Jedro

Tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno z Republiko Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Glede na navedeno je sklepanje, da je tožnik begosumna oseba, in da bi, v kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, svojo pot nadaljeval v Francijo in v Republiki Sloveniji ne bi počakal na predajo odgovorni državi članici (ki je v tem primeru najverjetneje Hrvaška), utemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 10. 5. 2022 od 12.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 28. 4. 2022, dne 10. 5. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše je razvidno, da je izvorno državo zapustil pred približno tremi leti. Iz Republike Gvineje je preko Turčije, Bolgarije, Romunije in Srbije prišel v Bosno in Hercegovino. Nato je 27. 4. 2022 s skupino prijateljev iz svoje države ilegalno vstopil na Hrvaško in tam zaprosil za mednarodno zaščito, da ga ne bi vrnili v Bosno in Hercegovino. Še istega dne so azilni dom v Zagrebu zapustili in s pomočjo najetega voznika prišli do hrvaško – slovenske meje, kjer so naslednjega dne v dopoldanskem času skozi odprtino v panelni ogradi ilegalno vstopili na območje Republike Slovenije. Pot so nadaljevali v hrib skozi gozd in prispeli do naselja, kjer jih je našla policija. Po prijetju je takoj zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je bila njegova ciljna država Francija, kjer ima prijatelje in znance. Ob vložitvi prošnje je nato povedal, da je njegova pot preko Hrvaške v Slovenijo trajala teden dni ter da v drugih državah članicah Evropske unije ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj je bila njegova ciljna država Francija.

3. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 6. 6. 2019 za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji, 19. 4. 2022 pa še na Hrvaškem, vendar na odločitev ni počakal. Povedal je, da na Hrvaškem odločitve ni prejel, saj je pred razgovorom Hrvaško zapustil. Na Hrvaškem ni hotel ostati, ker je za mednarodno zaščito želel zaprositi v Republiki Sloveniji. Meni, da lahko za mednarodno zaščito zaprosiš, kjerkoli želiš. Povedal je še, da je bil na Hrvaškem en teden v karanteni. Ob zapustitvi Hrvaške je bila njegova ciljna država Francija, saj bi se tam zaradi znanja francoskega jezika najlažje vklopil v družbo. Ko mu je uradna oseba tožene stranke predočila, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Grčiji, je to zanikal. Na izrecno vprašanje je povedal, da v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito ne bi zaprosil, če ga policija ne bi našla.

4. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja.

5. V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je ugotovila, da tožnik na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito ni počakal ne v Grčiji in ne na Hrvaškem. Njegove razloge v zvezi s tem je zavrnila kot neutemeljene in menila, da je prošnji vložil le zaradi prostega prehajanja mej znotraj EU. Poleg tega je tožnik za ciljno državo navedel Francijo, v Republiki Sloveniji pa je za mednarodno zaščito zaprosil le zato, ker ga je policija našla. Na podlagi navedenega je ugotovila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in menila, da je Republiko Slovenijo želel izrabiti zgolj za tranzit. Kljub njegovi navedbi, da je želel v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je na podlagi njegovih preteklih ravnanj in dejstva, da je želel v Francijo in da je tu za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko ga je našla policija, menila, da v Republiki Sloveniji ne bo počakal na zaključek postopka, to je do odločitve o vrnitvi v zanj pristojno državo. Menila je še, da s svojimi ravnanji onemogoča državam, da bi vsebinsko odločile o njegovih težavah v izvorni državi. Na podlagi vsega navedenega in upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022 je presodila, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi ozemlje Republike Slovenije še pred zaključkom predaje pristojni državi članici.

6. Upoštevaje tožnikova pretekla ravnanja in dejstva, da se je tožnik po prestopu hrvaško - slovenske meje skrival in za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko ga je našla slovenska policija, je presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Pri tem je izpostavila, da je samovoljno zapustil azilni dom že v Grčiji in na Hrvaškem. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, kar naj tožena stranka ne bi presojala. Očita ji, da ni preverila, ali bi bilo cilj mogoče doseči z uporabo manj prisilnih ukrepov. Z izrečenim ukrepom naj bi kršila njegovo pravico do osebne svobode. Meni, da je tožena stranka zmotno presodila okoliščine njegovih preteklih ravnanj, saj je iz Grčije odšel, ker so tam zaradi spopadov med begunci vladale nemogoče razmere. Tožena stranka naj ne bi pravilno presodila okoliščine, zakaj na Hrvaškem in v Grčiji ni počakal do zaključka postopka. Glede na možnost izreka milejših alternativnih ukrepov tožnik meni, da ni jasno, zakaj zanj ne bi bil primeren ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, saj ni njegova odgovornost, da tožena stranka ne more zagotoviti primernega varovanja v azilnem domu. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

8. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in poudarja, da je pri izreku izpodbijanega ukrepa upoštevala tudi preostale okoliščine na strani tožnika in ne zgolj to, da je pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil že v dveh drugih članicah EU.

9. Dne 19. 5. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika. Dokazni predlog po vpogledu video posnetka na USB ključku je sodišče zavrnilo, saj je ocenilo, da ni potreben za presojo v zvezi s tožnikovo begosumnostjo.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Tožena stranka je presodila, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z Uredbo Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

13. Iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je razvidno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pogoji za izrek obravnavanega ukrepa so tako razvidni iz drugega odstavka 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

14. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da ni navedla razlogov za izrečeni ukrep, ki je nesorazmeren glede na specifične okoliščine tožnika. Meni, da tožena stranka ni opravila tehtanja, ali bi bilo mogoče cilj, to je pridržanje tožnika do odločitve v zvezi z njegovo predajo odgovorni državi članici, doseči z manj prisilnim ukrepom. Toženi stranki očita, da tako v zvezi z očitano begosumnostjo tožnika ni ugotavljala dejanskega stanja in je zmotno presodila, da je podan utemeljen sum, da je tožnik begosumna oseba.

15. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer podatkov iz baze Eurodac razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito predhodno že (dvakrat) zaprosil. Prošnji je vložil v Grčiji in na Hrvaškem. Iz zapisnika o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa z dne 10. 5. 2022 je razvidno, da je uradna oseba tožene stranke, izhajajoč iz podatkov baze Eurodac, skušala raziskati dejansko stanje v zvezi z okoliščinami postopka vložitve prošnje ter razlogi za zapustitev tako Grčije kot Hrvaške s postavljanjem ustreznih vprašanj, vendar je tožnik zanikal, da bi v Grčiji za mednarodno zaščito zaprosil. Tožbeni očitek, da torej tožena stranka tega dejstva ni dovolj natančno ugotavljala, ni utemeljen. Način izvajanja ugotovitvenega postopka po presoji sodišča ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno tudi, da se je tožena stranka opredelila do tožnikovih razlogov, zaradi katerih je Hrvaško zapustil, preden so tam z njim opravili razgovor v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito. Povedal namreč je, da je hotel razgovor opraviti v Republiki Sloveniji. Po presoji sodišča se je tožena stranka do navedenega opredelila dovolj natančno, kar tudi sodišču omogoča zaključek, da tožnik za zapustitev Hrvaške, kjer je prošnjo vložil, ni imel utemeljenega razloga. Sodišče pri tem še dodaja, da četudi bi bili njegovi razlogi za zapustitev Grčije življenjsko razumljivi, pa odločitev, da iz Hrvaške odide neposredno po vložitvi prošnje brez utemeljenega razloga, ni sprejemljiva.

16. Glede na navedeno, ko je tožnik predhodno že vložil prošnji v Grčiji in na Hrvaškem, vendar ju je pozneje, še preden je bilo odločeno o njegovih prošnjah zapustil, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da se je izkazal za očitno begosumnega. Sodišče pri tem izpostavlja, da se je tožena stranka opredelila tudi do vseh tožnikovih izjav, nanašajočih se na razloge za zapustitev Hrvaške, medtem ko je glede Grčije tožnik v razgovoru izrecno zatrdil, da tam prošnje ni vložil, in jih pravilno ocenila kot neutemeljene (4. stran izpodbijanega sklepa). Kakšnih drugih nasprotnih in konkretnih okoliščin, ki bi utemeljile drugačno sklepanje, pa tožnik v tožbi ni izpostavil. 17. Ob takem stanju stvari je tožena stranka, tudi po presoji sodišča, ob sklicevanju na tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-12, pravilno sklepala, da so z ravnanjem tožnika izkazane okoliščine, ki kažejo na znatno begosumnost tožnika in na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo pobegnil tudi iz Republike Slovenije, če mu gibanje ne bo omejeno. Kot je razvidno iz upravnega spisa je tožena stranka ob izreku izpodbijanega ukrepa izhajala še iz drugih individualnih okoliščin na strani tožnika, ki tudi po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Grčije in Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno z Republiko Slovenijo, in dejstvo, da je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja. Tožnik je sicer dejal, da na Hrvaškem ni počakal do razgovora, ker ga je želel opraviti v Sloveniji, obenem pa tudi, da je bila Francija vseskozi njegova ciljna država, tako ob odhodu iz izvorne države, kot tudi v času, ko je iz Hrvaške odšel. Glede na navedeno je sklepanje, da je tožnik begosumna oseba, in da bi, v kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, svojo pot nadaljeval v Francijo in v Republiki Sloveniji ne bi počakal na predajo odgovorni državi članici (ki je v tem primeru najverjetneje Hrvaška), utemeljeno. Že sam način vstopa v Republiko Slovenijo in sicer preko reke Bregane ter nadalje skozi odprtino v panelni ogradi, izogibanje hišam, hoja po gozdu, dokler jih ob prihodu v naselje ni našla policija, kaže na njegovo izogibanje varnostnim organom ter na ravnanje, ki je usmerjeno v nadaljnje ilegalno prehajanje ozemelj EU do ciljne države, Francije.

18. Te tožnikove opisane individualne okoliščine, ki jih je v izpodbijanem sklepu izpostavila tudi tožena stranka in se do njih opredelila, pa tudi po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z izpodbijanim najstrožjim ukrepom, kot je pravilno odločila tožena stranka.

19. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti. Tožena stranka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, to je ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ta ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.

20. V zvezi z vplivom bivanja v Centru za tujce na tožnikovo psihično stanje, nespečnost in neješčnost, pa sodišče pojasnjuje, da izpodbijani ukrep pridržanja sicer lahko posega tudi v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, vendar ne nesorazmerno (če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah). Takšna presoja je pomembna, kadar bi izrečeni ukrep vodil do (znatnega poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito o čemer se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022 (15. točka obrazložitve). Bistveno pri tej zadevi torej je, ali je pri prosilcu izraženo posebej resno zdravstveno stanje, ki bi se z izrečenim ukrepom pridržanja lahko poslabšalo. To pa v obravnavanem sporu ne izhaja ne iz spisov, ne iz tožbenih navedb, pa tudi ne iz tega, kar je tožnik povedal pred sodiščem. Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, vključno s psihoterapevtsko pomočjo, če se pokaže takšna potreba, s čimer je tožnik tudi seznanjen, glede na to, kar je pred sodiščem izpovedal, in sicer, da ga je pred dvema dnevoma že pregledal zdravnik.

21. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Po tretji alineji 84.a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.