložitve). Tudi Ustavno sodišče je tako poudarilo, da je valorizacijska funkcija zamudnih obresti ostala aktualna še po uveljavitvi OZ. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni sprejemljivo, da bi šlo breme razvrednotenja domačega denarja v času (morebitnega dolgotrajnega) sodnega postopka v breme tožnikov. Revalorizacijo nominalne glavnice je treba zato izvzeti iz pojma obresti iz 376. člena OZ, ker v revalorizacijskem delu obrestna mera zamudnih obresti nima niti pomena odmene za uporabo tujega denarja, niti penalnega pomena. Ta del obrestne mere služi zgolj k preseganju trdote monetarnega nominalizma (394. člen ZOR), ki je bila presežana s citiranimi specialnimi zakoni, OZ in sodno prakso.

Pritožbeno sodišče je skladno z zgoraj obrazloženim uporabilo 376. člen OZ tako, da je nominalno glavnico 3.878.294,89 SIT revaloriziralo na dan 28.6.2003 po stopnjah, ki so pritožbenemu sodišču dostopne v okviru računalniškega programa za izračun obresti. Mejni datum predstavlja dan uveljavitve ZPOMZO-1, ki je opustil TOM pri opredeljevanju obrestne mere zakonskih zamudnih obresti.

Iz priloge št. 2 k tej sodbi izhaja, da je znašala revalorizirana glavnica terjatve tožeče stranke na dan 28.6.2003 5.214.081,44 SIT. Ob upoštevanju 376. člena OZ so zamudne obresti prenehale teči, ko so dosegle znesek revalorizirane glavnice v višini 5.214.081,44 SIT. Ker je iz obračuna obresti v prilogi št. 1. razvidno, da je na dan zaključka glavne obravnave (20.1.2006) znesek glavnice z zamudnimi obrestmi presegel dvakratni znesek revalorizirane glavnice na dan 28.6.2003, je tožeča stranka tako upravičena zgolj do plačila zneska v višini sedanjih 43.515,95 EUR.

Pritožbeno sodišče je moralo na osnovi pravilne uporabe materialnega prava izpodbijani del sodbe spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki presega zgoraj določno ugotovljen znesek obveznosti (4. tč. 358. čl. ZPP).

Tožena stranka je v postopku uspela zgolj v delu, ki se nanaša na tek obresti, ki presegajo glavnico, ne pa tudi glede samega temelja in višine same glavnice. V zvezi z delom odločitve sodišča prve stopnje, glede katere je tožena stranka uspela s pritožbo, niso nastali posebni stroški, zato v tem delu uspeh pritožnice ni narekoval spremembe odločitve prvostopenjskega sodišča glede pravdnih stroškov. Tudi v pritožbenem postopku je tožena stranka uspela samo v delu, ki se nanaša na tek obresti, ki presegajo glavnico. Gre za delen uspeh v pritožbenem postopku, v okviru katerega pa je svoje stroške priglasila tudi tožeča stranka glede na vložen odgovor na pritožbo. Glede na odločitev pritožbenega sodišča sta tako pravdni stranki v pritožbenem postopku samo deloma uspeli, zato je na podlagi 2. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.