Jedro

Škoda je storjena pri delu, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca. Obstoj delovnega razmerja ni bistven, prav tako tudi ne, da je škoda povzročena med delovnim časom in v delovnem prostoru. Bistvena je vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 2,300.000,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 144,355,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od 23.6.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Ugotovilo je, da je bil tožnik poškodovan dne 16.11.1994 zvečer v domu UNZ ..., ko se je V. F. po nesreči sprožil revolver, ki ga je prinesel policist Z. C. Do nesreče je prišlo izven delovnega časa in ne v zvezi z opravljanjem delovnih obveznosti oziroma izvajanjem službenih pooblastil. Vendar to za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni pomembno. Tožena stranka je krivdno odgovorna, ker njeni pristojni organi niso ravnali s poklicno skrbnostjo in niso poskrbeli za to, da do takega dogodka ne bi prišlo. Do škodnega dogodka je prišlo v menzi zaprtega tipa. Tam bi morala tožena stranka poskrbeti za ustrezno varnost in red. Tega ni storila, ker ni uredila hrambe orožja. Tožena stranka je dopuščala uporabo zasebnega neformacijskega orožja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Drugače kot sodba prve stopnje, ki ugotavlja krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, šteje sodba druge stopnje, da je do škode prišlo zaradi dejanja delavca tožene stranke v zvezi z delom (1. odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Pri tem je tožnika štelo kot tretjo osebo. Odločilno je ravnanje Z. C., imetnika orožja, ki je bil v času škodnega dogodka uniformiran. Njegov prihod na malico je v tesni zvezi z delom. C. je orožje odložil. S tem je omogočil, da je prišlo v roke neposrednemu povzročitelju škode V. F. C. ravnanje je bilo malomarno, torej ni bilo tako kot je treba (1. odstavek 170. člena ZOR). Tožnik je bil v menzi izven delovnega časa. Četudi je policist, je bil v tem primeru tretja oseba. Z ravnanjem V. F. vzročna zveza ni bila pretrgana.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da do škode ni prišlo zaradi dejanja delavca tožene stranke pri delu ali v zvezi delom. Po 170. členu ZOR delodajalec ni odgovoren za svojega delavca zato, ker je pri njem v delovnem razmerju, temveč zato, ker je delavec storil škodo pri delu ali v zvezi z delom, ko je delal v korist delodajalca. Upoštevati je treba tudi, da do škode ni prišlo s službenim orožjem, temveč z revolverjem, ki je bil last Z. C. V zvezi s tem opozarja na objektivno odškodninsko odgovornost C. kot imetnika nevarne stvari. Tudi ravnanje V. F. kot tretje osebe izključuje odškodninsko odgovornost tožene stranke. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, ali pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. Rs št. 26/99) v tem postopku uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/7 do 17/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija je utemeljena.

Delodajalec odgovarja za škodo, ki jo povzroči njegov delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi (1. odstavek 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Škoda je storjena pri delu, če je neposredni povzročitelj deloval v zvezi z nalogami, ki so mu naložene v okviru dejavnosti ali pristojnosti delodajalca. Ni bistven obstoj delovnega razmerja, tudi ne, da je škoda povzročena med delovnim časom in v delovnem prostoru. Bistvena je vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in dejanjem delavca, zaradi katerega je prišlo do škode. Tudi za škodo, storjeno v zvezi z delom, velja podobno. Šteje se, da je bila škoda povzročena v zvezi z delom, če je delavec delal v okviru svojih delovnih nalog. V tej zadevi je po stališču izpodbijane sodbe do škode prišlo v zvezi delom, ker je policist Z. C. prišel v menzo v uniformi in oborožen ter neposredno po končanem delu. Po mnenju sodišča druge stopnje pojma "pri delu ali v zvezi z delom" ni mogoče omejiti le na neposredno izvajanje pooblastil in neposredno opravljanje službenih obveznosti. Tako stališče ni v skladu s smislom in namenom prvega odstavka 170. člena ZOR. Prav opravljanje službenih obveznosti in izvajanje pooblastil so okoliščine, na podlagi katerih je mogoče razlagati navedeno določbo. Pomembna je funkcionalna zveza med škodnim ravnanjem delavca in njegovimi delovnimi nalogami; ni pa samo po sebi odločilno, da je do škode prišlo med delovnim časom in na delovnem kraju. Malice nikakor ni mogoče uvrstiti med delovne naloge policista, ne glede na to, ali gre za malico med delom ali neposredno po njem. Policist C. je delo že končal in ne glede na potek delovnega časa ni opravljal nobenih službenih dolžnosti. Zato njegovega prihoda v menzo in njegovega ravnanja, ko je tam odložil orožje, ni mogoče šteti kot ravnanja v funkcionalni zvezi z delom. Iz tega sledi, da glede na ugotovitve izpodbijane sodbe o okoliščinah, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, odgovornosti tožene stranke ni mogoče temeljiti na 170. členu ZOR.

Ugotovljeno je, da je policist Z. C. v službi uporabljal lastni revolver znamke RAST-GASSER kal. 7,65 mm. Tožena stranka je to vedela in dopuščala. C. je kot policist svojo službo moral opravljati oborožen. V službi pa je svoje orožje uporabljal namesto formacijskega. Uporabljal ga je za potrebe tožene stranke. Ker je tožena stranka to dopuščala, jo je treba šteti za imetnico tega orožja v smislu 174. člena ZOR.

V okoliščinah, kakršne sta ugotovili sodbi prve in druge stopnje, ko je C. prišel v menzo uniformiran in oborožen in je revolver prinesel s seboj iz službe, za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni pomembno, da ni šlo za formacijsko orožje, s katerim je bil C. službeno zadolžen, ampak je pomembno, da je šlo za orožje, ki ga je uporabljal v službi, torej za potrebe tožene stranke. Zato je treba odškodninsko odgovornost tožene stranke obravnavati po 174. členu ZOR. Revolver je nevarna stvar. To še zlasti velja za tak tip, ki ni spadal v redno oborožitev in torej tudi policisti, ki so sicer poklicno usposobljeni za ravnanje z orožjem, niso znali varno ravnati z njim. To se je izkazalo v obravnavanem primeru, ko se je nesreča z nehoteno sprožitvijo strela primerila policistu V. F. Zato je ne glede na odškodninsko odgovornost F. kot neposrednega povzročitelja škode in tudi neglede na morebitno odškodninsko odgovornost C., ki je revolver odložil in s tem opustil svoj nadzor nad njim, lahko podana tudi odškodninska odgovornost tožene stranke kot imetnice nevarne stvari po 174. členu ZOR (četrti odstavek 177. člena ZOR).

Tožena stranka izrečno uveljavlja ravnanje Z. C. in V. F. kot razlog za oprostitev njene odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je ravnanje Z. C. obravnavalo kot ravnanje delavca tožene stranke v smislu 170. člena ZOR. Tak pristop materialnopravno ni pravilen, vendar ravnanje C. kljub temu ni nepomembno. V zvezi s tem je treba presoditi njegovo ravnanje, kakor je bilo ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje, in sprejeti stališče, ali gre za primer, ki ga ureja drugi odstavek 177. člena ZOR. Za V. F. pa doslej v tem postopku sploh še ni bilo ugotovljeno, kaj konkretno je storil in kakšen pomen ima to za morebitno ekskulpacijo tožene stranke po drugem odstavku 177. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo sodbo Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. K 15/94 z dne 22.2.1996, s katero je bil F. spoznan za krivega, da je iz malomarnosti hudo poškodoval sedanjega tožnika M. G. Ne sodba prve stopnje, ne sodba druge stopnje pa nimata razlogov o tem, kaj v zvezi s tem štejeta za dokazano in kaj to pomeni za morebitno oprostitev odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker temelji odškodninska odgovornost tožene stranke kot imetnice nevarne stvari na 174. členu ZOR, je treba presoditi ugovor tožene stranke o razlogih za oprostitev njene odgovornosti. To doslej ni bilo storjeno, ker sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali odškodninsko odgovornost tožene stranke na drugih pravnih temeljih. Glede na to zaradi napačnega pravnega pristopa niso bila raziskane in ocenjene pomembne dejanske okoliščine v zvezi z uveljavljanimi ekskulpacijskimi razlogi. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP razveljavilo obe sodbi in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem postopku bo treba zavzeti stališče, ali pomeni ravnanje Z. C. in V. F. ekskulpacijski razlog po drugem odstavku 177. člena ZOR.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.