Jedro

Pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo ne gre za pravni oziroma razpolagalni posel, pač pa je to akt državnega organa in ni podan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 276. člena ZUP, tudi ob upoštevanju določbe 88. člena ZDen, ki določa, da so pravni posli in enostranske izjave volje nični, če gre za razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/1997 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 25. 10. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 9. 6. 2004, s katero je bilo odločeno, da se zavrne tožničin predlog, da se za nično izreče enotno dovoljenje za gradnjo Upravne enote Ljubljana z dne 17. 2. 2003, izdano investitorju ..., za gradnjo podzemnih garaž in komunalnih priključkov v območju urejanja ..., na zemljišču parc. št..., ki je postalo pravnomočno dne 8. 4. 2003, na podlagi 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/1999, 70/2000 in 52/2002).

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke in prvostopenjskega upravnega organa, da ni podan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, saj upravnega dovoljenja, ki je akt državnega organa, ni mogoče šteti med akte razpolaganja, kot jih opredeljuje drugi odstavek 88. člena ZDen. V svoji obrazložitvi se sklicuje tudi na določbe 36. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO (Ur. l. SRS, št. 34/1984, 29/1986 in Ur. l. RS št. 40/1994 do 52/2000).

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo v celoti odpravi in razveljavi oziroma spremeni tako, da izreče enotno dovoljenje za gradnjo za nično. Sodba ima takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, izrek sodbe je nejasen kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Revidentka se sklicuje na določbe prvega odstavka 16. člena ZUP in na 28. in 29. člen Ustave RS. Sodišče prve stopnje ne utemelji pravne podlage in razlogov za izpodbijano sodbo. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da ni preizkušalo zakonitosti spornega enotnega dovoljenja za gradnjo, pa bi ob izrecno zatrjevanem ničnostnem razlogu po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP moralo presojati tudi zakonitost izdanega dovoljenja. Revidentka je zatrjevani ničnostni razlog neposredno navezala na določbo 88. člena ZDen, o čemer pa se sodišče sploh ne izjasni. Na podlagi nezakonitega in ničnega razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve po ZDen, ni mogoče pridobiti zakonitega upravnega dovoljenja. Sodišče se tudi ni izjasnilo glede ostalih navedb in ničnostnih razlogov, podanih v tožbi, ampak jih zavrne kot nedopustne novote. Sodišče je tudi opustilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem stranke in ni opravilo glavne obravnave, čeprav je bila predlagana, in je sodba tudi iz tega razloga nezakonita.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1), sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Vrhovno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje strinja.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni podan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Navedeni razlog ni podan tudi ob upoštevanju določbe 88. člena ZDen, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, pa so nični. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri izdaji enotnega dovoljenja za gradnjo ne gre za pravni oziroma razpolagalni posel, pač pa je to akt državnega organa. Revidentka bi lahko ob izpolnjevanju pogojev na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDen uveljavljala ničnost prodajne pogodbe pri pristojnem sodišču, kar pa ni predmet tega postopka. Ker niso podani uveljavljani ničnostni razlogi, je prvostopenjsko sodišče tožbo pravilno zavrnilo.

10. Sodišče prve stopnje je glede ostalih ničnostnih razlogov, ki jih revidentka uveljavlja šele v reviziji, pravilno štelo, da gre za nedopustne novote. Sodišče namreč presoja akt, s katerim je bil predlog za izrek ničnosti zavrnjen, le ta pa je bil utemeljeno zavrnjen, saj ničnostni razlog, na katerega se je revidentka sklicevala, ni bil podan, revidentka pa ne more širiti ničnosti na druge zadeve v upravnem sporu.

11. Glede revizijskih navedb, ki se nanašajo na procesne kršitve pred sodiščem prve stopnje, da kljub zahtevi ni opravilo glavne obravnave, pa Vrhovno sodišče še navaja, da prvostopenjsko sodišče ni napravilo v reviziji zatrjevane kršitve določb postopka v upravnem sporu. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi, glede na zgoraj citirane določbe ZUS-1, prvostopenjsko sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.