Jedro

Prav ima tožeča stranka, da se je tožena stranka sama odrekla sodelovanju v pravdi, zato se sedaj neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do kontradiktornega postopka, na diskriminatorno obravnavo in na kršitev načela neposrednosti. Sodišče prve stopnje ji je zagotovilo vse možnosti sodelovanja v postopku, enako kot tožeči stranki. Dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev svojemu zahtevku, so ostala v pravdnem postopku neprerekana in je imelo sodišče prve stopnje vso podlago za sklepanje, da je tožena stranka s prejemom dopolnitve tožbe z listinami dobila tudi ustrezen odgovor o stanju svojih neporavnanih obveznosti do tožeče stranke. Zato o dejstvu, ki očitno ni bilo več sporno, tudi ni bilo treba zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati glavnico 51.148,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v I. točki izreka navedenih zneskov za čas zamude s plačilom ter še izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24. 9. 2020 do plačila. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 1.183,00 EUR, ki jih mora plačati v roku 15 dni; v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od šestnajstega dne, šteto od vročitve sodbe, do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti in da uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter o zadevi samo odloči, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, vključno s stroški pritožbenega postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, da je očitno neutemeljena. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhajajo vsa odločilna dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o tožbenem zahtevku. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugovarjala, da s sklepom ni prejela verodostojnih listin, ki so podlaga sklepu o izvršbi in še, da v svojih poslovnih knjigah nima zavedenega enakega dolga kot je opredeljen v sklepu o izvršbi. Poleg tega je navedla pravno naziranje, da kadar dolžnik trdi, da ne izkazuje odprtih obveznosti, sam tega ni dolžan dokazovati. Predlagala pa je zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke A. A. in vpogled v verodostojne listine, ki naj jih priloži tožeča stranka. O čem naj bi se izjavil zakoniti zastopnik, v ugovoru ni trdila. Izrecno pa je navedla, da se bo o vtoževani terjatvi izjavila, ko bo prejela listine, ki so podlaga izpodbijanemu sklepu o izvršbi, česar pa po ugotovitvah izpodbijane sodbe nikoli ni storila. Dopolnitev tožbe z vsemi listinami je prejela 10. 12. 2020, skupaj s pozivom, da v roku 30 dni odgovori ter z opozorilom, da bo sodišče upoštevalo vlogo tožene stranke, ki bi prispela po tem roku le, če stranka izkaže, da je predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti. Niti v roku niti kadarkoli po izteku 30-dnevnega roka tožena stranka ni vložila nobene pripravljalne vloge, prav tako pa se kljub pravilnemu vabljenju, brez opravičila ni udeležila pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo 4. 5. 2021. V razlogih sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožena stranka na dopolnitev tožbe, v kateri je bila podrobno predstavljena vsaka od vtoževane terjatve s priloženo verodostojno listino, ni odgovorila, čeprav je v ugovoru napovedala, da se bo o vtoževani terjatvi izjasnila potem, ko bo prejela listine, ki so podlaga izpodbijanemu sklepu o izvršbi. Te okoliščine tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Neutemeljeno pa trdi, da so bile njene navedbe v ugovoru zadostno konkretizirane in da je zanje ponudila tudi zadostne dokaze. Kaj takega iz ugovora ne izhaja. Prav tako iz podatkov spisa ne izhaja trditev pritožnice, da je ves čas postopka oporekala tako temelju kot višini terjatve, da je nasprotovala zapadlosti terjatve in da je za svoje navedbe ponudila tudi vse razpoložljive dokaze. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da se do njenih navedb ni opredelilo, oziroma, da jih je štelo za neresnične. Do trditev, ki jih ni podala, se sodišče ni moglo opredeliti, še manj pa o njih zasliševati zakonitega zastopnika pravdne stranke.

6. Prav ima tožeča stranka, da se je tožena stranka sama odrekla sodelovanju v pravdi, zato se sedaj neutemeljeno sklicuje na kršitev pravice do kontradiktornega postopka, na diskriminatorno obravnavo in na kršitev načela neposrednosti. Sodišče prve stopnje ji je zagotovilo vse možnosti sodelovanja v postopku, enako kot tožeči stranki. Dejstva, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev svojemu zahtevku, so ostala v pravdnem postopku neprerekana in je imelo sodišče prve stopnje vso podlago za sklepanje, da je tožena stranka s prejemom dopolnitve tožbe z listinami dobila tudi ustrezen odgovor o stanju svojih neporavnanih obveznosti do tožeče stranke. Zato o dejstvu, ki očitno ni bilo več sporno, tudi ni bilo treba zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke A. A., tudi če bi tožena stranka v ugovoru podala konkretne trditve za neobstoj dolga, ki bi jih dokazovala z zaslišanjem strank. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP. Drugačne pritožbene trditve so očitno neutemeljene.

7. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju, v kateri sta se dogovorili o medsebojnih pravicah in obveznostih. Ugotovilo je, da je bil s pogodbo dogovorjen nakup avtoličarskega materiala, dobava in rok plačila in da iz predloženih računov (priloge A3 do A34) izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila za 51.148,16 EUR blaga, za katerega pa tožena stranka ni dokazala, da ga je plačala niti, da je dolg iz tega naslova prenehal na drug način. V kolikor bi želela tožena stranka uspeti s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bi morala dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, konkretno izpodbijati, česar pa v pritožbi ni storila. Zato pritožbeno sodišče nima podlage za presojo, da tožena stranka tožeči stranki za dobavljen avtoličarski material ničesar ni dolžna plačati, kar želi doseči pritožnica s pritožbo. Posledično je neutemeljen tudi očitek sodišču prve stopnje, da je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in da je zato ugodilna sodba nepravilna.

8. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve zahtevanih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).