Jedro

Po določbi 57. člena ZKme-1 v povezavi s prvim odstavkom 31. člena Uredbe 1975/2009/ES se v primeru, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore in zahteva povračilo vseh že plačanih zneskov za to dejavnost v celoti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) tožniku naložila, da mora vrniti sredstva, ki jih je prejel na podlagi odločbe Agencije o pravici do sredstev, št. 33113-143/2009/7 z dne 17. 8. 2009, v višini 47.333,83 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 5. 2010 do dneva vračila, v roku 8 dni od vročitve te odločbe (točka 1. izreka) na tam določen račun (točka 2. izreka). Odločila je, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3. izreka) ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 4. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je Agencija pojasnila, da so bila tožniku z odločbo z dne 17. 8. 2009 dodeljena nepovratna sredstva iz programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009, B-naložbe, za nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa, v višini 47.375,87 EUR. Tožnik je dne 31. 3. 2010 pri Agenciji vložil zahtevek za izplačilo sredstev, kateremu je bilo ugodeno dne 3. 5. 2010 in v katerem je uveljavljal račun, št. 23/10 z dne 11. 2. 2010, izdajatelja A., d.o.o., za traktor kolesnik za delo v gozdu s snemljivim ali tritočkovnim vitlom in račun št. 2009-01324 z dne 11. 11. 2009, ki ga je izdalo podjetje B. za osebna zaščitna sredstva za delo s stroji, opremo in motorno žago.

2. Agencija je Davčni urad RS, Davčni urad Koper (v nadaljevanju davčni urad) zaradi suma previsokih vrednosti faktur zaprosila, da opravi davčni pregled tožnika in dobaviteljev, oziroma, da preveri verodostojnost računa št. 23/10 z dne 11. 2. 2010, izdajatelja A. d.o.o. Na podlagi tega pregleda ter ugotovitvenega postopka je ugotovila, da je podjetje A. d.o.o., pri italijanskem dobavitelju C. s.r.l., Ferrara, nabavilo traktor proizvajalca Lamborghini, ki pa ga je bilo treba opremiti za delo v gozdu, skladno z zahtevami tožnika. Dodatno opremo za delo v gozdu je podjetje A. d.o.o., zaračunalo na podlagi računov, ki so jih izdali trije dobavitelji: C. d.o.o.,(trotočkovno vpetje za vitel in zaščita za podvozje traktorja), D. d.o.o., ... (gozdarska oprema, ki obsega varnostno ojačitev kabine, varnostno zaščito podvozja in daljinsko upravljanje vitla) in B., Nemčija za vitel znamke Ingland. Ker je Agencija ugotovila, da družba Č. d.o.o., zaračunane dobave ni opravila ter da račun temelji na neresnični transakciji, je z odločbo, št. 33113-143/2009-23 z dne 26. 7. 2011, odločila, da mora tožnik dodeljena nepovratna sredstva vrniti.

3. Zoper to odločitev je tožnik vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 33113-4/2011/2 z dne 6. 3. 2012, ugodilo, odločbo Agencije z dne 26. 7. 2011 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje. Po ponovni preučitvi dokazov ter dopolnjenem postopku je Agencija izdala sedaj izpodbijano odločbo. Ugotovila je, da je tožnik v zahtevi za izplačilo navajal neresnične podatke, in sicer po računu dobavitelja A. d.o.o., ki je vključeval tudi zaračunano dobavo blago podjetja Č. d.o.o., ki ni bila opravljena. Po tem, ko je ocenila, da je tožnik za to vedel in namenoma navajal neresnične podatke, je skladno z določbo drugega odstavka 31. člena Uredbe 1975/2006/ES ter 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) odločila, da mora tožnik dodeljena nepovratna sredstva vrniti. Po pritožbi tožnika je v zadevi ponovno odločal drugostopenjski organ, ki je z odločbo, št. 33113-9/2012/2 z dne 18. 1. 2013, pritožbi ugodil in odločbo Agencije odpravil po tem, ko je ocenil, da ni dokazov, ki bi kazali, da je tožnik vedel, oziroma moral vedeti, da storitev po računu družbe Č. d.o.o. ni bila opravljena. Zoper to odločitev je Državno pravobranilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju DPRS) vložilo tožbo, ki ji je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, opr. št. I U 324/2013-6 z dne 3. 12. 2013 ugodilo ter zadevo vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ocenilo je, da račun za traktor temelji na neresnični transakciji in je zato napačen, drugostopenjskemu organu pa je naložilo, da mora oceniti ali je tožnik za to vedel, saj je pri svojem odločanju napačno ocenil dejansko stanje.

4. V ponovnem postopku je drugostopenjski organ odločil z odločbo št. 33113-9/2012/17 z dne 3. 11. 2015, s katero je pritožbo tožnika zoper odločbo Agencije, št. 33113-143/2009-33 z dne 7. 6. 2012 zavrnil. V obrazložitvi je uvodoma povzel dosedanji potek postopka in pojasnil, da je pri odločanju izhajal iz določb prvega odstavka 57. člena ZKme-1, ki zahteva vračilo dodeljenih sredstev pri namerni vložitvi napačne vloge oziroma zahtevka. Pri tem se je oprl na stališče iz zgoraj navedene sodbe Upravnega sodišča RS, da je za tak zaključek treba presoditi dve vprašanji, in sicer ali je predložena vloga stranke napačna in ali je tako napačno vlogo stranka vložila namerno. Ocenil je, da sporni račun, ki ga je izdala družba A. d.o.o., ni originalni račun v smislu zahteve javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, ker ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov, kar je ugotovil davčni urad. V postopku je drugostopenjski organ izvedel ustno obravnavo, na kateri je zaslišal tožnika in izvedel soočenje tožnika s pričo E.E., iz izjave katerega je mogoče zaključiti, da so stranke, to je tožnik, F.F. in G.G. sodelovali skupaj, saj so skupaj prišli povpraševat po nakupu traktorja in dodatne opreme, vsi so bili obravnavani enako in skupaj. To je potrdil tudi tožnik, ki je sicer pojasnil, da se ni podrobneje ukvarjal in proučeval dodatno opremo in ceno te opreme na trgu, kar pa pomeni, da je sprejel pogoje in ceno, ki jih je ponujalo sodelovanje podjetja in preostalih strank. Vedenje tožnika potrjuje tudi dejstvo, da je vedel, da podjetje, pri katerem je nabavil ustrezni traktor z dodatno opremo, nima vsega zahtevanega blaga, pa je kljub temu vztrajal, da se v izdanem računu izpiše tudi blago, ki dejansko ni bilo dobavljeno. Tožnik je ob predložitvi računa pri organu prve stopnje stal za podatki, ki so navedeni na računu (torej tudi glede trotočkovnega vpetja, ki ga je imel traktor vgrajenega že v začetku in ne gre za dodatno nadgradnjo). Kot dodano obremenilno dejstvo pa je upošteval tudi trditev izdajatelja računa, da je dodatno opremo na računu navedel na izrecno zahtevo stranke. Na podlagi vseh dokazov je drugostopenjski organ prišel do zaključka, da je tožnik vedel, da račun ni originalni račun in je zato pritožbo tožnika zoper odločitev Agencije kot neutemeljeno zavrnil. 5. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja bi morala tožena stranka kot pričo zaslišati predstavnika podjetja A. d.o.o., E.E. ter F.F. ter ju zaradi njihovih nasprotujočih izjav v davčnem postopku soočiti in opozoriti na neskladja, šele po tako izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku pa bi bilo mogoče presoditi ali je tožnik vedel, da družba Č. d.o.o., družbi A. d.o.o. ni dobavila dodatne opreme za traktor. Iz ugotovljenih dejstev namreč nedvomno izhaja, da je imel F.F. ključno vlogo pri celotnem poslu, v davčnem postopku pa se je skliceval na to, da je posel z družbo Č. d.o.o., vodil E.E. Izpovedal je, da so z drugimi dobavitelji stopili v kontakt po navodilih E.E. in da so šli v Avstrijo vitle le pogledat. Ključno dejstvo, ki vpliva na zaključek o vedenju tožnika, ni bilo razčiščeno, saj je upravni organ sledil izpovedbi E.E., in kljub drugačnim navodilom opustil zaslišanje F.F. Zgolj na podlagi dejstva, da so tri stranke istočasno kupovale traktor in si ogledale vitle, pa ni mogoče zaključiti, da je tožnik vedel za sporni račun družbe Č. d.o.o., priča E.E. pa je logično potrdil, da so se vsi odločili za enako dodatno opremo zato, ker opravljajo enako dejavnost. 6. Zahteva, da bi morala biti na računu navedena vrednost za posamezno opremo, je prestroga in presega namen 57. člena ZKme-1. Razen tega upravni organ ni pojasnil vzročne zveze med očitki in napačnostjo računa v smislu citiranega materialnega predpisa. Tudi iz izpovedbe tožnika ni mogoče zaključiti, da je vedel za napačnost računa, saj, kot je izpovedal, z družbo Č. d.o.o., ni imel nobenih kontaktov. Nelogičen je tudi zaključek upravnega organa, da tožnik pri izbiri opreme ni ravnal gospodarno, saj je povedal, da je za približne cene na trgu vedel. Tožniku namreč ni bilo znano in tudi ni moglo biti znano, da se pridobljeni račun za opravljeno storitev podjetja Č. d.o.o., vsebinsko razlikuje od računov, ki jih je A. d.o.o. vknjižil v poslovnih knjigah, saj teh računov tožnik ni prejel niti ni imel vpogleda v poslovne knjige družbe A., d.o.o. Prav tako ni mogel vedeti, da sporne dobave med družbama Č. d.o.o., in A. d.o.o. niso bile opravljene, saj je bila dodatna oprema vgrajena.

7. Tožnik je v dopolnjenem ponovljenem postopku izpodbijal tudi dejstvo napačnosti računa ter to utemeljeval s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1170/2013 z dne 24. 2. 2014, s katero je bila odločba Davčnega urada Koper, na podlagi katere je upravni organ štel, da je bil račun napačen, odpravljena. Tega dejstva v prvotnem postopku in v pritožbi ni mogel uveljavljati. Davčni organ je v ponovljenem postopku sicer zaključil enako kot v prvotnem, vendar iz odločbe ne izhaja, da je bil postopek pravnomočno zaključen in je bilo zato predhodno vprašanje o napačnosti računa nepopolno ugotovljeno. Nadalje ugovarja, da določba 57. člena ZKme-1 daje Agenciji pravico, da od stranke zahteva zgolj tista sredstva, ki naj bi jih prejela na podlagi lažnih podatkov in lažnih izjav, to je v obravnavanem primeru le sredstva, ki temeljijo na spornem računu družbe Č. d.o.o., ne pa vseh nepovratnih sredstev. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške tega postopka.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Sodišče ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev. Ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 324/2013-6 z dne 3. 12. 2013, ki je bila izdana v isti zadevi in po tem, ko je dodatno ugotovil dejansko stanje, je odločitev argumentiral še upravni organ druge stopnje, ki je v svoji obrazložitvi pojasnil razloge, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da sporni račun za traktor temelji na neresnični transakciji. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožnika pa še dodaja:

10. Po določbi 57. člena ZKme-1 lahko pristojni organ od stranke zahteva vračilo dodeljenih sredstev pri namerni vložitvi napačne vloge ali zahtevka, namerni nepravilnosti v skladu s predpisi Unije in kadar stranka sredstva uporablja v nasprotju z namenom, za katerega so ji bila dodeljena, ali če je sredstva pridobila nezakonito, na podlagi lažnih podatkov ali lažnih izjav. V zadevi ni sporno, da so bila tožniku nepovratna sredstva za nakup traktorja za delo v gozdu izplačana na podlagi njegove zahteve, ki ji je, poleg ostale dokumentacije, priložil tudi sporni račun družbe A. d.o.o., to je dobavitelja traktorja. Traktor je dobavitelj nabavil pri italijanskem dobavitelju C., s.r.l., Italija. Kot izhaja iz spornega računa, naj bi bila na njem naknadno nameščena dodatna oprema po računih dobaviteljev te opreme in sicer družb D., d.o.o., B. iz Nemčije ter Č. d.o.o.. Po računu družbe Č. d.o.o., je bilo kot dodatna oprema zaračunano trotočkovno vpetje za vitel in zaščita za podvozje traktorja. Po ugotovitvi tožene stranke pa dobava trotočkovnega vpetja ni bila izvedena, zato je račun tega podjetja temeljil na neresnični transakciji in ni izkazoval pravega teka poslovnih dogodkov, za kar je, tudi po mnenju sodišča, tožnik vedel. To, da sporni račun družbe A. d.o.o., s katerim je tožnik uveljavljal in tudi dobil izplačana sredstva, ni originalni račun v smislu javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, je sodišče že ugotovilo in utemeljilo v sodbi, opr. št. I U 224/2013-16 z dne 3. 12. 2013. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je bil zapisnik davčnega urada le eden od dokazov, da pa zaključek o tem, da račun ni originalni račun v smislu javnega razpisa, kot celoto utemeljujejo tudi druga dejstva, in sicer, da družba Č. d.o.o., ki naj bi opravila izdelavo in dobavo trotočkovnega vpetja za vitel in zaščito za podvozje traktorja družbi A. d.o.o., to je izdajatelju računa, št. 23/10, tega ni storila. To izhaja iz poslovnih knjig družb A. d.o.o. in Č. d.o.o., ter izjav zaslišanih v tem postopku. Dejstvo, ki je ključnega pomena, je, da so dokazi pokazali, da družba Č. d.o.o., te opreme izdajatelju računa A. d.o.o. ni dobavila ter zato ta družba računa z zneskom za to dobavo v svojem računu ne bi smela upoštevati. Sporni račun tako ne izkazuje pravilnega teka poslovnih dogodkov, s tem pa ni originalni račun v smislu zahtev javnega razpisa.

11. Po določbi 57. člena ZKme-1, ob upoštevanju določbe 31. člena Uredbe 1975/2006/S je treba, preden se zahteva vračilo že dodeljenih sredstev, ugotoviti tudi ali je zahtevek napačen, nato pa še, ali je bilo tako ravnanje stranke namerno, torej ali je stranka vedela, da je njena vloga, oziroma zahtevek, napačen in to z namenom, da bi si s tem pridobila sredstva. Sodišče ugotavlja, da je zaključek tožene stranke, da je tožnik vedel, da ob vložitvi zahtevka za izplačilo vlaga napačen račun, torej, da je namerno vložil napačen zahtevek, utemeljen. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe je razvidno, da so F.F., G.G. in tožnik nastopili kot kupci gozdarskih traktorjev pri podjetju A. d.o.o.. Glede na izjave predstavnika te družbe E.E., ki je bil v postopku zaslišan kot priča, je mogoče zaključiti, da so navedene stranke sodelovale skupaj, saj so skupaj prišle povpraševat po nakupu traktorja in dodatne opreme in so bile tudi obravnavane enako in skupaj. Vsi trije so se tudi dogovarjali glede dodatne opreme, kar je v postopku posredno potrdil tožnik, ki je povedal, da so šli skupaj v Avstrijo zaradi ogleda in nakupa vitlov, sami pa so tudi poskrbeli za prevzem in dostavo teh vitlov družbi D. d.o.o.. Tožnik sicer ugovarja, da se ni podrobneje ukvarjal in preučeval dodatno opremo ter njeno cene na trgu, čemur pa sodišče ne more slediti. Iz prijavnega obrazca tožnika v zadevi z dne 5. 9. 2007 izhaja, da je tožnik že v preteklem obdobju do leta 2007 vlagal v nakup gozdarske opreme, med katero je bila tudi nabava trotočkovnega snemljivega vitla za obstoječi traktor. Ko nadomestno naložbo je prijavil sporni traktor s priključki, kot celoto. Da je tožnik vedel za obseg in način izvedbe investicije, kaže tudi to, da je v svoji vlogi prvotno predvidel nabavo enobobenskega vitla znamke Ingland 6,5 t, na podlagi ogleda in odločitve pa je podal pisno vlogo za odobritev nabave dvobobenskega vitla Ingland, kar mu je bilo s telefonsko odobritvijo tudi odobreno. Sodišče sledi obrazložitvi tožene stranke, da, glede na vključenost tožnika v postopek nakupa, kakor tudi glede na sodelovanje vseh strank pri nabavi opreme in pri izbiri dobaviteljev, ne more slediti njegovi izjavi, da ni bil seznanjen z dobavitelji. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožniku že pred sporno nabavo lastnik traktorja s snemljivim vitlom s trotočkovnim vpetjem, tako da ni mogoče reči, da gre za nepoučeno osebo. Tožnik sicer zatrjuje, da se ni podrobneje ukvarjal in proučeval dodatno opremo in njeno cene na trgu, vendar pa je njegovo sodelovanje pri spornem poslu razvidno tako iz prevzema vitlov v Avstriji, kot tudi spremembe zahteve za odobritev sredstev državne pomoči. F.F., G.G. in tožnika so sodelovali skupaj, ko so nabavljali enake traktorje z enako dodatno opremo. Iz tega izhaja, da so posel vodili skupaj in enako dodatno opremo nabavili po isti ceni (računi vseh treh strank so v večini postavk enaki - z izjemo računa podjetja D. d.o.o., F.F., kjer je odstopanje v višini 2.000,00 EUR ostalo nepojasnjeno). Kakor je ugotovila že tožena stranka usklajeno delovanje vseh treh potrjuje dejstvo, da je tožnik vedel za celoten postopek nakupa traktorja z dodatno opremo, kljub temu da sam to zanika. Po mnenju sodišča tudi ni naključje, da so stranke želele enako opremo ter da so od dobavitelja A. d.o.o., zahtevale enotne postavke glede nabave zaradi razpisne dokumentacije. Tožnik je vedel, da podjetje, pri katerem so nabavili traktor z dodatno opremo, nima zahtevanega blaga, zato so ga dobavili drugi. Ob predložitvi računa pri organu prve stopnje je stal za podatki, ki so navedeni na računu, torej tudi glede trotočkovnega vpetja, ki pa ga je imel traktor že vgrajenega v začetku in ni šlo za dodatno nadgradnjo. Dodatno obremenilno dejstvo je tudi trditev izdajatelja računa, da je navedeno opremo na računu navedel na izrecno zahtevo strank, pri čemer na samem računu niso navedene vrednosti posameznih postavk računa po različnih dobaviteljih, s tem pa tudi oteženo preverjanje.

12. Sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnik verjetno ni bil pobudnik navedenih poslov, vendar je pristal v tak način izvedbe posla, na podlagi katerega je pridobil nepovratna sredstva. To je bil torej rezultat usklajenega delovanja vseh treh vpletenih, pri čemer je tožnik vedel, da vlaga zahtevek, ki temelji na neverodostojnem računu. Sodišče sicer sledi obširni obrazložitvi drugostopenjskega organa in se ji v celoti pridružuje. Vse to pa vodi k zaključku, da mora tožnik, ki je dodelitev sredstev uveljavljal na podlagi računa, ki ni bil originalni račun v smislu javnega razpisa z namenom, da pridobi določena sredstva, že dodeljena sredstva vrniti.

13. Ugovor tožnika, ki se nanaša na zaslišanje in soočenje z F.F. ni utemeljen. Izvedeni in ocenjeni dokazi namreč, ne glede na to, da navedeno procesno dejanje ni bilo izvedeno, v zadostni meri potrjujejo, da je tožnik vedel za napačnost računa. Ugotovljene vsebinske razlike med računom, ki ga je za sicer neopravljeno dobavo izstavilo podjetje Č. d.o.o. in računom, ki ga je podjetje A., d.o.o. vknjižilo v svojih poslovnih knjigah, so bili le podlaga davčnim organom, da so prišli do zaključka, da zaračunana dobava ni bila opravljena in za kar je, kot je bilo že obrazloženo, po mnenju sodišča tožnik ves čas vedel. 14. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da določba 57. člena ZKme-1 daje toženi stranki pravico, da zahteva vrnitev zgolj tistih sredstev, ki naj bi jih tožnik prejel na podlagi lažnih podatkov in lažnih izjav, torej sredstev, ki temeljijo na spornem računu družbe Č., d.o.o. Po določbi 57. člena ZKme-1 v povezavi s prvim odstavkom 31. člena Uredbe 1975/2009/ES se namreč v primeru, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore in zahteva povračilo vseh že plačanih zneskov za to dejavnost v celoti. Takšno odločitev potrjuje že uveljavljena sodna praksa Upravnega sodišča RS (sodba Upravnega sodišča RS, oddelek v Mariboru, opr. št. II U 268/2011 z dne 3. 10. 2012 in druge).

15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.