Jedro

Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in razpoložljivo dokumentacijo ter mnenje izvedenskega organa, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi pri tožniku ugotovilo popolno nezmožnost za delo in I. kategorijo invalidnosti skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 12. 2017 in odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 8. 2017 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 22. 9. 2016 dalje in mu priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: fizično lahko, psihično nezahtevno delo, ki ne zahteva daljšega in zahtevnejšega proučevanja, kjer ni potrebna hitra odzivnost, brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer si sam narekuje tempo za doseganje polne učinkovitosti, le v dnevnih izmenah, z bremeni do 5 kg in brez dvigovanja leve roke nad višino, brez dela na višini, lestvi ali nad globino ter brez rokovanja z nevarnimi stroji ali orodji, v krajšem delovnem času štiri ure dnevno, 20 ur tedensko. Ob enem je odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila tožena stranka odločila s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti in priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Vztraja, da razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti ne ustreza njegovemu zdravstvenemu stanju. Slabo se počuti in vedno manj lahko kaj koristnega stori zase ali okolje. To so tudi ugotovitve njegovih zdravnic, kar je razvidno iz priloženih najnovejših izvidov. Možnost delne zaposlitve za štiri ure dnevno je zelo humana in človeška, vendar ne za človeka njegove starosti. Sprašuje se, kdo bi bil pripravljen zaposliti človeka, kakršen je on, ko se od zaposlenih pričakuje 100 % učinkovitost. Ne verjame, da mu je zdravnica brez podlage napisala, da ni sposoben za delo. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovo zadevo ponovno preuči na podlagi zadnjih dveh priloženih izvidov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca, št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 12. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 8. 2017. S slednjo odločbo je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti.

6. Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 27. 3. 2013 in da je dne 15. 1. 2016 pri pristojnem tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vložil nov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je dopolnil 17 let, 1 mesec in 29 dni pokojninske dobe v Sloveniji ter 16 let, 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe na Hrvaškem tako, da skupna pokojninska doba znaša 34 let in 14 dni. V predsodnem postopku je invalidska komisija I. stopnje dne 28. 3. 2017 menila, da je pri tožniku od 22. 9. 2016, zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, je zmožen za delo na drugem delu: psihično manj zahtevno, ker ni potrebna hitra odzivnost in le v dnevnih izmenah. Smiselno enakega mnenja je bila tudi invalidska komisija II. stopnje dne 20. 7. 2017, da je pri tožniku od 22. 9. 2016 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem je delal, to je mehanik za avtomatiko. S krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko je zmožen opravljati delo na drugem delu z omejitvami: fizično lahko, psihično nezahtevno, kjer ni potrebna hitra odzivnost, le v dnevnih izmenah, z bremeni do 5 kg in brez dvigovanja leve roke nad višino rame.

7. Pravna podlaga za odločitev o sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2. Ta v 63. členu, ki definira invalidnost, v 1. alineji drugega odstavka določa, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti ter v 3. alineji iste določbe, da se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

8. Dejanski stan iz 3. alineje 63. člena ZPIZ-2, to je obstoj III. kategorije invalidnosti, je v konkretnem primeru podan tudi po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev popolnega dejanskega stanja namreč pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista za psihiatrijo, interno medicino in medicino dela, prometa in športa. Izvedenski organ v takšni sestavi je menil, da je pri tožniku podana zmanjšana delovna zmožnost za manj kot 50 % in da ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem je delal, to je mehanik za avtomatiko. S krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko je zmožen opravljati delo na drugem delu z omejitvami; fizično lahko, psihično nezahtevno delo, ki ne zahteva daljšega in zahtevnejšega preučevanja, kjer ni potrebna hitra odzivnost, brez vsiljenega tempa in ritma dela, kjer si sam narekuje tempo za doseganje polne delovne učinkovitosti, le v dnevnih izmenah, z bremeni do 5 kg in brez dvigovanja leve roke nad višino, brez dela na višini, lestvi ali nad globino ter brez rokovanja z nevarnimi stroji ali orodji, pri čemer je dodatne razbremenitve potrebno priznati od 22. 9. 2016 dalje.

9. Takšno mnenje, na katero tožnik ni imel pripomb, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo, saj ugotovitve izvedenskega organa ne odstopajo od medicinske dokumentacije, vključno zadnjih izvidov psihiatra in psihologa, ki izkazujejo potrebo po razbremenitvi pri delu. Zadnje testiranje pri psihologu v letu 2015 pa je pokazalo, da so pri tožniku še možna manjša izboljšanja za zmanjšanje simptomov depresivne motnje in nespečnosti. Še je zmožen funkcionirati v znanem okolju, sicer pa gre za pomembno okvaro socialnega in profesionalnega funkcioniranja, pomembne in daljše remisije pa niso možne. Tožnik je voden pri travmatologu zaradi poškodbe leve rame, zdravljenje konservativno. Po zdravljenju opisujejo funkcijske motnje, hkrati pa tudi zaradi te poškodbe narekujejo potrebo po razbremenitvi pri delu.

10. Glede na takšno zdravstveno stanje in razpoložljivo dokumentacijo ter mnenje izvedenskega organa, ki je povsem enako kot v predsodnem postopku obeh invalidskih komisij, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi pri tožniku ugotovilo popolno nezmožnost za delo in I. kategorijo invalidnosti skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. 11. Glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2 je podlaga za uvrstitev zavarovanca v kategorijo invalidnosti pomembna definicija tako svojega poklica in tudi definicija preostale delovne zmožnosti. Ta se izkazuje z zmožnostjo dela s polnim delovnim časom na drugem delu, ki ustreza zavarovančevi izobrazbi in dodatni usposobljenosti, ustrezati pa mora tudi zdravstvenemu stanju zavarovanca, objektivno izkazanega v medicinski dokumentaciji. Invalidnost se torej ne ugotavlja na podlagi subjektivnega počutja zavarovanca, niti ne koliko je koristen za svoje okolje. Glede na definicijo invalidnosti pa tudi ni mogoče upoštevati, ali je zavarovanec zaposljiv in ali se torej lahko na delu, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, zaposli. Tudi sicer toženec ni pristojen za zaposlovanje, ampak le za ugotavljanje delovne zmožnosti in priznavanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker sodišče skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)3 preverja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 21. 12. 2017 in upošteva le dejansko oziroma zdravstveno stanje tožnika do dneva dokončnosti, t.j. do 21. 12. 2017, se pritožba tudi neutemeljeno sklicuje na novejša izvida izdana po dokončnosti odločbe.

12. Ker so glede na navedeno pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/22012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.