Jedro

Ukrep po ZPND je namenjen temu, da se (med drugim) onemogoči psihično nasilje, tega pa z nekonkretizirano prepovedjo negativne indoktrinacije ni mogoče doseči. Takšen ukrep ni na mestu in bi bil neučinkovit oziroma ne gre za primeren ukrep v skladu z ZPND. Zaradi njegove splošnosti in nekonkretiziranosti je nenazadnje takšen ukrep tudi neizvršljiv, pri čemer pa je sodišče za kršitev zagrozilo nasprotni udeleženki z denarno kaznijo.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu:

-v II. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru nasprotne udeleženke ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Kranju V N 413/2023 z dne 20. 11. 2023 razveljavi ter predlog predlagatelja za izrek ukrepov zavrne,

-v III. točki izreka razveljavi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke z dne 11. 6. 2024 zoper prepis zvočnega posnetka naroka z dne 20. 5. 2024 (I. točka izreka). Ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju V N 413/2024 z dne 20. 11. 2023 je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklep Okrožnega sodišča v Kranju V N 413/2023 z dne 20. 11. 2023 v III. točki izreka spremenilo tako, da se nasprotna udeleženka napoti v ustrezen psihosocialni program, alternativno predlagan s strani Centra za socialno delo A., in sicer dr. B. B., specialist zakonske in družinske terapije ali psihoterapevt mag. C. C. O vključitvi v ustrezen program je nasprotna udeleženka dolžna sodišču v roku 30 dni od prejema sklepa predložiti ustrezno dokazilo.

2.Zoper II. in III. točko izreka sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje nasprotna udeleženka, ki predlaga razveljavitev sklepa.

3.2. Nasprotna udeleženka navaja, da bi sodišče, glede na mnoge vire, ki opozarjajo na neutemeljenost v Sloveniji razširjene uporabe koncepta odtujevanja kot psihičnega nasilja brez znanstvene podlage, le-te zaradi koristi otroka moralo upoštevati, ne glede na to, da niso formalni ali neformalni pravni viri. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, da je nasprotna udeleženka dejansko skrbela za vse v zvezi s stiki, ker predlagatelj ni, da je nasprotna udeleženka dajala vse ideje za stike. Nasprotna udeleženka ne more imeti "nezavednih zadržkov" do stikov otroka z očetom, če se je zanje trudila bolj kot sam predlagatelj. Predlagatelj hoče samo sodne odločbe proti nasprotni udeleženki, ne pa resnično dobrega odnosa s sinom, kar je ugotovila tudi strokovnjakinja dr. D. D. Sodišče se tudi ni ukvarjalo s tem, da navedbe CSD in očeta nasprotujejo drugim poročilom ter prejšnjim poročilom in mnenjem CSD. Iz teh namreč izhaja, da bi bilo nujno, da bi se oče pripravil na stik in da se je sin že tako upiral stikom z očetom. Predlagatelja nikjer ne poznajo. Sin je bil zaradi obiska psihologinje CSD v šoli v vidni stiski, vsakič je ponavljal, da mu stiki na CSD niso všeč. Sodišče je nepravilno oprlo odločitev na izpoved priče Č. Č., ki je sama poudarila, da ni psihologinja in da gre le za njeno mnenje. Iz vseh poročil izven CSD izhajajo same pohvale o nasprotni udeleženki in otroku, ugotovitve CSD v zvezi s tem očitno niso skladne. Nasprotne in življenjsko nelogične so si tudi ugotovitve sodišča in izpoved predlagatelja v zvezi s predlagateljevim odnosom s sinom. Nepravilne so tudi ugotovitve sodišča v zvezi s psihičnim nasiljem predlagatelja do nasprotne udeleženke. Da to obstaja, je povedala tudi gospa E. E. s CSD, v e-mailih predlagatelj tega niti ni zanikal.

4.Nasprotni udeleženki so bili s strani CSD ponujeni navedeni psihoterapevti s pojasnilom, da jih je veliko, vendar so navedeni dobri. Za dr. D. D. je gospa E. E. povedala, da jo izjemno ceni in spoštuje. Napačne so ugotovitve sodišča, da bi dr. D. D. dopise pisala zgolj na podlagi enostranskih in kritično neovrednotenih navedb nasprotne udeleženke, saj iz njenega dopisa izhaja, da navedeno argumentirano ocenjuje na podlagi pregledane dokumentacije in da CSD ni uspel ovreči njenih ugotovitev. Iz njih izhaja, da je nasprotna udeleženka še ena izmed mnogih v labirintu starševskega odtujevanja, ki ne obstaja, zato tega ni mogoče odpravljati ali obravnavati (ne samo pri nasprotni udeleženki) in s psihoterapiranjem izmišljenih stanj nasprotne udeleženke ne bodo rešili. Nasprotna udeleženka je šla k strokovnjakinji, za katero je jamčil CSD, vsakič je dobila odgovor, da v njej ni problem, tudi s strani dr. D. D., h kateri je hodila redno in to na svoje lastne stroške. K drugim psihoterapevtom noče več hoditi, saj ne morejo spremeniti nečesa neobstoječega. Napačne so ugotovitve sodišča o dvomu v strokovnost in ustreznost obravnave dr. D. D. Svojo obveznost po sklepu sodišča je nasprotna udeleženka izpolnila, zato spreminjanje sklepa in napotovanje k drugemu izvajalcu ne ustreza pričakovanjem, ne more biti utemeljeno ali v korist otroka. Poleg tega mag. C. C. pozna in k njemu ne želi hoditi, enako velja tudi za dr. B. B.

5.3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo vsebinskega odgovora ne podaja.

6.4. Pritožba je utemeljena.

7.5. Namen ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) je v hitri izločitvi storilca iz okolja žrtve. Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je tako takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja, varstvo žrtve pa je le začasno. V tem času naj bi si žrtev poiskala ustrezno, trajno rešitev svoje stiske. Stiki med starši in otroki, ukrepi zaradi neizvajanja stikov pa se urejajo in izrekajo v postopkih po Družinskem zakoniku. Takšen postopek v konkretnem primeru tudi že teče, saj se pri Okrožnem sodišču v Kranju vodi postopek predlagatelja za spremembo stikov pod opr. št. II N 437/2022, pri čemer je bilo, kot izhaja iz 26. točke obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, glede stikov predlagatelja s sinom izdanih že več začasnih odredb, v katerih je bila za primer kršitev določena tudi denarna kazen.

8.6. ZPND v 19. členu določa, katere ukrepe izreče sodišču povzročitelju nasilja, ki je žrtev telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju, ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Določeno je, da sodišče povzročitelju nasilja zlasti: prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev; prepove zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev; prepove zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev običajno nahaja (na primer delovno mesto, šola, vrtec); prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb; prepove vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo; prepove objavljanje osebnih podatkov žrtve, dokumentov iz sodnih in upravnih spisov in osebnih zapisov, ki se nanašajo na žrtev; odloči o prepustitvi stanovanja v skupni uporabi žrtvi v skladu z 21. členom zakona. V 20. členu ZPND določa še dodatne ukrepe za zagotavljanje varstva otrok, ki v tej zadevi niso bili niti predlagani niti izrečeni. Kljub temu, da ukrepi v 19. členu niso določeni taksativno, pa iz namena in narave postopka po ZPND ter vsebine 19. člena izhaja, da morajo biti takšni, da je žrtev, kot je bilo že navedeno, takoj zaščitena pred nasiljem, tako da je storilec izločen iz njenega okolja.

9.7. V konkretnem primeru sodišče ni odločalo o takšnem ukrepu, pač pa je po predlogu predlagatelja odločilo, da se nasprotni udeleženki za 12 mesecev prepoveduje nadaljnja negativna indoktrinacija mladoletnega F. F. v zvezi s predlagateljem. Ni torej izreklo ukrepa za določen čas, v katerem bi bila mogoča trajna rešitev stiske žrtve, pač pa je z izrečenim ukrepom poskušalo urejati trajno stanje, ki pa se (že) ureja v drugem postopku. Ukrep po ZPND je namenjen temu, da se (med drugim) onemogoči psihično nasilje, tega pa z nekonkretizirano prepovedjo negativne indoktrinacije ni mogoče doseči. Takšen ukrep ni na mestu in bi bil neučinkovit oziroma ne gre za primeren ukrep v skladu z ZPND. Zaradi njegove splošnosti in nekonkretiziranosti je nenazadnje takšen ukrep tudi neizvršljiv, pri čemer pa je sodišče za kršitev zagrozilo nasprotni udeleženki z denarno kaznijo.

10.8. Izrečeni ukrep je torej neprimeren, zato je sodišče druge stopnje v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in II. točko izreka izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da se ugodi ugovoru zoper izdani sklep sodišča prve stopnje, v katerem je izreklo tak ukrep, sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 11. 2023 razveljavi in predlog predlagatelja zavrne. Zaradi razveljavitve sklepa glede izrečenega ukrepa je bilo treba razveljaviti (in tudi glede tega zavrniti predlog) tudi odločitev o napotitvi nasprotne udeleženke v psihosocialni program, saj lahko sodišče povzročitelja nasilja napoti v ustrezne socialnovarstvene, izobraževalne, psihosocialne in zdravstvene programe, ki jih izvajajo organi in organizacije ter nevladne organizacije na podlagi ZPND samo v primeru, če izreče ukrep iz 19. člena (19a. člen ZPND). Posledično je bilo zato treba razveljaviti tudi III. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katero je sodišče prve stopnje spremenilo svoj prejšnji sklep z dne 20. 11. 2023 glede odločitve o napotitvi v psihosocialni program.

11.9. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1). Odločitev temelji na tretji točki 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

Zveza:

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 19, 20, 21

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.