Jedro

Procesno pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha, postopek se namreč prekine, če med postopkom umre stranka, ki je ne zastopa pooblaščenec. Če ima torej stranka pooblaščenca, katerega je pooblastila za vsa pravdna dejanja, njena smrt ni razlog za prekinitev postopka.

Pravnomočni sklep o dedovanju ni procesna predpostavka za nadaljevanje pravdnega postopka.

Trditev stranke, da je plačala vtoževane obveznosti, predstavlja poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 6752/2007 z dne 12.7.2007 v dajatvenem delu, v katerem je tožencema naloženo, da plačata tožeči stranki 100,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v odločitvi o povrnitvi izvršilnih stroškov v znesku 114,77 EUR. Tožencema je še naložilo, da tožeči stranki povrneta pravdne stroške v znesku 207,47 EUR.

2. Proti takšni odločitvi je prva toženka sama in po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi, ki jo je vložila po pooblaščencu uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišču prve stopnje očita, da je po smrti prvotnega toženca M. P. nadaljevalo s postopkom, čeprav bi ga moralo v skladu s pozitivno zakonodajo prekiniti, tožeča stranka pa bi morala svoj zahtevek prijaviti v zapuščinsko maso. Zapuščinski postopek po pokojnem še ni zaključen in tudi ne pravnomočen. Dedič je odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, ta pa zaradi še nezaključenega zapuščinskega postopka ni znana. Prva tožena stranka se tudi še vedno lahko odpove dediščini. Morebitna odpoved dediščini pa bi pomenila, da za zapustnikove dolgove ne odgovarja. Po mnenju prvo tožene stranke je tako izpodbijana sodba preuranjena in nezakonita.

3. Iz laične pritožbe, ki jo je prva toženka vložila sama, je mogoče razbrati očitek, da sodba ni pravična, da je dedičev več, da deleži niso pravično določeni, da njen delež znaša le 1/16, da je tožeči stranki plačala glavnico za leto 2007, da so dediči iz zapustnikovega stanovanja odtujili več dragocenosti.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz določila 100. člena ZPP izhaja, da procesno pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha. To pravilo je podlaga določbi 1. točke 205. člena ZPP, po kateri se postopek prekine, če med postopkom umre stranka, ki je ne zastopa pooblaščenec. Če ima torej stranka pooblaščenca, katerega je pooblastila za vsa pravdna dejanja, njena smrt ni razlog za prekinitev postopka. V konkretnem postopku je imel zapustnik M. P. pooblaščenko (prvo toženko) s polnim pooblastilom, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek nadaljevalo brez prekinitve.

7. Dediči vstopijo na mesto umrle stranke s trenutkom njene smrti po samem zakonu (132. člen Zakona o dedovanju, ZD). Pravnomočni sklep o dedovanju ni procesna predpostavka za nadaljevanje pravdnega postopka. Sodišče zato nadaljuje postopek z zapustnikovimi dediči, ne da bi čakalo sklep zapuščinskega postopka, ki je zgolj deklaratorne narave. Pravdni postopek se lahko vodi tudi zoper posameznega dediča in ni potrebno, da so v pravdi zajeti vsi. To izhaja iz solidarne odgovornosti dedičev za zapustnikove (denarne) obveznosti (3. odstavek 142. člena ZD). Med dediči se dolgovi delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, če v oporoki ni drugače določeno (4.odstavek 142. člena ZD), do uveljavitve takšne delitve pa bo prišlo v njihovem notranjem razmerju.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi poizvedb pri zapuščinskem sodišču ugotovilo, da sta toženca dediča pokojnega toženca. Dedinja – prva toženka je s smrtjo zapustnika postala stranka v njegovih procesnih razmerjih, pod odložnim pogojem, da se dediščini ne bo odpovedala. Da bi se dediščini odpovedala ni zatrjevala. Tega ne trdi niti v pritožbenem postopku (dopušča zgolj hipotetično možnost). Prav tako pa tudi ni zatrjevala, da zapustnikovi dolgovi presegajo vrednost podedovanega premoženja (1. odstavek 142. člena ZD).

9. Toženkina pritožbena trditev, da je plačala vtoževane obveznosti, predstavlja poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar pa v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno (1. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Te pritožbene navedbe zato niso mogle biti predmet presoje pritožbenega sodišča. 10. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev preuranjena in nezakonita. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Strošek toženkinega odgovora na pritožbo ni bil potreben pravdni strošek, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).