Jedro

Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da se je za delo preko polnega delovnega časa, ki se je lahko štelo kot poseben delovni pogoj, upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno, nepredvidljivo in nujno. Takšno delo je moralo biti opredeljeno v splošnem aktu delodajalca, ta pa je moral biti v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo.

Delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1977 do 1985 je bilo vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa ni dokazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja... z dne 30. 4. 2020 in začasna odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 5. 2019 ter da je tožena stranka dolžna izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine, pri kateri se upošteva tudi nadurno delo za obdobje od 1977 do 1985 v obsegu in v zneskih, kot so bile ure obračunane v izplačilih osebnih dohodkov (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da nadurno delo, ki ga je opravil v obdobju od 1977 do 1985 pri delodajalcu A. v oddelku B. ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj. Delo C., ki ga je opravljal je bilo zelo specifično. V oddelku so bili zaposleni 4 delavci, pri čemer novih delavcev delodajalec ni mogel zaposliti zaradi posebne narave dela, izobrazbe in varovanja zaupnosti. Tožnik se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je bilo izmensko delo (vključno z dežurstvi) organizirano kot redna oblika dela, vendar pa to ne pomeni, da tudi pri takšni obliki dela ni mogoče delo preko polnega delovnega časa, ki bi se lahko štelo kot poseben delovni pogoj. Nadurno delo je bilo obračunano in plačano.

Bolniških odsotnosti in izrednih dogodkov ni mogoče vnaprej napovedati ali pričakovati. Tudi iz sodne prakse (Psp 601/2010) izhaja, da se takšna oblika dela lahko šteje kot poseben delovni pogoj. Delodajalec v konkretnem primeru ni mogel zaposliti dodatnega kadra, saj ni bilo mogoče oceniti, koliko dodatnega dela bo potrebnega in ali bi takšen obseg dela upravičeval dodatne zaposlitve. Šlo je za dinamično, nepredvidljivo in zaupno delo. Prvostopenjsko sodišče zamenjuje redno delo z izrednim, nadurnim delom. Dežurstvo je bilo organizirano kot del rednega delovnega procesa in ne spada med izredne dogodke. Tožnik je v času zaposlitve vedel, da bo moral opravljati dežurstva, vendar pa ni vedel, v kakšnem obsegu bo moral opravljati tudi nadure. Pri oceni narave dela se prvostopenjsko sodišče napačno sklicuje na izpovedi prič, ki so povedale, da so delale »petke in svetke«. Brezpredmetno je tudi dejstvo, kako priče poimenujejo delo, ki so ga opravljale v spornem obdobju. V kolikor je letna količina nadur presegla zakonsko dovoljeno mejo, bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti, da se tožniku priznajo zgolj nadure do te meje, presežek pa se zavrne. Količina nadur ne pomeni, da gre avtomatično za redno delo.

Tožena stranka je tožniku pri odmeri pokojninske osnove priznala nadurno delo, ki ga je ta opravil v letu 1986, pri čemer je šlo za enako vrsto in način dela, kot ga uveljavlja v spornem obdobju. Plača za opravljeno nadurno delo v obdobju od 1977 do 1985 bi se zato morala upoštevati pri odmeri pokojninske osnove.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke z dne 30. 4. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko začasno odločbo z dne 17. 5. 2019. Z začasno odločbo je tožena stranka tožniku priznala pravico do delne pokojnine v znesku 418,78 EUR na mesec od 1. 4. 2019 dalje.

6. V zadevi je sporna odmera pokojnine. Tožnik zahteva, da se v pokojninsko osnovo upošteva tudi plačo, ki jo je dobil za delo opravljeno preko polnega delovnega časa v obdobju od 1977 do 1985. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se pri izračunu pokojninske osnove plača za delo preko polnega delovnega časa ne upošteva. Delo preko polnega delovnega časa namreč ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, saj je šlo za redno obliko dela in utečeno prakso delodajalca. Takšni ugotovitvi pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 7. Pravna podlaga za odločitev je podana v tretjem odstavku 400. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2, ki določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92)3 upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. To pomeni, da je potrebno uporabiti relevantne delovnopravne predpise, ki so veljali v spornem obdobju (od 1977 do 1985).

Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD)4, ki je veljal od 18. 5. 1974 do 7. 1. 1979, je določal, da sme delo delavca izjemoma trajati preko polnega delovnega časa, v skladu s samoupravnim sporazumom o medsebojnih razmerjih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali bi spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. S 7. 1. 1978 je stopil v veljavo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/77),5 ki je v 79. členu določal, da lahko delavci s samoupravnim splošnim aktom o delovnih razmerjih določijo, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje ali zdravje občanov, oziroma da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljne surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. V 81. členu ZDR/77 je bilo delo preko polnega časa omejeno na 12 ur na teden.

Novela ZDR/776, ki je začela veljati 31. 7. 1982, je določala, da se delo preko polnega delovnega časa ne sme uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Maksimalno tedensko omejitev dela preko polnega delovnega časa pa je omejila na največ 30 ur na mesec.

8. Skupno delovnopravnim predpisom v spornem obdobju je, da se je za delo preko polnega delovnega časa, ki se je lahko štelo kot poseben delovni pogoj, upoštevalo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot _izjemno, nepredvidljivo in nujno_. Takšno delo je moralo biti opredeljeno _v splošnem aktu delodajalca_, ta pa je moral biti v skladu z veljavno delovnopravno zakonodajo.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delo opravljal na delovnem mestu C., pri delodajalcu A. Delo C. v oddelku B. so opravljali štirje zaposleni. S strani tiskovne agencije in tujih dopisnikov so prejemali informacije, novice in fotografije ter jih nato razpošiljali v ustrezno redakcijo.

10. Kljub temu, da je tožnik v spornem obdobju na delovnem mestu C. opravljal delo preko polnega delovnega časa, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dokazano, da je bilo to delo izjemno, nujno in nepredvidljivo ter časovno omejeno. Narava dela in okoliščine dela tožnika ne pomenijo nepredvidljivih situacij, ki bi pomenile posebne pogoje dela v skladu s citirano zakonodajo. Iz zaslišanja tožnika in iz izpovedb prič ne izhaja, da bi tožnik opravljal takšno delo preko polnega delovnega časa, ki bi omogočalo, da se prejeto plačilo za to delo všteje v pokojninsko osnovo. Tako tožnik kot priči D. D. in E. E., tožnikova sodelavca, so izpovedali, da je delo preko polnega delovnega časa potekalo zaradi nadomeščanja drugih delavcev (bolniške odsotnosti ali dopusti) in zaradi izrednih razmer (poročanje o potresih, vojnah, nesrečah, ipd.). Skladne so tudi njihove izpovedbe, da so bili zaposleni v oddelku B. že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanjeni z naravo in načinom dela. Po izpovedbi priče D. D. bi bila v primeru, da delo ne bi bilo takoj opravljeno, javnost seznanjena kasneje ali iz drugega medija.

11. Delo preko polnega časa se šteje kot poseben delovni pogoj, če je časovno omejeno. Število nadur, ki jih je v posameznem letu7 opravil tožnik kaže na to, da je bilo delo opravljeno kot _redna, dolgotrajna oblika dela_ in _ni bilo časovno omejeno_. Delodajalec tožnika tako ni izvedel vseh ukrepov, ki mu jih je nalagala zakonodaja, da bi preprečil opravljanje dela preko polnega delovnega časa. Zaupna narava dela na katero se sklicuje tožnik, ni razlog, da se delodajalec nadurnemu delu ne bi mogel izogniti. Delodajalec bi delo preko polnega delovnega časa v spornem obdobju lahko odpravil z drugačno organizacijo in delitvijo dela (npr. z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest).

12. Drži, da posameznih konkretnih dogodkov sicer ni bilo mogoče v naprej predvideti, vendar pa so vsa dela, ki jih je tožnik opravljal sodila v dejavnost delodajalca in so bila zato po prepričanju pritožbenega sodišča z vidika delodajalca v naprej pričakovana in predvidljiva.

13. Delodajalec je sicer nadurno delo opredelil v samoupravnem splošnem aktu, vendar pa je v mnenju Republiškega komiteja za delo z dne 5. 1. 1988 (priloga B2) izrecno navedeno, da ureditev ni ustrezala zakonski zahtevi po konkretizaciji primerov uvedbe nadurnega dela v samoupravnem splošnem aktu. Že tedaj je pristojni resorni organ ocenil, da je ureditev dela preko polnega delovnega časa v pravilniku o delovnih razmerjih A. v neskladju z intencijo zakona o delovnih razmerjih in da dela, uvedenega na podlagi navedenega samoupravnega splošnega akta, ni mogoče šteti kot posebni delovni pogoj.

14. Delo preko polnega delovnega časa pri tožnikovem delodajalcu v letih od 1977 do 1985 je bilo vsakdanja, utečena praksa in okoliščine, v katerih se je delo opravljalo, niso bile izjemne in nepričakovane. Tožnik je delo preko polnega delovnega časa opravljal v precejšnjem številu ur, nepričakovanost in izjemnost takšnega dela pa ni dokazana. Tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo Psp 601/2010, kjer je šlo za nadurno delo delavca, ki je opravljal delo premikača in kretničarja na železniški postaji, ni utemeljeno. Narava in način dela z delom B. nista primerljiva.

15. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal preko polnega delovnega časa, redna in dolgotrajna oblika dela. Iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje plačila za delo preko polnega delovnega časa pravilno ni upoštevalo v pokojninsko osnovo za odmero pokojnine in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev pritožbenega sodišča ne omaje niti odločitev tožene stranke, da je tožniku pri odmeri pokojninske osnove priznala plačilo za nadurno delo, ki ga je ta opravil v letu 1986. Predmet konkretne sodne presoje sta namreč izpodbijani odločbi tožene stranke, ki se nanašata na delo tožnika v obdobju od 1977 do 1985. 17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Do preostalih pritožbenih navedb, ki za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče upoštevaje prvi odstavek 360. člena ZPP, posebej ni opredeljevalo.

18. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da tožnik stroške pritožbe krije sam.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98. 4 Ur. l. SRS, 18/74. 5 Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami. 6 Ur. l. SRS, št. 27/82. 7 V letu 1977 je tožnik opravil 81 ur, v letu 1978 1100 ur, v letu 1979 1111 ur, v letu 1980 956 ur, v letu 1981 617 ur, v letu 1982 492 ur, v letu 1983 448 ur, v letu 1984 358 in v letu 1985 232 ur.