Jedro

Sodišče lahko sodno določeni rok podaljša, če za to obstajajo opravičeni razlogi. Trditveno breme, da gre za opravičene razloge, je na stranki, ki prosi za podaljšanje roka.

Mandatno razmerje med pooblaščencem in stranko je zaupne narave, zato je utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec oseben stik s svojo stranko. Tako je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni oziroma vsaj preuranjeni odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za taksno oprostitev, ker odločitev o ponovnem predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev še ni pravnomočna. Sklep o (ne) podaljšanju sodnega roka je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe. Je pa pritožba možna pri zavrženju vloge zaradi ukrepa za popravo ali dopolnitev. Pri presoji utemeljenosti pritožbe zoper sklep o zavrženju vloge, v obravnavanem primeru predloga za oprostitev plačila sodne takse, pa se kot predhodno pojavi vprašanje utemeljenosti odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ponovnega predloga za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev. Če bi pritožbeno sodišče ugotovilo utemeljenost pritožbe v tem delu glede ne podaljšanja roka, bi to namreč avtomatično pomenilo tudi razveljavitev sklepa o zavrženju predloga za taksno oprostitev. Zato ni nobene ovire, da prvostopenjsko sodišče ne bi istočasno odločilo o ponovnem predlogu za podaljšanje roka in zavrženju predloga za taksno oprostitev, kadar je rok za dopolnitev predloga za taksno oprostitev že potekel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka in drugi toženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog prve toženke in drugega toženca (v nadaljevanju: tožena stranka) z dne 19.2.2018 za podaljšanje roka zavrnilo (I. točka izreka), njun predlog za oprostitev plačila sodne takse pa zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremni tako, da njenemu predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev z dne 19.2.2018 ugodi ter da nadalje izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker tožena stranka ob vložitvi pritožbe s predlogom za taksno oprostitev ni predložila oziroma navedla tudi obveznih podatkov in izjav iz 2. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1), je sodišče prve stopnje postopalo s predlogom kot z nepopolno vlogo (1. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 12. ter 3. odstavkom 1. člena ZST-1) in toženi stranki s sklepom z dne 29.12.2017 naložilo, naj predlog dopolni tako, da navede in predloži te podatke oziroma izjave in ji določilo rok 15 dni ter jo hkrati opozorilo, da bo sicer njen predlog za taksno oprostitev zavrglo. Pred potekom navedenega roka je pooblaščenec tožene stranke zaprosil za podaljšanje roka, ker mu ni uspelo vzpostaviti ustreznega stika s toženo stranko. Sodišče je nato z dopisom z dne 1.2.2018 pooblaščenca tožene stranke obvestilo o ugoditvi njegovi prošnji in podaljšanju roka še za 15 dni. Ponovnemu predlogu pooblaščenca tožene stranke za podaljšanje roka z dne 19.2.2018 prvostopenjsko sodišče ni ugodilo, predlog za taksno oprostitev pa je, ker ga tožena stranka v postavljenem roku ni dopolnila, zavrglo (izpodbijani sklep). Nosilni razlogi za zavrnitev ponovnega predloga za podaljšanje roka so trajanje zatrjevane nezmožnosti vzpostavitve stika pooblaščenca s toženo stranko (od vložitve pritožbe dne 17.11.2017 do drugega predloga tožene stranke za podaljšanje roka z dne 19.2.2018 so pretekli trije meseci ter več kot tridesetdnevni rok za dopolnitev predloga za taksno oprostitev), neizkazanost upravičenih razlogov za podaljšanje roka ter dolžnost stranke, da v odprtih sodnih postopkih poskrbi za stalni kontakt s svojim pooblaščencem.

5. S takšnim stališčem oziroma razlogi prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 6. Sodišče lahko sodno določeni rok podaljša, če za to obstajajo opravičeni razlogi (2. odstavek 110. člena ZPP). Trditveno breme, da gre za opravičene razloge, je na stranki, ki prosi za podaljšanje roka.1 Zakon podaljševanju rokov ni naklonjen. Sodišče mora to določbo uporabljati s skrajno previdnostjo, pri čemer je sojenje brez nepotrebnega odlašanja tudi v javnem interesu sodstva kot celote.2 Pooblaščenec tožene stranke je tako v prvem kot tudi v drugem (ponovnem) predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev navedel le, da ni uspel vzpostaviti ustreznega kontakta z drugim tožencem, ki je hkrati tudi zakoniti zastopnik prve toženke. Zgolj ponavljanje takšne gole navedbe v ponovnem predlogu, brez kakršnihkoli nadaljnjih pojasnil, v čem so ovire za vzpostavitev stika s toženo stranko in zakaj se jih ne da premostiti, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne ustreza standardu opravičenega razloga iz 2. odstavka 110. člena ZPP. Kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu (1. odstavek 137. člena ZPP). Z vročitvijo pisanja (pozivnega sklepa za dopolnitev predloga za taksno oprostitev) pooblaščencu tožene stranke se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki (8. odstavek 142. člena ZPP). Mandatno razmerje med pooblaščencem in stranko je zaupne narave, zato je utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec oseben stik s svojo stranko. Tako je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke.3 Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo v smislu 108. člena ZPP pozvati pooblaščenca tožene stranke na popravo oziroma dopolnitev ponovnega predloga za podaljšanje roka, saj omenjeni ponovni predlog ni nerazumljiva ali nepopolna vloga po 108. členu ZPP (formalna pomanjkljivost), pač pa je glede na zgoraj pojasnjeno vsebinsko pomanjkljiv oziroma presplošen. Šele v pritožbi podane navedbe, da je ponoven predlog za podaljšanje roka utemeljen glede na to, da je drugi toženec državljan H., ki ima tam tudi bivališče ter glede na številne zahtevane podatke za taksno oprostitev, pa glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka (oziroma njen pooblaščenec) v pritožbi ni navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla podati že v predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi ob upoštevanju teh okoliščine tožena stranka imela na voljo dovolj časa (več kot 30 dni) za dopolnitev predloga za taksno oprostitev.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o napačni oziroma vsaj preuranjeni odločitvi prvostopenjskega sodišča o zavrženju predloga za taksno oprostitev, ker odločitev o ponovnem predlogu za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev še ni pravnomočna. Sklep o (ne) podaljšanju sodnega roka je sklep procesnega vodstva (9. točka 1. odstavka 270. člena ZPP), zoper katerega pa ni pritožbe (3. odstavek 270. člena ZPP). Je pa pritožba možna pri zavrženju vloge zaradi ukrepa za popravo ali dopolnitev.4 Pri presoji utemeljenosti pritožbe zoper sklep o zavrženju vloge, v obravnavanem primeru predloga za oprostitev plačila sodne takse, pa se kot predhodno pojavi vprašanje utemeljenosti odločitve prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ponovnega predloga za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev. Če bi pritožbeno sodišče ugotovilo utemeljenost pritožbe v tem delu glede ne podaljšanja roka, bi to namreč avtomatično pomenilo tudi razveljavitev sklepa o zavrženju predloga za taksno oprostitev. Zato ni nobene ovire, da prvostopenjsko sodišče ne bi istočasno odločilo o ponovnem predlogu za podaljšanje roka in zavrženju predloga za taksno oprostitev, kadar je rok za dopolnitev predloga za taksno oprostitev že potekel. Drugačno pritožbeno stališče ni utemeljeno.5

8. Sodišče prve stopnje je za odločitev o zavrženju predloga za taksno oprostitev imelo podlago v 2. in 3. odstavku 12. člena ZST-1 ter 1. in 5. odstavku 108. člena ZPP. ZST-1 v 2. odstavku 12. člena določa, katere podatke in izjave mora vsebovati predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Tožena stranka je v pritožbi z dne 16.11.2017 zoper sodbo z dne 5.10.2017 navedla le, da prosi za taksno oprostitev in da podaja soglasje za pridobitev vseh podatkov in listin. V kolikor predlog za taksno oprostitev ne vsebuje predpisanih podatkov in izjav iz 2. odstavka 12. člena ZST-1, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah (3. odstavek 12. člena ZST-1). Zakonska določba ni sama sebi namen, saj te podatke in izjave sodišče potrebuje, da lahko predlog vsebinsko preizkusi. Predlog tožene stranke za taksno oprostitev je bil nepopoln in vsebinskega preizkusa ni omogočal, saj ni vseboval matične številke prve toženke oziroma EMŠO drugega toženca, njunih davčnih številk, kot tudi ne EMŠO in davčnih številk družinskih članov drugega toženca; ni vseboval podatkov o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju prve toženke oziroma podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju drugega toženca in njegovih družinskih članov, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz 5. odstavka 12.a člena ZST-1; prav tako ni vseboval soglasja polnoletnih družinskih članov drugega toženca, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja družinskih članov po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost; nadalje predlogu ni bila predložena izjava, da so vsi podatki o dohodkih, premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju (o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz 5. odstavka 12.a člena ZST-1), ki bi bili navedeni v predlogu, resnični, točni in popolni, za kar stranka in njeni polnoletni družinski člani prevzemajo vso premoženjsko odgovornost; končno je bil predlog pomanjkljiv tudi glede podpisa tožene stranke in polnoletnih družinskih članov drugega toženca (2. odstavek 12. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki s sklepom z dne 29.12.2017 pravilno naložilo dopolnitev njenega predloga za taksno oprostitev z navedbo oziroma predložitvijo vseh prej naštetih obveznih podatkov in izjav (1. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 1. člena ZST-1). Tožena stranka v postavljenem roku (15 dni, ki je bil nato podaljšan še za 15 dni)6 predloga za taksno oprostitev ni dopolnila (smiselno to priznava tudi v pritožbi) in je tako ostal neprimeren za obravnavo, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (5. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 1. člena ZST-1).

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz prve točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Prva toženka in drugi toženec s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Npr. sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 146/2015 z dne 19.3.2015. 2 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 1. knjiga, stran 457 in naslednje. 3 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 78/2010 z dne 11.2.2010. 4 V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 2. knjiga, stran 544. 5 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 863/2015 z dne 1.7.2015. 6 Vložitev (ponovnega) predloga za podaljšanje tega roka ne prekine teka tega roka. Rok teče naprej, in če sodišče predlogu za podaljšanje roka ne ugodi, se šteje, kot da predlog za podaljšanje sploh ni bil vložen (A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2010, 1. knjiga, stran 457).