Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 14. člena ZPP, ki določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče je tako vezano tudi na v kazenskem postopku ugotovljena dejstva, ki konkretizirajo abstraktni zakonski dejanski stan kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen toženec.

S trditvijo, da je bilo njegovo dejanje storjeno v silobranu, toženec uveljavlja, da kaznivega dejanja sploh ni bilo. Takšnih ugovorov pa toženec v predmetni pravdi nima. Zaradi vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo pravdno sodišče tudi ne more ugotoviti drugačnega načina storitve dejanja, prav tako ne, da tožnika ni udaril s kosom betona v predel glave (kar je bilo odločilno za samo pravno kvalifikacijo ugotovljenega kaznivega dejanja).

Po ustaljenem stališču sodne prakse je treba pri ugotavljanju obsega škode izhajati iz konkretnega oškodovanca takega, kakršen je, z vsemi njegovimi posebnostmi. To velja v predmetni zadevi tudi za parodontalno bolezen, saj se njene posledice do škodnega dogodka niso manifestirale. Je pa potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati, da je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom le škoda do trenutka, ko bi oškodovanec izgubil zobe po naravni poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka1 dolžna v roku 15-ih dni tožeči stranki2 plačati 5.580,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je dolžan toženec tožniku v roku 15-ih dni plačati pravdne stroške v znesku 1.787,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo njegove navedbe in dokazne predloge o vseh okoliščinah škodnega dogodka in o soprispevku tožnika k nastanku škode. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ravnal napadalno in ne obrambno. Ves čas je opozarjal, da je tožnik že tekom kazenskega postopka opisoval obravnavani dogodek popolnoma neverodostojno, saj je na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, ki ga je lastnoročno podpisal, izjavil, da ga je toženec večkrat udaril s kamnom tako, da je padel na tla, medtem ko je ob zaslišanju na glavni obravnavi način nastanka poškodbe opisal drugače. Ob zaslišanju na glavni obravnavi v kazenskem postopku je prav tako najprej navedel, da ne ve, kako naj bi mu bil prizadejan udarec, ker je bila tema, nato pa je opisoval, kako je segel v predal po solzilec, s katerim je pošprical toženca v predel obraza in oči, da se je rešil pred domnevnim napadom. Te okoliščine so v sodbi napačno predstavljene kot verbalno nasilje tožnika, na katerega je toženec odgovoril s fizičnim nasiljem. Izpovedba tožnika ni samo neprepričljiva, ampak tudi izvedbeno nemogoča. Tudi mnenje izvedenca G., ki ga je podal v kazenskem postopku, ne pritrjuje poteku dogodka in nastanku poškodb na način, kot to opisuje tožnik, saj je izvedenec izrecno poudaril, da bi lahko do poškodb tožnika prišlo na več različnih načinov, bodisi ob padcu, udarcu s pestjo ali tudi udarcu s predmetom. Nasprotno pa je toženec prepričljivo pojasnil, zakaj je iz verbalnega konflikta sploh prišlo do fizičnega kontakta in da je dejansko šlo za dejanje storjeno v silobranu, zaradi česar je soprispevek tožnika podan, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede višine odškodnine se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovornih navedb toženca, ki jih je podal tako glede izvedeniških mnenj kot glede zatrjevanih bolečin, nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika. V zvezi z mnenjem izvedenca T. G. z dne 20. 4. 2017 je opozoril na nesorazmernost med navedbami tožnika glede prestanih bolečin in nevšečnosti ter ugotovitvami izvedenca, ki je te bolečine opredelil v manjšem obsegu, za rani pa je navedel, da ne moreta biti in nista vzrok za sedanje zatrjevane bolečine. Izvedenec ni našel povezave med škodnim dogodkom in vsemi posledicami, ki jih je tožnik zatrjeval (težave s hranjenjem, deformacija spodnje ustnice, protetične težave, krči, vrtoglavice, motnje ravnotežja in koncentracije), česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo. V izpodbijani sodbi je bila prav tako prezrta parodontalna bolezen tožnika, ki je prispevala k predčasni izgubi zob. Zgolj pavšalna trditev izvedenca, da je ta bolezen k škodnim posledicam pripomogla 30%, ne nudi zadostne podlage za ugotovitev nevšečnosti, ki naj bi jih zaradi sanacije zobovja kot posledice škodnega dogodka utrpel tožnik. Prispevka parodontalne bolezni k nastanku škodnih posledic sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo pri povračilu premoženjske škode. Priznana višina denarne odškodnine za pretrpljen strah je previsoka, saj ni ugotovljen strah pred tožencem, prav tako pa odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo navedbe in dokazne predloge toženca o (vseh) okoliščinah dogodka (in o soprispevku tožnika k nastanku škode), ki jih izpostavlja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz 14. člena ZPP,3 ki določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Pravdno sodišče je tako vezano tudi na v kazenskem postopku ugotovljena dejstva, ki konkretizirajo abstraktni zakonski dejanski stan kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen toženec.4

6. Toženec je bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1B,5 torej za hujšo obliko temeljnega kaznivega dejanja, za katerega mora biti telesna poškodba prizadejana z nevarnim sredstvom ali nevarnim načinom storitve. V pravnomočni sodbi je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnika s kosom betona udaril v predel glave tako, da je slednji padel na tla, kjer ga je na tleh ležečega večkrat brcnil v glavo in telo tako, da je tožnik utrpel udarno rano na čelu, udarno rano spodnje ustnice, izpah prvega sekalca levo, pri čemer je udarec s kosom betona v predel glave takšno sredstvo, da se lahko telo hudo poškoduje.

7. Toženec tudi v pritožbenem postopku vztraja pri opisu spornega dogodka, ki nasprotuje ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. Še več. Njegov zaključek v pritožbi je, da je bilo njegovo dejanje storjeno v silobranu, s čimer uveljavlja, da kaznivega dejanja sploh ni bilo. Takšnih ugovorov pa toženec v predmetni pravdi nima. Prav tako mu je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaradi vezanosti na pravnomočno kazensko sodbo ne more ugotoviti drugačnega načina storitve dejanja, prav tako ne, da tožnika ni udaril s kosom betona v predel glave (kar je bilo odločilno za samo pravno kvalifikacijo ugotovljenega kaznivega dejanja).

8. Sodišče prve stopnje je iz toženčevega opisa dogodka izločilo tiste navedbe, ki bi lahko predstavljale oškodovančev soprispevek k nastali škodi. Glede na način storitve dejanja je tako pravilno zaključilo, da je toženec ravnal napadalno in ne obrambno. Obstoj verbalnega nasilja tožnika je ugotavljalo zaradi navedb toženca, da je tožnik nenadoma ostro pristopil k njemu in vpil, da tu nima kaj iskati, ter se je nato med njima vnel prepir, ki ga je z velikim sovraštvom spodbujal tožnik,6 in pravilno zaključilo, da odgovor na verbalno nasilje ni fizično nasilje. To v celoti velja tudi v predmetni zadevi, kjer iz izpovedi toženca izhaja le, da mu je tožnik rekel, da v kleti ne sme biti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno kot verodostojno ocenilo izpoved tožnika, kdaj je uporabil solzilec. Neskladnost izpovedi tožnika v kazenskem in predkazenskem postopku, na katero opozarja pritožnik, se namreč nanaša na način storitve dejanja, pa še to v nebistvenem delu,7 medtem ko je vseskozi enako izpovedoval, da je solzilec uporabil po tem, ko ga je toženec fizično napadel, in sicer da bi se ubranil napada.8 Zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek glede temelja v celoti podan, je zato pravilen.

9. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev obsega in posledic v škodnem dogodku utrpljenih poškodb postavilo izvedenca travmatološke stroke dr. T. G. Ta je v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 3. 6. 2017 pojasnil, da je treba za razjasnitev posledic škodnega dogodka na zobovje tožnika postaviti izvedenca dentalne medicine. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca T. G. le v delu, ki se nanaša na poškodbo čela in ustnice, in ne tudi glede poškodovanega zobovja, za presojo katerega je postavilo izvedenca dentalne medicine dr. M. V. Tako je upoštevalo mnenje izvedenca T. G., da rani, ki jih je utrpel tožnik, ne moreta biti razlog za sedanje telesne bolečine ter da nista zapustili funkcionalnih in anatomskih posledic. Prav tako je zaključilo, da tožnik ni izkazal, da bi bili krči, vrtoglavice in motnje ravnotežja posledice škodnega dogodka. Glede protetičnih težav in težav povezanih s hranjenjem pa je utemeljeno sledilo tožniku, saj je izvedenec dentalne medicine v izvedenskem mnenju prepričljivo in strokovno pojasnil, da je izguba sedmih zob v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na predobstoječe zdravstveno stanje tožnika, in sicer glede pri njem prisotne parodontalne bolezni. Iz mnenja izvedenca dentalne medicine izhaja, da so bili tožnikovi zobje in stomatološki protetični nadomestki v zgornji čeljustnici do poškodbe funkcionalni. Pri tožniku je bila prisotna parodontalna bolezen, v posledici katere je prišlo do resorpcije kostnine, zaradi česar so zobje izgubili oporo. Tako so bili bolj dovzetni za poškodbo in se je ta intenzivneje manifestirala. V posledici navedenega so zato poleg močno omajanega 21 bili omajani še fiksnoprotetični nadomestki v zgornji čeljustnici levo ter zoba 11 in 41. Zaradi parodontalne bolezni se najverjetneje tudi niso mogli utrditi. Izvedenec je ocenil, da je k izgubi zob v 70% prispevala poškodba, v preostalih 30% pa prisotna parodontalna bolezen ter da bi tožnik zaradi predobstoječe bolezni izgubil svoje zobe po naravni poti v približno desetih letih od dneva nezgode.

11. Izvedenčeva opredelitev razmerja 70% : 30% ni pavšalna, kot to očita pritožba. Ta ocena temelji na njegovih kliničnih izkušnjah, zobozdravstveni dokumentaciji ter rtg posnetkih tožnika. Omenjeno razmerje pa v predmetni zadevi tudi ni pravno odločilno. Po ustaljenem stališču sodne prakse je treba pri ugotavljanju obsega škode izhajati iz konkretnega oškodovanca takega, kakršen je, z vsemi njegovimi posebnostmi.9 To velja v predmetni zadevi tudi za parodontalno bolezen, saj se njene posledice do škodnega dogodka niso manifestirale.10 Je pa potrebno pri odmeri odškodnine upoštevati, da je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom le škoda do trenutka, ko bi oškodovanec izgubil zobe po naravni poti. To pa se je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerno odrazilo. Odmerjena odškodnina v višini 800,00 EUR je11 ustrezna glede na težave pri hranjenju in občasne težave pri govoru, ki jih ima tožnik zaradi snemanja in izpadanja proteze, ter težav zaradi podlaganja proteze.

12. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel hud primarni strah ter se je glede na sredstvo, ki ga je uporabil toženec, utemeljeno ustrašil za svoje zdravje in življenje, ter da je bil pri tožniku prisoten dolgotrajen (več mesecev) trajajoč strah za izid zdravljenja, je odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR primerna.12 Prav tako se je v prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR ustrezno odrazila stopnja in trajanje telesnih bolečin in številne nevšečnosti med zdravljenjem.13 V skupno odmerjeni odškodnini za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR pa je sodišče prve stopnje tudi ustrezno uravnovesilo načeli individualizacije odškodnine in njene objektivne pogojenosti.14

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine za premoženjsko škodo v višini 580,00 EUR, ki obsega stroške tožnika za protezo in za njeno podložitev. Glede na zgoraj sprejeto stališče in trajnostno dobo protetičnih nadomestkov, ki je tri do sedem let,15 tudi za odmero te ni pomemben doprinos tožnikove parodontalne bolezni k izgubi zob.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je to sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zaradi česar sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 V nadaljevanju toženec. 2 V nadaljevanju tožnik. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej VSRS sodbo II Ips 343/2013 z dne 5. 11. 2015. 5 Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 55/08 s spremembami do vključno KZ-1B, Uradni list RS, št. 91/2011. 6 Pripravljalna vloga toženca z dne 6. 6. 2016. 7 V delu, v katerem je opisal, kolikokrat ga je toženec udaril s kosom betona. 8 Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe (priloga B9), zapisnik o glavni obravnavi v kazenski zadevi I K 50033/2013 z dne 11. 12. 2013 (priloga B6). 9 Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008 in II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009 kakor tudi sklep tega sodišča II Cp 3652/2012 z dne 12. 6. 2013. 10 Iz izvedenskega mnenja izvedenca dentalne medicine izhaja, da so bili zobje tožnika in stomatološki protetični nadomestki v zgornji čeljustnici do poškodbe funkcionalni. 11 Upoštevajoč pri tem relevantno 10-letno dobo trpljenja bolečin. 12 Toženec v tem delu zgolj posplošeno navaja, da prisojena odškodnina za strah odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse, ki pa jih ne navede, zaradi česar pritožbenega očitka ni mogoče preizkusiti. 13 Glej 30. do 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 14 179. člen OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 97/07, s kasnejšimi spremembami). 15 Primerjaj 121. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/1994, s kasnejšimi spremembami).