Jedro

Na podlagi dejanskih ugotovitev o legi predvidenega objekta, o višini in naklonu strehe, je upravni organ ugotovil skladnost že zgrajenega objekta s pogoji, ki jih določa odlok v prostorsko ureditvenih pogojih za konkretno območje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje z dne 8.9.1993, s katerim je Uprava za urbanizem občine dovolila investitorjema gradnjo stanovanjske hiše - legalizacija, na parceli št. 324, pod pogoji, navedenimi v izreku odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da obravnavano območje ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote ... (Uradni list RS, št. 23/91-I). V konkretnem primeru gre za dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše, ki je že zgrajena, torej za legalizacijo objekta, ki stoji vzhodno od že obstoječe stanovanjske hiše. Objekt je v morfološki enoti U-B7 - stanovanjsko območje severno od ceste. Po določbi 2. odstavka 40. člena navedenega odloka so na tem območju dovoljeni posegi v skladu s podrobnejšimi merili za posege v prostor na območjih novejše stanovanjske gradnje. V skladu z 32. členom odloka so na območju novejše stanovanjske gradnje dovoljene gradnje novih stanovanjskih objektov, če ti zapolnjujejo gradbene vrzeli z upoštevanjem splošnih pogojev tega odloka. Tožena stranka v izpodbijani odločbi nadalje navaja, da je zaradi ugotovitve, ali se predlagana gradnja sklada z navedenimi pogoji v odloku, zahtevala s posebnim dopisom to ugotovitev od izdelovalca lokacijske dokumentacije. Na podlagi dopolnjenih manjkajočih podatkov, ki so ji bili posredovani z dopisom je ugotovila, da so navedeni pogoji res izpolnjeni.

Tožnik v tožbi navaja, da je med istima strankama Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločilo s sodbo z dne 9.5.1991. Tožena stranka je bila na pravno mnenje in pripombe v citirani sodbi vezana, vendar jih ni upoštevala. Tožnik nadalje meni, da prvostopni organ dejanskega stanja ni ugotovil korektno. Tožnik meni, da nova hiša ne bi smela presegati višine obstoječe hiše investitorjev, ne pa da bo najmanj 10 m višja. Nadalje tožnik navaja, da je upravni organ kršil določbe 1. člena in ostalih členov zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, ob tem pa ne pove, v čem naj bi obstajale kršitve.

Tožena stranka je sodišču poslala upravna spisa, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Res je med strankama že tekel upravni spor, ki se je zaključil s sodbo z dne 9.5.1991, s katero je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Republiškega komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 18.6.1990. Po 62. členu zakona o upravnem sporu (ZUS) je v takem primeru, če je treba glede na naravo upravne zadeve izdati drugi akt, upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča in na njegove pripombe, ki se tičejo postopka. Iz podatkov v spisih izhaja, da upravni organ ni ponovno odločal na podlagi zahtevka za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše z dne 27.5.1987, ker sta investitorja vložila nov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše - legalizacija dne 5.3.1992. V konkretnem primeru gre za upravno zadevo, ki je tekla na podlagi tega novega zahtevka tožnika in na tej podlagi izdano prvostopno odločbo in nato drugostopno odločbo, ki je predmet tega upravnega spora.

V obravnavanem primeru gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču, ki ga ureja odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote ... (Uradni list RS, št. 23/91-I). Ni spora o tem, da investitorja ne bi smela graditi novega objekta, sporno je, da objekt ne bi smel presegati višine že obstoječe hiše investitorjev. Po presoji sodišča je ta pogoj tožena stranka v svoji odločbi natančno ugotovila, še zlasti na podlagi dopolnilnega ugotovitvenega postopka, ko je sama zahtevala dodatne podatke od Zavoda za prostorsko načrtovanje in gospodarsko infrastrukturo občine kot izdelovalca predložene lokacijske dokumentacije. Na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi, da je že zgrajeni objekt nadstropen, brez kolenčnega zidu, da je podana kota pritličja v nivoju raščenega terena, da je sleme vzporedno daljši stranici objekta, enako kot pri obstoječi stanovanjski zgradbi, da je naklon strešine enokapne strehe na novi zgradbi 5 stopinj, na obstoječi pa 4 - 5 stopinj, je tožena stranka pravilno ugotovila skladnost s splošnimi pogoji o višini objektov, določenimi v 7. členu navedenega odloka. Po tej določbi je višina enonadstropnih objektov taka, da je kota pritličja največ 0,30 m nad terenom, višina kapi pa 5,5 m nad koto pritličja. Zato sodišče zavrača kot neutemeljen tožnikov ugovor, da dejansko stanje v zadevi ni korektno ugotovljeno, ker bi nova hiša ne smela presegati višine obstoječe hiše investitorjev.

Tožnikov ugovor, da gre za kršitve 1. člena in vseh ostalih členov zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, je pavšalen, saj ne pove konkretno, katera so tista ravnanja, ki naj bi predstavljala zakonske kršitve. Če pa je tožnik s tem ugovorom menil, da ni mogoča legalizacija nelegalne gradnje, sodišče le še dodaja, da v konkretnem primeru ne gre za degradiran prostor, pač pa za legalizacijo gradnje na podlagi veljavnega prostorsko izvedbenega akta, tako kot velja to za vsako drugo novo gradnjo.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).