Jedro

Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

II.Nasprotni udeleženec A. d.o.o. sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da zavrne predlog, da se nepremičnine ID znak parcela ... 422/1 (ID ...), ID znak parcela ... 422/2 (ID ... ), ID znak parcela ... 422/18 (ID ...) in ID znak parcela ... 422/15 (ID ...) ugotovijo za pripadajoče zemljišče stavbe ID znak ... 663 (ID ...) z naslovom ..., Maribor, stoječi na parceli ID znak ... 422/10 in da so te nepremičnine splošni skupni del v lasti vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe št. ...-663-7, ...-663-15 in ... 663-16 (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog priglasiteljice družbe B. d.o.o., da sodišče ugotovi, da k stavbi št. 459, k.o. ..., pripada sorazmerni del nepremičnine ID ...(parcela ...422/1) oziroma nepremičnine ID ... (parcela ... 422/2) (II. točka izreka). Odredilo je tudi izbris zaznambe postopka, vpisane z ID omejitve ... iz zemljiške knjige (III. točka izreka).

2.Predlagatelji v pravočasni pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi njihovega predloga (I. točka izreka) navajajo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo preiskovalnega načela in uredilo konkretne situacije nekdanjega vojašniškega kompleksa z ugotovitvijo pripadajočega zemljišča. Menijo, da bi sodišče prve stopnje moralo v postopek vključiti vse lastnike v stavbah na navedenem območju. Sodišče prve stopnje bi moralo samo pridobiti podatke o vseh lastnikih in njihovi pridobitvi lastninske pravice, čeprav gre za predlagalni postopek. Ne strinjajo se z ravnanjem sodišča prve stopnje, ki ni opravilo naroka. Za njih je odločitev sodišča presenečenje, saj sodišče prve stopnje ni omogočilo, da bi predlagatelji podali navedbe v okviru pravne podlage, ki jo je uporabilo. Opozarjajo na navedbe nasprotne udeleženke C, da površina parcele, kjer stoji obravnavana stavba, ne zadostuje, in da je soglašala s tem, da se upoštevajo še parcela št. 422/15 in v določenem delu tudi parcele št. 422/18 in 422/1, vse k.o. .... Podajajo očitek, da se do teh navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, ampak je sprejelo odločitev mimo volje strank. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti narok na katerem bi imele stranke možnost skleniti dogovor. Menijo, da je sodišče prve stopnje, s svojim ravnanjem, kršilo določilo drugega odstavka 55. člena Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), po katerem je sporazumna razdelitev skupnega pripadajočega zemljišča mogoča že v obravnavanem postopku. Čeprav je prva nasprotna udeleženka v zemljiško knjigo vknjižena kot lastnica posameznih delov stavbe, za katero se predlaga ugotovitev pripadajočega zemljišča, zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega stanja. Čeprav prva nasprotna udeleženka ne more začeti postopka je obravnavani postopek za njo koristen. Predlagatelji pojasnjujejo, da gre za nekdanji vojašniški kompleks, ki obstaja že več kot 100 let in so se nepremičnine, ki so predmet tega postopka, ves čas uporabljale v funkciji stavb vojašniškega kompleksa, pri čemer je bil osrednji del namenjen parkiranju in ozelenitvi za okoliške stavbe. Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati izvedenca urbanistične in geodetske stroke. Navajajo pravno stališče, da je imel lastnik stavbe že po samem zakonu pravico uporabe funkcionalnega oziroma pripadajočega zemljišča. Predlagatelji pojasnjujejo, da ne razpolagajo s pogodbami, ki so se sklepale pred letom 2003. Predlagatelj je res predložil poznejše prodajne pogodbe, a se ni mogel izreči o preteklem stanju, kjer so imeli najemniki in investitorji že pred letom 1995 pravico do uporabe pripadajočega zemljišča. Menijo, da je pomembno stanje, ki je obstajalo ob uveljavitvi lastninjenja. Obširno pojasnjujejo položaj najemnikov - investitorjev v razmerju z ministrstvom za obrambo, ki so imeli predkupno pravico. Menijo, da poslovni prostori ne morejo biti funkcionalni brez pripadajočega zemljišča. Menijo tudi, da ni pomembno, da se je za predlagatelje promet z nepremičninami odvijal po 1. 1. 2003, saj so bile stavbe zgrajene pred tem, ter da so kot lastniki take stavbe tudi lastniki pripadajočega zemljišča. Predlagatelji niso imeli možnosti, da se izjavijo o navedbah družbe A. d.o.o., ker je njeno vlogo sodišče prve stopnje vročilo predlagateljem šele z izpodbijanim sklepom. Navajajo, da bi jim sodišče prve stopnje moralo dati možnost še ene vloge v postopku, ker ni bilo naroka. Nadalje grajajo, da sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu D, da se ustanovi služnost. Zaključujejo, da bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti podanega predloga. Menijo, da za funkcionalno zemljišče ni bil dovoljen samostojen pravni promet. Čeprav je postala C lastnica vseh nepremičnin, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obseg pripadajočega zemljišča k posamezni stavbi kompleksa vojašnice. Predlagajo ustrezno spremembo sklepa tako, da se predlogu ugodi, podrejeno pa predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglašajo.

3.Nasprotni udeleženec A. d.o.o. v odgovoru na pritožbo v bistvenem navaja, da predlog predlagateljev predstavlja nesorazmeren poseg v lastninsko pravico nasprotnega udeleženca in nima podlage v določilih ZVEtL-1. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroška odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tak uradni preizkus ni pokazal kršitev.

6.Narok v obravnavanem posebnem postopku ni obvezen in ga sodišče izvede le, kadar je po njegovem mnenju to smotrno (prvi odstavek 29. člena ZVEtL-1).

Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi pisnega gradiva imelo dovolj podlage za zavrnitev predloga, z neizvedbo naroka navedeno zakonsko določilo ni bilo kršeno, kot neutemeljeno meni pritožba.

7.Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje s predlagatelji preko njihovega pooblaščenca pisno komuniciralo, predlagatelji pa so na pozive sodišča prve stopnje odgovarjali tudi tako, da so predložili nove listine in dodatno utemeljevali svoj predlog.

S tem jim je bila pravica do učinkovitega sodelovanja in izjavljanja v postopku zagotovljena v zadostni meri. Drugačno pritožbeno naziranje, da bi sodišče prve stopnje moralo predlagateljem dati možnost še dodatne vloge, pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni utemeljeno.

8.Četudi je bila vloga družbe A d.o.o. predlagateljem vročena šele skupaj z izpodbijanim sklepom, kot trdijo v pritožbi, s tem predlagateljem ni bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje namreč ni oprlo izpodbijane odločitve o zavrnitvi predloga predlagateljev na navedbe iz navedene vloge, ampak je vlogo le uvodoma povzelo, ne da bi se do nje v nadaljevanju obrazložitve opredelilo in jo upoštevalo.

9.Odločitev za predlagatelje tudi ni mogla predstavljati presenečenja z vidika uporabljene pravne podlage, kot trdijo predlagatelji v pritožbi, saj je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep oprlo na določila ZVEtL-1, ki ureja predlagani posebni postopek ugotovitve pripadajočega zemljišča, s katerimi so morali predlagatelji računati.

10.Tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca, ni utemeljen. Sodišče v obravnavanem postopku po uradni dolžnosti postavi izvedenca ustrezne stroke le, če je to potrebno za vpis stavbe ali njenih delov v kataster stavb, za evidentiranje potrebnih sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb ali za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča (drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). V obravnavani zadevi ni šlo za tak primer, saj niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za ugotovitev pripadajočega zemljišča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11.Upoštevaje okoliščine obravnavanega primera ni utemeljeno pritožbeno prizadevanje predlagateljev, da bi moralo sodišče prve stopnje vključiti v postopek vse lastnike na bivšem vojašniškem kompleksu in po uradni dolžnosti razčistiti vsa pretekla lastninsko-pravna razmerja pred 1. 1. 2003. Predlagatelji sami navedejo v pritožbi, da je postopek po ZVEtl-1 predlagalni postopek (prvi odstavek 47. člena ZVEtL-1), s čimer temeljna aktivnost v postopku ostaja v rokah udeležencev. Zaradi zagotavljanja celovitega reševanja problematike pripadajočega zemljišča sicer mora sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti katere osebe utegnejo biti udeleženci postopka in jih v postopek povabiti (9., 10. in 12. člen ZVEtL-1), vendar se iskanje udeležencev po uradni dolžnosti konča tam, kjer gre v pretežnem delu za varovanje individualnih interesov.

Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.

12.Čeprav ima sodišče v tem postopku določena inkvizitorna pooblastila,

ta ne sežejo tako daleč, da bi vsa odločilna dejstva ugotavljalo sodišče samo, ampak jih ugotavlja le znotraj omejitev iz 12. člena ZVEtL-1. Pričakovanje predlagateljev v pritožbi, da sodišče povsem samo poišče rešitev problematike parkirišč pred stavbami bivšega vojašniškega kompleksa, je neutemeljeno, saj bi to od sodišča zahtevalo, da samo razišče vso zgodovinsko ozadje pravnega prometa za vse stavbe. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo povsem neaktivno, kot zatrjujejo predlagatelji v pritožbi, saj je zahtevalo podatke iz zemljiške knjige in od upravne enote. Vseobsežnost pooblastil sodišča, kot jih razumejo predlagatelji v pritožbi, bi nenazadnje lahko pripeljala do tega, da bi moralo sodišče samostojno voditi postopek za vsako stavbo zgrajeno pred letom 2003.

13.Predlagatelji v pritožbi premalo upoštevajo temeljno izhodišče za odločanje v postopku ugotavljanja pripadajočega zemljišča; da je pripadajoče zemljišče le tisto, ki je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL). Sodišče v navedenem posebnem postopku potemtakem ni dolžno samo iskati primerov, ki bi tem zakonskim pogojem ustrezali, ampak je ta obveznost na predlagateljih, ki so si neutemeljeno prizadevali, da bi sodišče samo preiskalo vse pretekle pogodbene odnose bivšega vojašniškega kompleksa. Upoštevaje okoliščine obravnavanega primera neuspeh predlagateljev ni posledica odsotnosti izvajanja preiskovalnih pooblastil. Predlagatelji v pritožbi sami priznavajo, da podlage o tem temeljnem zakonskem pogoju sodišču prve stopnje niso zagotovili.

14.Predlagatelji pretirano poenostavljeno in zato nepravilno zavzamejo stališče, da so lastniki pripadajočega zemljišča že iz razloga, ker je bila stavba zgrajena pred letom 2003. Predlagatelji nadalje tudi zgolj na podlagi tega dejstva poenostavljeno pripisujejo sebi nasledstvo uporabnikov pripadajočega zemljišča pred lastninjenjem. Pri tem se nekonkretizirano sklicujejo na najemnike oziroma investitorje, ki naj bi imeli pred lastninjenjem predkupno upravičenje v okviru prodaje bivšega vojašniškega kompleksa. Že same take trditve so presplošne, da bi lahko na njihovi podlagi sodišče ugotavljalo morebitno nasledstvo predlagateljev. Navedeno pa je tudi v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje na podlagi predloženih listin, da pridobitev lastninske pravice predlagateljev ne izhaja iz preteklega obdobja, ampak iz pravnoposlovne pridobitve posameznega dela stavbe po letu 2003. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje predlagatelji v pritožbi niti ne nasprotujejo, ampak izrecno navajajo, da povezave s preteklim obdobjem ne morejo izkazati. Pravni položaj, ko novi lastnik pridobi lastninsko pravico na posameznem delu stavbe od C kot (edinega) lastnika po razdelitvi nekdaj skupnega vojašniškega kompleksa, kot je bil primer v obravnavani zadevi, ni tisti iz prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1, kot pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

15.Predlagatelji tudi ne upoštevajo, da je C vojašniški kompleks razdelila na več parcel, ki so se tudi po navedbah C, kot nasprotne udeleženke, razdelile po vseh stavbah, tudi za stavbo, za katero predlagatelji predlagajo ugotovitev pripadajočega zemljišča. Navedenemu dejstvu, da predlagatelji že imajo na voljo za uporabo določen obseg zemljišča, na katerem stoji stavba, ki je namenjen parkiranju, predlagatelji v postopku niso nasprotovali, ampak so zgolj izpostavili, da je parkirnih mest premalo, kar je s svojimi predlogi kot rešitev v postopku naslovila tudi C.

16.Predlagatelji v pritožbi parcialno povzemajo navedbe C, ne da bi upoštevali, da je nasprotna udeleženka predlogu predlagateljev jasno nasprotovala. V duhu mirnega reševanja nasprotujočih si interesov je bila C le pripravljena iskati rešitve za nastalo situacijo, čemur sodišče prve stopnje ni nasprotovalo, ampak je udeležence usmerilo, da problematiko rešijo, zunaj obravnavanega postopka (13. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). S tem sodišče prve stopnje ni odločilo mimo volje udeležencev, kot neutemeljeno navajajo predlagatelji v pritožbi, ampak znotraj zakonskih omejitev posebnega postopka po ZVEtL-1.

17.Udeleženci se vedno lahko dogovorijo o njihovih interesih, a v obravnavanem posebnem postopku morajo biti izpolnjeni temeljni zakonski pogoji, da sodišče sploh lahko odloča o pripadajočem zemljišču, ki pa po obrazloženem niso bili podani. Tudi izrecnega predloga za sodno poravnavo nihče v postopku ni podal. Ob zavrnitvi predloga za ugotovitev pripadajočega zemljišča tudi ni bilo podlage, da bi sodišče odločalo še o kakšnem drugem vprašanju, tudi ne o, s strani D, predlagani ustanovitvi služnosti, za kar si neutemeljeno prizadevajo predlagatelji v pritožbi.

18.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in v izpodbijani I. točki izreka (glede zavrnitve predloga predlagateljev) sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

19.Odločitev o pritožbenih stroških predlagateljev je odpadla, ker ti niso bili priglašeni (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1). Nasprotni udeleženec pa krije sam svoj strošek odgovora na pritožbo (prvi odstavek 40. člena ZNP-1 v zvezi s 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------

1VSL sklep II Cp 673/2022 in VSL sklep II Cp 1248/2022.

2V vlogi z dne 20. 8. 2024 so se predlagatelji zahvalili za opozorilo sodišča o neustreznosti predloga in se zanimali ali sedaj posredovani podatki zadoščajo ter želeli oceno sodišča ali predlog morda ne bo uspešen in je bolje, da ga umaknejo. Sedanji pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je bilo premalo aktivno je potemtakem v nasprotju s predhodnimi navedbami predlagateljev v postopku.

3Voglar, M.: Nekatera procesna vprašanja v postopkih po ZVEtL-1. Revija Odvetnik št. 118/2024, str. 8.

4VSRS sklep II Ips 118/2021.