Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), ker je tožnik dvakrat zavrnil usmerjeni zdravstveni pregled, zato je zaključilo, da je delo opravljal pod vplivom psihoaktivnih substanc. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik odklonil oziroma preprečil test urina (oziroma ga zmanipuliral) ter je brez ustreznega dokaza, zgolj na podlagi utemeljenega suma, zaključila, da je tožnik svoje delo opravljal pod vplivom psihoaktivnih snovi oziroma, da je huje kršil svoje delovne obveznosti, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo tudi od 3. 2. 2011 do 28. 6. 2012 (II. točka izreka); tožniku se prizna delovna doba pri toženi stranki in druge pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 3. 2. 2011 do 28. 6. 2012 (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za celotno obdobje od 3. 2. 2011 do 28. 6. 2012 prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, v roku 15 dni pod izvršbo (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za vsak mesec od vključno februarja 2011 do 28. 6. 2012 obračunati plačo v bruto znesku ... EUR, od tega zneska odvesti in plačati pristojnim organom ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske plač in zakonske zamudne obresti od vsake mesečne plače zapadle v plačilo v obdobju od 3. 2. 2011 do 28. 6. 2012, od 19. dne v mesecu za posamezno neto plačo dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (V. točka izreka); kar tožnik zahteva več, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. do 18. dne v mesecu za posamezne neto plače, je zavrnilo. Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 6.819,36 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (VI. točka izreka); kar je tožnik zahteval več, to je izplačilo razlike med bruto in neto zneskom priznane odškodnine ter izplačilo višjega zneska odškodnine v višini 13.638,78 EUR, je zavrnilo (VII. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 784,10 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (VIII. točka izreka) ter obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, kar tožnik zahteva več, to je obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 86,94 EUR bruto, je zavrnilo (IX. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 825,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (X. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, zakaj ni verjelo priči A.A., da je tožniku, preden je zapustil delovno mesto, vročil odredbo na zdravstveni pregled. Priča je jasno izpovedala, da je dne 20. 1. 2011 tožniku izročila odredbo, ki se nahaja v spisu, iz izpovedi priče B.B. pa je razvidno, da je tisti dan bilo poslano na pregled 15 delavcev. Sodišče prve stopnje zaključi, da take odredbe ni bilo ter da tožnik ni vedel, da mora na zdravniški pregled. Sodišče se ni spuščalo v ugotavljanje ostalih dejstev v zvezi z nenadno slabostjo tožnika. Bolečine je očitno imel takrat, ko bi nenapovedano moral oditi na zdravstveni pregled, potem pa so bolečine izginile. Toženi stranki se zdi nenavaden zaključek sodišča prve stopnje, da bi nadrejeni delavec tožniku lahko preprečil odhod iz delovnega mesta, če bi štel, da je test na prisotnost PAS nujen. Tožena stranka je zavezana k spoštovanju določil Zakona o varnosti in zdravju pri delu, zato mora izvajati nenapovedane teste na PAS. Poudarja, da se da sum na uživanje PAS potrditi ali ovreči samo z nenapovedanimi zdravstvenimi pregledi, sicer ni moč zagotoviti varnosti dela v proizvodnji. Testi so nujni, da se zagotovi varnost in zdravje pri delu, zato jih lahko tožena stranka izvaja kadarkoli oceni, da so potrebni, pri čemer take odločitve po določilih Zakona o varnosti in zdravju pri delu ni dolžna utemeljiti delavcu. Priča B.B. je v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, da v zadnjem letu pri toženi stranki ni bilo nesreč, izpovedala, da v programu Eko, kjer je delo opravljal tožnik, do nezgod prihaja zaradi subjektivnih dejavnikov - torej delavcev samih. Tožena stranka je dala tožniku dve možnosti, da opravi testiranje na PAS, pa jih je odklonil oziroma je zmanipuliral test na PAS. Tožnik dne 20. 1. 2011 ni bil pripravljen oditi na test oddaje urina, ker ni razpolagal z neoporečnim vzorcem urina, naslednji dan si je priskrbel vzorec urina, zato je odšel na oddajo urina. Ravno zaradi takega ravnanja ima tožena stranka v svojih notranjih pravilih opredeljeno, da je odklonitev oziroma manipulacija testa na PAS hujša kršitev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izjave laborantke C.C., da je bil tožnik pri oddaji urina nadzorovan ter da je bilo nemogoče, da bi šlo za svež urin. Le ta je v svoji izjavi zapisala, da je bil neizvedljiv ponovni odvzem urina, ker je tožnik kljub drugačnim navodilom laborantke zapustil ambulanto. Iz njene izjave tudi izhaja, da takega urina ni bilo moč pravilno analizirati. Sodišče prve stopnje se je v konkretni zadevi postavilo v vlogo izvedenca medicinske stroke, ko je zaključilo, da bi tožena stranka lahko opravila tudi analizo krvi tožnika. Sodišče je zaključilo, da je tožnik z zdravniškim potrdilom dokazal, da v njegovem telesu niso bile prisotne PAS. Tožena stranka je predlagala poizvedbe pri Zavodu za zdravljenje odvisnosti, iz katerih bi lahko sodišče zaključilo, da je pri zavodu mogoče naročiti potrdilo, da pri človeku niso prisotne katerekoli psihoaktivne substance, ne pa samo tiste, izvedbo katerih je tožnik zahteval in takšen test tudi pridobil. Meni, da je nevzdržno stališče sodišča, da manipulacija testov na PAS ne pomeni kršitve delovnih obveznosti, ampak zgolj minoren prekršek, ki ne sme biti sankcioniran, če delavec obljubi, da ga bo odpravil. Meni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, zato tožnik ni upravičen do plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja in tudi ne do odškodnine. Ugovarja tudi višini odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo pavšalno, dokazno breme pa je na tožniku.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji). V konkretnem primeru je bilo tožniku očitano, da je bil dne 20. 1. 2011 in dne 21. 1. 2011 poslan na usmerjeni zdravstveni pregled (test PAS), kar je obakrat zavrnil, zato je obstajal utemeljen sum, da je delo opravljal pod vplivom psihoaktivnih substanc. Tožnik je kršitve storil z naklepnim ravnanjem in s tem kršil 32., 34. in 35. člen ZDR, 36. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZPD, Ur. list RS, št. 56/99 in naslednji) ter 20.a člen Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Tožena stranka je zaradi ravnanja tožnika izgubila zaupanje, zaradi česar z njim ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po postopku v skladu z določbami ZDR, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnik dvakrat zavrnil usmerjeni zdravstveni pregled, zato je zaključilo, da je delo opravljal pod vplivom psihoaktivnih substanc. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik 20. 1. in 21. 1.2011 odklonil oziroma preprečil test urina (oziroma ga zmanipuliral) ter da je brez ustreznega dokaza, zgolj na podlagi utemeljenega suma, zaključila, da je tožnik svoje delo opravljal pod vplivom psihoaktivnih snovi oziroma, da je huje kršil svoje delovne obveznosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti. Zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo tako dokazno oceno, je tudi utemeljilo in sicer je izhajalo iz izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da testa PAS 20. 1. 2011 ni odklonil, saj mu nadrejeni A.A. ni vročil odredbe za ugotavljanje prisotnosti PAS, izostanek z dela navedenega dne (ko je zaradi nenadne slabosti in po predhodnem obvestilu nadrejenega A.A. zapustil delovno mesto in odšel na pregled k zdravnici) pa je opravičil z zdravniškim potrdilom. Testa prisotnosti PAS tudi ni odklonil 21. 1. 2011, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da oddani urin dejansko ni bil njegov. Po oceni pritožbenega sodišča predloženo zdravniško potrdilo z dne 21. 1. 2011 s strani Centra za zdravljenje odvisnosti, s katerim naj bi tožnik dokazoval, da v njegovem organizmu ni bilo prisotnosti PAS, v konkretni zadevi nima ključnega pomena. Bistveno je, da je tožena stranka zgolj na podlagi utemeljenega suma (o prisotnosti PAS) utemeljila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da so usmerjeni zdravstveni pregledi lahko efektivni le v primeru, da so nenapovedani. Kljub temu pa mora biti utemeljen sum, da je delavec pod vplivom PAS, dokazan. Dejstvo je, da manipulacija testov na PAS (kar tožena stranka očita tožniku) ne sme brez relevantnega dokaza biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za fizično prisilo, da delavec odda svoj urin, kot to skuša prikazati pritožba, temveč za to, da delavcu zgolj na podlagi suma ne more prenehati delovno razmerje pri delodajalcu. Tožnik je bil 21. 1. 2011, ko je bil prisoten na sestanku pri toženi stranki, pripravljen ponovno oddati urin. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno za razjasnitev zadeve zaslišati predlagane priče C.C., kakšna navodila je tožnik prejel v ambulanti po oddaji urina ter zakaj ga ni bilo mogoče analizirati, glede na dejstvo, da gre za obratno ambulanto in bi bilo možno takoj ponoviti odvzem urina, če bi tožena stranka pristala na to.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko neutemeljena, je pravilno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita, je torej pravilna, s tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi reparacijskemu zahtevku in zahtevku na plačilo odškodnine, ker tožnik ne želi nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Pritožba neutemeljeno ugovarja višini odškodnine po 118. členu ZDR. Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Odškodnina po določilih prvega odstavka 118. člena ZDR je neke vrste nadomestilo za reintegracijo delavca. Pri tem ne gre za morebitno odškodnino zaradi izgube zaposlitve ali za kakšno drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o višini odškodnine je potrebno uporabiti kriterije kot so primeroma čas zaposlitve pri delodajalcu, možnost nove zaposlitve, delavčeva starost, socialni položaj, stopnja in vrsta njegove izobrazbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izobrazbo in delovne izkušnje, ekonomske in socialne razmere ter ocenilo, da je primerna odškodnina šest povprečnih mesečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam.