Jedro

Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.

Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).

Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za obračun razlike v plači za čas od 1. 9. 2015 dalje, in sicer: - za obdobje od 1. 9. 2015 do 30. 11. 2015 razliko med izplačano plačo za 32. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 34. plačni razred, - za obdobje od 1. 12. 2015 do 30. 11. 2018 razliko med izplačano plačo za 32. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 35. plačni razred, - za obdobje od 1. 12. 2018 do 31. 12. 2018 razliko med izplačano plačo za 34. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 37. plačni razred, - za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 razliko med izplačano plačo za 35. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 38. plačni razred, - za obdobje od 1. 11. 2019 do 30. 11. 2021 razliko med izplačano plačo za 39. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 42. plačni razred, - za obdobje od 1. 12. 2021 do 28. 8. 2022 razliko med izplačano plačo za 41. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 44. plačni razred, in - za obdobje od 29. 8. 2022 dalje razliko med izplačano plačo za 42. plačni razred in plačo za dejansko opravljeno delo z doseženimi napredovanji za 45. plačni razred, od tako dobljenih bruto zneskov obračun ter odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec za obdobje od 1. 9. 2015 do 31. 12. 2018 in od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec za obdobje od 1. 1. 2019. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške in je dolžna toženki plačati stroške v višini 1.855,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica ves čas opravljala enako delo, in sicer delo svetovalke zaposlitve. Svetovalno delo je ZUTD preimenoval v storitev vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve ter za opravljanje tega dela določil pogoj VII/2. stopnje izobrazbe. Zaradi tega je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2014 za delovno mesto Samostojni svetovalec II. Nejasno je, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je bilo delo tožnice, ki ga je opravljala pred tem, nižje zahtevnosti, če je ugotovilo, da je ves čas opravljala enako delo. Ukinitev delovnega mesta Strokovni sodelavec za področje dela z brezposelnimi osebami in delodajalci je bila posledica spremembe zakonodaje. Delovno mesto vsebinsko ni bilo spremenjeno, kar so poleg tožnice potrdile priče A. A., B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo - 19. člen ZSPJS. Zmotno je štelo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila za delovno mesto v višjem tarifnem razredu, pri čemer ni upoštevalo, da je šlo za enako delo. Prav tako ni upoštevalo, da ZSPJS določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju in uveljavlja načelo enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih. Neutemeljeno ni upoštevalo sodne prakse, in sicer zadev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 280/2006 in VIII Ips 291/2016, ki sta povezani in v katerih je bilo zavzeto stališče, da javni uslužbenec, ki že pred premestitvijo opravlja enako delo, prenese število napredovanj. Prav za takšno dejansko stanje je šlo pri tožnici. ZSPJS prenos napredovanj veže na opravljeno delo (enako delo), ne tarifne razrede. Za javne uslužbence velja enoten sistem napredovanj, ki je odvisen le od napredovalnega obdobja in ocen. Pridobljena pravica do napredovanja ne more biti odvisna od tega, ali so delovna mesta uvrščena v različne tarifne razrede. Tožnica je bila "prisiljena" v pridobitev višje izobrazbe, hkrati pa se je morala odpovedati pridobljeni pravici do napredovanj, ki jih je dosegla ob opravljanju enakega dela. Tako je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2014 v enakem položaju kot javni uslužbenec, ki bi se takrat prvič zaposlil pri toženki, čeprav je (enako) delo opravljala že od leta 2006 dalje. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi enači sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi s premestitvijo, čeprav gre za različna pravna instituta. Ne utemelji, zakaj bi šlo v tožničinem primeru za premestitev; primeri, v katerih pride do premestitve, so v ZJU izčrpno določeni. Ker v tem delu sodba nima razlogov, je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnice prereka njene navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZUTD, ZSPJS in ZUJF. Kot bistveno dejstvo je pravilno izpostavilo, da je tožnica ustrezno izobrazbo pridobila šele po uveljavitvi ZUTD, kar pomeni, da ob premestitvi na delovno mesto v VII/2. tarifnem razredu ni bila upravičena do prenosa napredovanj. Toženka je s spremembo sistemizacije v letu 2013 odpravila anomalije in zagotovila, da so javni uslužbenci za enako delo prejemali enako plačo. Za delo svetovalca zaposlitve je upoštevala, da mora imeti VII/2. stopnjo izobrazbe. Tožnica ni bila "prisiljena" v pridobitev višje izobrazbe. S tem je bilo glede na določbe ZUTD pogojeno opravljanje dela svetovalca zaposlitve, ki ga je do tedaj opravljala. Tožnica je po pridobitvi višje izobrazbe podpisala novo pogodbe o zaposlitvi, ki je ni izpodbijala. Toženka ji je plačo zakonito določila ob upoštevanju 19. člena ZSPJS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče podani utemeljitvi v celoti sledi.

6. Tožnica je pri toženki od leta 2006 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. stopnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. 7. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.

8. ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 19. 9. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem mestu je toženka upoštevala dva plačna razreda napredovanj, ki jih je tožnica dosegla.

9. Tožnica je konec leta 2013 diplomirala in pridobila zahtevano VII/2. stopnjo izobrazbe. V posledici tega je s toženko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2014 za delovno mesto Samostojni svetovalec II, ki sodi v VII/2. tarifni razred. Pri določitvi plače ni upoštevala doseženih napredovanj.

10. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).

11. Prvi odstavek 19. člena ZSPJS določa, da se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan; če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto oziroma imenovanja v naziv v višjem tarifnem razredu, pri istem ali drugem delodajalcu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo ali sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi oziroma pred imenovanjem v naziv poveča za en plačni razred; ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

12. Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da enači sklenitev pogodbe o zaposlitvi s premestitvijo, čeprav gre za različna pravna instituta, saj 19. člen ZSPJS za oba primera enako določa, v kateri plačni razred se uvrsti javni uslužbenec. Neutemeljeno izpostavlja, da ZSPJS prenos napredovanj veže le na opravljeno delo, kar ne drži; v prvem odstavku 20. člena jasno določa, da javni uslužbenec obdrži napredovanja (le) ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi oziroma premestitvi na delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kot že navedeno, da je tožnica od leta 2006 opravljala delo svetovalke zaposlitve; njeno delo se po vsebini ni spremenilo, spremenil se je (z uveljavitvijo ZUTD) izobrazbeni pogoj. V zvezi s tem je v izpodbijani sodbi razlogovalo o večji zahtevnosti dela.

14. Zakaj gre v tožničinem primeru za drugačne dejanske okoliščine, kot so bile podlaga odločitve Vrhovnega sodišča RS v sodbi VIII Ips 280/2016 z dne 21. 3. 2017 (in sodbi VIII Ips 291/2016 z istega dne, izdani v sporu med istima strankama, le za drugo časovno obdobje), je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje. Stališče, da se pri razporeditvi na višje vrednoteno formacijsko dolžnost (delovno mesto) upoštevajo napredovanja, ki jih je delavec dosegel pred tem, temelji na dejstvu, da je delavec že pred tem dejansko opravljal delo te formacijske dolžnosti - v času, ko je bil formalno razporejen na drugo formacijsko dolžnost. Pri tožnici pa je bistveno dejstvo drugačno; tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana). Prav tako je pravilno, ob upoštevanju interventne zakonodaje utemeljilo, zakaj tožnica v letih 2013 in 2014 ni napredovala.

15. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred za določitev plače ni bistvena. Kot določa prvi odstavek 8. člena ZSPJS, se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede; tarifni razredi izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača javnega uslužbenca je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS) - v tem okviru je napredovanje odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocen (delovne uspešnosti - 17. člen ZSPJS). Kako se javnemu uslužbencu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu relevanten že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS.

16. Položaj tožnice je enak, kot poudarja v pritožbi, kot če bi se v letu 2014 prvič zaposlila pri toženki, ne glede na dejstvo, da je delo opravljala že od leta 2006; navedeno je posledica dejstva, da je 29. 8. 2014 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Delo, ki ga je opravljala pred tem, pred uveljavitvijo ZUTD, je bilo vsebinsko sicer enako, vendar se je opravljalo na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače po novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.

17. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje zahtevek tožnice, ki se nanaša na pridobljena napredovanja na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožnica, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, toženka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo kot nepotrebnega (prvi odstavek 155. člena ZPP).