Jedro

Sodišče lahko glede na načelo stroge formalne legalitete dovoli izvršbo le na podlagi izvršilnega naslova, in to zgolj za izterjavo obveznosti, ki iz njega izhajajo. Upniki nimajo izvršilnega naslova za zakonite zamudne obresti, ker jih v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, niso zahtevali.

Če se pri odmeri nagrade kot vrednost spornega predmeta upošteva seštevek vseh posameznih terjatev upnikov, nato pa se zahteva še nagrado po tar. št. 1200 ZOdvT za zastopanje več strank, pomeni to nedopustno potenciranje odvetniške nagrade.

Izrek

I. Pritožba upnikov se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (prva in tretja alineja II. točke izreka sklepa) potrdi.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sklepa odločilo, da se zavrne predlog za izvršbo v delu, v katerem upniki zahtevajo izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 16.400,00 EUR (prva alineja), ter izterjavo stroškov izvršilnega predloga v znesku nad 182,90 EUR (tretja alineja).

2. Upniki so zoper ta del sklepa vložili pravočasno skupno pritožbo, v kateri navajajo, da je dolžnica z dnem 16. 2. 2012 prišla v zamudo, kazen za zamudo pa so zakonske zamudne obresti. Po njihovem mnenju je napačno stališče sodišča prve stopnje, da jim ne gredo zakonske zamudne obresti, ker zanje nimajo izvršilnega naslova, saj jim obresti gredo že na podlagi samega zakona. Sodišče ni vezano zgolj na načelo stroge formalne legalitete, temveč tudi na zakon. Po njihovem mnenju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi določbe Zakona o odvetniški tarifi, ker jim ni priznalo stroškov zastopanja za več strank po tar. št. 1200. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da v predmetni zadevi ne gre za isti predmet odvetniških storitev. Upniku pripada znesek v višini 16.400,00 EUR iz iste pravne in dejanske podlage, zato gre za isti predmet odvetniških storitev. Po njihovem mnenju se lahko stroški priglasijo zgolj za en izvršilni predlog, vendar pa jih je treba odmeriti v pravi višini glede na vrednost zahtevka in število strank. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnica v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, če pa bi višje sodišče sledilo navedbam upnikov pa opozarja, da je zamuda nastopila petnajsti dan od vročitve odločbe višjega sodišča. Po mnenju dolžnice upniki niso upravičeni do nagrade za zastopanje večih strank po tar. št. 1200 ZOdvT. Do tega bi bili upravičeni zgolj v primeru, če bi se kot vrednost spornega predmeta upoštevala 4.100,00 EUR. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba upnikov ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ).

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe upnikov v zvezi s tem, da jim gredo zakonite zamudne obresti že na podlagi same zakonske določbe prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sankcija za zamudo so resda zakonske zamudne obresti, vendar pa to ne pomeni, da lahko sodišče v izvršilnem postopku dovoli izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti. Sodišče lahko namreč glede na načelo stroge formalne legalitete dovoli izvršbo le na podlagi izvršilnega naslova, in to zgolj za izterjavo obveznosti, ki iz njega izhajajo. Upniki nimajo izvršilnega naslova za zakonite zamudne obresti, ker jih v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, niso zahtevali (prim. priloga A3 - 8. stran obrazložitve). Zato so neutemeljeni očitki upnikov, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker jim zakonite zamudne obresti ne gredo, so pravno nepomembne pritožbene navedbe upnikov v zvezi s tem, kdaj je nastopila dolžniška zamuda.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede zahtevka upnikov po povrnitvi stroškov sklepa o izvršbi. Sprva je treba pojasniti, da so upniki štirje, vsak od njih pa je po izvršilnem naslovu upravičen zahtevati terjatev v višini 4.100,00 EUR. Upniki v predlogu za izvršbo sprva priglašajo stroške predloga za izvršbo po tar. št. 3460 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), pri čemer predlagajo, da naj se pri odmeri nagrade kot vrednost spornega predmeta upošteva seštevek vseh posameznih terjatev upnikov (torej 16.400,00 EUR, in ne 4.100,00 EUR), nato pa zahtevajo še nagrado po tar. št. 1200 ZOdvT za zastopanje več strank (pa tudi v tem okviru zahtevajo nagrado glede na vrednost spornega predmeta 16.400,00 EUR), kar pa pomeni nedopustno potenciranje odvetniške nagrade na način, da se s seštevkom terjatev zviša vrednost spornega predmeta, in sicer ob hkratni zahtevi po upoštevanju dejstva, da odvetnik v postopku zastopa več strank, ki imajo posamezne terjatve. Upniki bi lahko zahtevali povrnitev nagrade za predlog za izvršbo za enega upnika, nato pa za vsakega dodatnega upnika še nagrado za zastopanje več strank po tar. št. 1200. Vendar bi se v tem primeru nagrada odmerila glede na vrednost spornega predmeta 4.100,00 EUR, kolikor znaša terjatev vsakega od upnikov, ne pa glede na 16.400,00 EUR, kolikor je seštevek njihovih terjatev. In v tem smislu je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa navedlo, da gre za različne predmete (torej za različno „vrsto“ terjatve).

8. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako velja za dolžnico, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben pritožbeni strošek.