Jedro

Nezakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena obsojenčeva vloga za pogojni odpust, ne more izhajati zgolj iz okoliščine, da se organ ni opredelil do vseh okoliščin, primeroma naštetih v zakonu. Bistveno je, da se je pri odločanju držal z zakonom predpisanega okvira, namreč presoje pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, in da je za svojo odločitev navedel ustrezne razloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pogojni odpust s prestajanja zaporne kazni. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob prestaja kazen 9 let zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo III K 158/2007 z dne 25. 9. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 19969/2010 z dne 16. 12. 2010. Toženka je izpodbijano odločitev sprejela na podlagi 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in navedla, da ima tožnik na Okrožnem sodišču v Ljubljani odprt še kazenski postopek opr. št. I K 13335/2010 zaradi storitve istovrstnega kaznivega dejanja, to je neupravičene proizvodnje in prometa z mamili. Dejanje naj bi storil v letu 2006, torej pred nastopom kazni, ki jo prestaja. Toženka zato ugotavlja, da ni izpolnjen materialni pogoj za pogojni odpust, namreč utemeljeno pričakovanje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe enaka kot obrazložitev odločbe št. 720-831/2012/26 z dne 11. 3. 2014, ki jo je tukajšnje sodišče s sodbo I U 805/2014 odpravilo, ker je ugotovilo, da ni ustrezno obrazložena. Meni, da iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi za odločitev, saj toženka ne pojasnjuje, na čem temelji mnenje zavodske strokovne skupine, ki odločbi ni priloženo, poleg tega pa se ne opredeljuje do okoliščin, ki jih je tožnik navedel v prošnji za pogojni odpust. Toženka ne pojasnjuje ne tega, kako je prišla do zaključka, da zaradi odprtega kazenskega postopka ni izpolnjen materialni pogoj za pogojni odpust, ne tega, ali oziroma kako je upoštevala druge okoliščine, ki bi jih pri odločanju morala upoštevati po petem odstavku 88. člena KZ-1. Njena odločitev pomeni neenako obravnavanje, saj je po tožnikovih podatkih odobrila prošnje za pogojni odpust več osebam, zoper katere so bili v teku kazenski postopki. Ponovno našteva okoliščine, na katere opira svojo prošnjo za pogojni odpust, in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter samo odloči v zadevi, podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo povzema peti odstavek 88. člena KZ-1 in pripominja, da pogojni odpust ni obsojenčeva pravica, temveč privilegij, ki ga je lahko deležen le obsojenec, za katerega je mogoče pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Tožba ni utemeljena.

Po 88. členu KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja (prvi odstavek). Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek).

O pogojnem odpustu odloča komisija za pogojni odpust (prvi odstavek 105. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij; v nadaljevanju ZIKS-1), ki o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1). Ta odločba mora biti izdana v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP; prvi odstavek 8. člena ZIKS-1), če je vloga za pogojni odpust z njo zavrnjena, pa mora biti obrazložena (drugi odstavek 107. člena ZIKS-1).

Kot je sodišče zapisalo že v sodbah I U 805/2014 in I U 1345/2014 (ki se nanašata na isto zadevo), organ o pogojnem odpustu odloča po prostem preudarku, saj 88. člen KZ-1 določa, da obsojenec sme biti pogojno odpuščen oziroma je lahko pogojno odpuščen pod navedenimi pogoji.

Odločba, ki je izdana po prostem preudarku, mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. Z določitvijo obsega prostega preudarka zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve.

Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče v upravnem sporu po tretjem odstavku 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Iz obrazložitve odločbe, izdane po prostem preudarku, mora biti torej razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju.

Prej navedena določba petega odstavka 88. člena KZ-1 daje organu jasne napotke, kateri naj bodo ti razlogi: odločiti je treba na podlagi utemeljenega pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, pri tem pa mora organ upoštevati primeroma (zakonodajalec uporabi izraz „predvsem“) tam naštete okoliščine. Taka zakonska opredelitev ne pomeni, da bi moral organ svojo odločitev opreti na vse navedene okoliščine oziroma izključno na te okoliščine, temveč zakonodajalec z naštevanjem okoliščin le jasneje opredeljuje polje prostega preudarka, ki je sicer omejeno z temeljnim kriterijem, namreč z utemeljenostjo pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja.

Zato nezakonitost odločbe, s katero je bila zavrnjena obsojenčeva vloga za pogojni odpust, ne more izhajati zgolj iz okoliščine, da se organ ni opredelil do vseh okoliščin, primeroma naštetih v zakonu. Bistveno je, da se je pri odločanju držal z zakonom predpisanega okvira, namreč presoje pričakovanja, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, in da je za svojo odločitev navedel ustrezne razloge.

To pa je toženka v obravnavani zadevi po presoji sodišča tudi storila. Določno je namreč navedla, da pričakovanje, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, ni utemeljeno, ker zoper tožnika teče kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, ki naj bi bilo storjeno pred nastopom kazni zapora. Ta kazenski postopek je konkretizirala z navedbo sodišča, pred katerim poteka, opravilne številke in očitanega kaznivega dejanja.

S tem je toženka navedla razlog za svojo odločitev in s tem omogočila njen preizkus, kar pomeni, da je to odločitev obrazložila. Ker je pri tem uporabila enega izmed primeroma naštetih kriterijev iz petega odstavka 88. člena KZ-1 je brez dvoma ostala tudi znotraj zakonsko predpisanih meja prostega preudarka. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da je razlogovanje, da zaradi odprtega kazenskega postopka ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik ne bo ponovil kaznivega dejanja, dovolj razumno in logično, da po eni strani ne potrebuje nadaljnje obrazložitve, po drugi pa dovolj tehtno, da izključuje potrebo po tem, da bi se toženka posamič opredeljevala do tožnikovih navedb v zvezi z osebnostjo in socialno urejenostjo, iz katerih naj bi izhajalo nasprotno.

Prav ustrezna konkretizacija kazenskega postopka, ki teče zoper tožnika, pa pomeni tudi bistveno razliko izpodbijane odločbe od odločb v isti zadevi, ki so bile predmet sodb tega sodišča I U 805/2014 in I U 1345/2014. Ta konkretizacija namreč omogoča tako preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi ustreznosti razlogov za odločitev toženke. Tožnikovo sklicevanje na razloge navedenih sodb je zato neutemeljeno.

Dejstva, da zoper tožnika poteka kazenski postopek, pred katerim sodiščem in zaradi katerega kaznivega dejanja, med strankama niso sporna, saj jih v svoji vlogi za pogojni odpust navaja tudi tožnik. Na druga dejstva, posebno na podatke iz poročila zavoda, toženka svoje odločitve ni oprla, zato tožbene navedbe, da tožnik s temi dejstvi ni bil seznanjen, ne morejo vplivati na odločitev v zadevi.

Zgolj s sklicevanjem na posamezne primere, v katerih je toženka obsojencem odobrila pogojni odpust kljub temu, da so zoper njih še tekli kazenski postopki, tožnik ne more utemeljiti kršitve ustavne pravice do enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS). Do te kršitve bi namreč prišlo le v primeru, če bi toženka v vsebinsko podobnih primerih redno odločala drugače. Tožnik razen sklicevanja na še odprte kazenske postopke ne navaja nobene okoliščine, iz katere bi izhajalo, da gre za vsebinsko podobne primere. Tudi ta tožbena navedba je zato po presoji sodišča neutemeljena.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63.člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.