Jedro

Uporaba osebnega imena, zavarovanega kot blagovne znamke, ne pomeni kršitve osebnostnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da tožena stranka ne sme uporabljati imena Walter Wolf v kakršnemkoli pravnem prometu, še posebej pa ne v obliki imena firme, blagovnih znamk, tržnih imen ali oznak blaga ali storitev, ter da mora tožena stranka preko dnevnih javnih medijev jasno in nedvoumno sporočiti, da ni ne lastnik ne nosilec niti nima pravice uporabe ali kakršnegakoli soglasja za uporabo imena Walter Wolf. Sodišče prve stopnje je nadalje naložilo tožniku, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 160.230,00 SIT. Zoper tako sodbo se je pritožil tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi listinami. Tožena stranka je gradila blagovno znamko na konkretni fizični osebi, ki je v Sloveniji znana. Iz predloženih listin je razvidna tako znamka na embalaži kavnega napitka kot tudi, kdo je bil na prireditvi in je s svojim imenom Walter Wolf promoviral napitek. V zadevi ne gre za spor o pravicah industrijske lastnine, ampak za varstvo tožnikovega osebnega imena. Tožnik ni toženi stranki nikoli dovolil nikakršne uporabe svojega imena. Nadalje se tožnik v pritožbi sklicuje na mnenja teorije, da gre za uporabo tujega osebnega imena tudi, ko se uporablja za oznako blaga. Tožena stranka je kršila tožnikove osebnostne pravice in mu s tem povzročila škodo. Tožnik ima tudi kot slavna osebnost pravico do varstva. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, tožnikov zahtevek je pravilno zavrnilo in svojo odločitev v celoti obrazložilo, ne da bi bilo pri tem o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Prav tako sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo nobene druge od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da zahteva varstvo svojega osebnega imena in ne nasprotuje uporabi same blagovne znamke. Medtem se tožbeni zahtevek glasi prav na prepoved tožnikovega imena v kakršnikoli obliki, tako tudi v blagovni znamki, od tožene stranke pa tožnik še zahteva, naj prek medijev sporoči, da ni nosilec pravice uporabe tožnikovega imena. Da pa bi tožena stranka kako drugače kot del blagovne znamke in brez soglasja tožnika uporabljala njegovo ime, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Nasprotno, ugotovilo je, da je tožena stranka nosilka dveh blagovnih znamk, ki vsebujeta ime Walter Wolf. Tožnik niti ni uveljavljal, da je tožena stranka blagovni znamki uporabljala v nasprotju s predpisi o intelektualni lastnini. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 368. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.