Jedro

O stroških svetovalca za begunce odloča MNZ s posebnim sklepom, ki se izda po pravnomočno končanem azilnem postopku. Zato v postopku odločanja o azilu ni mogoče zahtevati odločitve o stroških in tudi ne izpodbijati izdanih upravnih oz. sodnih odločb o azilu zaradi stroškov pooblaščenca.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. 2. Zahtevek tožnika za povračilo stroškov pritožbenega postopka se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče odpravilo sklep tožene stranke z dne 23.11.2004, s katerim je ta ustavila postopek za priznanje azila tožniku in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka; s sklepom pa ji je zavrglo izdajo začasne odredbe (2. točka izreka sodbe in sklepa); zavrglo zahtevek za povrnitev stroškov postopka pooblaščencu tožnika (3. točka izreka sodbe in sklepa) ter tožnika oprostilo plačila sodnih taks (4. točka izreka sodbe in sklepa).

Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v spisih ugotovilo, da je tožena stranka izdala sklep o ustaviti postopka nezakonito. Zato je na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB) izpodbijani sklep tožene stranke odpravilo. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je prvostopno sodišče zavrglo zato, ker je hkrati odločilo o tožbi in ji ugodilo. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikov zahtevek za vrnitev stroškov postopka pooblaščencu tožene stranke. Po 4. odstavku 16. člena ZAzil imajo svetovalci za begunce, kar je tudi tožnikov pooblaščenec, pravico do nagrade za opravljeno delo in povračilo stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za pravosodje, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcev za begunce (Uradni list RS, št. 103/2004 - v nadaljevanju Pravilnik). V 1. odstavku 4. člena Pravilnika je določeno, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan Ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo, ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. 2. odstavek istega člena pa določa, da sklep o odmeri nagrade in povračilu stroškov izda ministrstvo in da je zoper ta sklep dovoljeno sprožiti upravni spor. Glede na te določbe je prvostopno sodišče upoštevaje 6. odstavek 39. člena ZAzil in smiselno uporabo določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zahtevo za povračilo stroškov postopka pooblaščencu tožeče stranke zavrglo.

Sodišče prve stopnje pa je ob smiselni uporabi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper 3. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa, torej zoper zavrženje zahteve za povrnitev stroškov postopka pooblaščencu tožeče stranke, se je tožnik po pooblaščencu pritožil zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 151. do 173. členom ZPP ter 16. členom, 1., 2. in 3. točko 1. odstavka 25. člena ter 2. in 3. točko 3. odstavka 25. člena ZUS; bistvenih kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena v zvezi s 16. členom ZUS, ker se sklep v točki, ki je predmet izpodbijanja, ne more preizkusiti; zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem bistvene kršitve po določbi 340. člena ZPP v zvezi s 3. točko 3. odstavka 25. člena ZUS, ker je sodišče izpodbijani sklep izdalo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava, in sicer neuporabe določb Zakona o odvetništvu (ZOdv) ter Odvetniške tarife in napačne uporabe določb Pravilnika ter napačne uporabe 6. odstavka 39. člena ZAzil in 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v 3. točki spremeni in tožniku prizna priglašene stroške in nagrado za njegovega pooblaščenca in nadaljnjih stroškov za pritožbo v priglašeni višini, ki naj jih tožena stranka izplača na račun odvetnika. Sklicuje se na 2. odstavek 3. člena Pravilnika in meni, da glede na navedeno določbo ne bo upravičen do plačila ničesar, ker je bil postopek pridobitve azila ustavljen, pa čeprav nezakonito. Poleg tega pa tožena stranka nima interesa, da bi pooblaščencu plačala stroške v skladu z Odvetniško tarifo, čeprav je sama zakrivila nezakonitost in tudi povzročila stroške tožniku in njegovemu pooblaščencu. Sklicuje se tudi na 2. odstavek 42. člena ZAzil. Meni, da je bil z odločitvijo o zavrženju tega zahtevka tožnik diskriminiran v svojih pravicah v primerjavi z drugimi prosilci za azil in tudi prosilci, ki so upravičeni do brezplačne pravne pomoči in s tem do povrnitve nagrade in stroškov pooblaščencu. S tem se tožniku tudi odreka pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS in 13. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli. Prosilec za azil, ki ne obvlada slovenskega jezika, še manj pa temeljne pravne pojme, ni sposoben sestaviti pritožbe, sposobne za obravnavanje, še zlasti v tako specifični pravni materiji kot je azil in azilni postopek. Pooblaščenec je odvetnik, ki ga je za svetovalca za begunce imenovala ministrica za pravosodje. Kot odvetnik mora v skladu z določbo 22. člena ZOdv odvetniški poklic opravljati dejansko in stalno. V to ga zavezuje tudi Kodeks odvetniške etike, ki določa nezdružljivost odvetništva z vsakim komercialnim udejstvovanjem in združevanjem odvetniške pisarne z neodvetniško dejavnostjo. V službenem času zastopa stranke kot odvetnik in ne kot fizična oseba z opravljenim pravosodnim izpitom. Razlaga Pravilnika, kakršno je zavzelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je v nasprotju z določbami ZAzil in ZOdv ter Odvetniško tarifo. Plačilo storitev v postopku za azil bi moralo sodišče prve stopnje, ko prosilca za azil zastopa odvetnik, priznati po Odvetniški tarifi in ne po Pravilniku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožniku prizna povrnitev nagrade kot stroškov sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje po Odvetniški tarifi v višini 918 točk ter 183,6 točk za 20% DDV in stroškov pritožbenega postopka v višini 688,5 točk ter 137,7 točk za 20% DDV ter to naloži v izplačilo toženi stranki, ki naj stroške plača tožnikovemu pooblaščencu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavanem upravnem sporu je bil predmet presoje zakonitost sklepa tožene stranke o ustavitvi azilnega postopka ter posledične naložitve tožniku, da v treh dneh po pravnomočno končanem postopku zapusti Republiko Slovenijo. V izpodbijanem sklepu tožene stranke ni bilo odločitve glede priznanja stroškov postopka, torej nagrade pooblaščencu tožnika.

Že prvostopno sodišče je pravilno navedlo, da je odločitev glede nagrade in povračila stroškov svetovalcem za begunce predmet posebnega sklepa, ki ga izda tožena stranka po pravnomočno končanem azilnem postopku, in da je zoper tak sklep po določbi 4. člena Pravilnika dovoljeno sprožiti upravni spor. Ker torej tak sklep v obravnavanem primeru še ni bil izdan, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS to zahtevo zavrglo, saj akt, ki je bil predmet tega upravnega spora, o tem ne določa ničesar. Ker bo sklep o odmeri nagrade in povračilu stroškov pooblaščencu tožnika lahko predmet posebnega upravnega spora, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na postopek odmere ter višino nagrade, v tem upravnem sporu ni opredeljevalo.

Glede na to, da ZAzil posebej ureja vprašanje nagrajevanja svetovalcev za begunce in predvideva izdajo posebnega sklepa o priznanju njihovih stroškov in nagrad, so tožnikove pritožbene navedbe o kršitvah ZPP neutemeljene in v tem postopku brezpredmetne. Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni posebej opredeljevalo.

Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo ter izpodbijani sklep (3. točka izreka sodbe in sklepa prvostopnega sodišča) potrdilo.

K 2. točki izreka: Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrglo tudi zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega sodnega postopka, saj bo tudi o tem odločeno s sklepom tožene stranke, izdanim na podlagi 4. odstavka 16. člena ZAzil, zoper katerega bo možno začeti v upravni spor.