Jedro

Tožnik s tožbo ni zahteval odprave ali spremembe dokončne in pravnomočne odločbe tožene stranke, ampak le, da mu izplača razliko med plačo, ki jo je prejemal, in plačo, do katere je upravičen za delovno mesto, na katerem je delo dejansko opravljal. Ker gre tako za uveljavljanje denarne terjatve, je dopustno neposredno sodno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek 1. točke in 2. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 9. 2002 do 13. 1. 2005 obračuna razliko v plači v bruto znesku 4.622,84 EUR (prej 1,107.818,00 SIT) od tega zneska plača prispevke in davke ter tožniku izplača neto znesek v višini 2.345,61 EUR (prej 562.101,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih neto zneskov (prvi odstavek 1. točke izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov prikrajšanj od 4. 10. 2002 do 5. 4. 2004 (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 622,78 EUR v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo določbo osmega odstavka 100. a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94, 44/97, 87/97, 47/2002, 67/2002, 40/2004). Tožnik je sicer zahteval varstvo pravic pri toženi stranki, vendar pa tožbe nato ni vložil v prekluzivnem 30-dnevnem roku. Tožnik v tem sporu ne uveljavlja čiste denarne terjatve, kakršno bi v skladu s četrtim odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) lahko neposredno uveljavljal pred sodiščem. Sicer pa ZObr v zvezi s postopkom varstva pravic ne loči med denarnimi in nedenarnimi terjatvami, temveč predpisani postopek velja za uveljavljanje vseh pravic. Tožnik zatrjuje, da bi moral glede na to, da je v spornem obdobju opravljal dela in naloge višje vrednotene dolžnosti, to je dolžnosti poveljnika čete, prejemati temu ustrezne dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,45 količnika in dodatek za delovno dobo. Navedeno pomeni, da gre za spor o določitvi osnovne plače, ki je izražena v količniku, ki pa ga sestavljajo tudi vsi dodatki. Spori o dejanskem opravljanju dela in določitvi osnovne plače, ki je izražena v količniku, povečanem za dodatke, ne sodijo med spore o čisti denarni terjatvi. Tožnik je na toženo stranko 4. 8. 2005 sicer naslovil zahtevek za varstvo pravic, minister za obrambo o tem zahtevku ni odločal, tožnik pa je tožbo vložil šele 4. 5. 2007, kar pomeni, da je zamudil zakonsko predpisan rok za vložitev tožbe. Tožena stranka se v podkrepitev svojih navedb sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 189/2007 ter na sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 441/2005. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Dejansko se vse pritožbene navedbe nanašajo na vprašanje uporabe določb 100. a člena ZObr oziroma 204. člena ZDR, torej na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Pritožba niti ne navaja, katera naj bi bila tista dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno oziroma ki jih ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da za osebe, za katere velja ZObr, ne pride v poštev določba četrtega odstavka 204. člena ZDR, češ da 100. a člen ZObr ne ločuje med denarnimi in nedenarnimi terjatvami. Tožena stranka meni, da za vse terjatve velja, da delavec varstvo pravic pri pristojnem sodišču lahko zahteva le pod pogoji in v rokih, določenih v osmem odstavku 100. a člena ZObr. Vendar pa je enotno stališče sodne prakse, da se tudi delavci, za katere velja ZObr, glede denarnih terjatev lahko obrnejo neposredno na sodišče na podlagi določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja lahko uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne glede na rok iz drugega odstavka 204. člena ZDR. Nenazadnje je takšno stališče revizijsko sodišče zavzelo celo v sklepu opr. št. VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008, na katerega se tožena stranka sklicuje v pritožbi. Res je sicer, da je ZObr v razmerju do ZDR specialni predpis, vendar je ravno zaradi tega, ker ZObr ne vsebuje določb o denarnih terjatvah, kot lex specialis glede uveljavljanja denarnih terjatev potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 204. člena ZDR.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da v tej zadevi niti ne gre za denarno terjatev, češ da naj bi šlo za spor o določitvi količnika. Vendar pa tožnik v tem sporu ne zahteva spremembo odločbe ali njeno izdajo, temveč zahteva le, da se mu za dejansko opravljeno delo izplača plača, kakršna mu je bila že določena z odločbo opr. št. 105-01-2/2001 z dne 25. 10. 2001, to je plača s količnikom 3,60 in ustreznimi dodatki. Zaradi navedenega je tožnikovo terjatev potrebno obravnavati kot denarno terjatev v smislu določbe četrtega odstavka 204. člena ZDR, ne glede na to, da je tožbeni zahtevek prvotno postavil opisno, to je kot zahtevek za plačilo razlike med dejansko izplačano plačo po količniku 3,10 z ustreznimi dodatki in pripadajočo plačo za dejansko opravljeno delo po količniku 3,60, povečanem za ustrezne dodatke. Med postopkom pa je tožnik tožbeni zahtevek preoblikoval, tako da je zahteval po višini opredeljen znesek.

Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal delo poveljnika čete (česar tožena stranka niti ni izpodbijala), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo vtoževano razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi mu šla za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno sklicevalo na določbo četrtega odstavka 98. člena ZObr. Ta namreč določa, da pripadnik stalne sestave v primeru začasne razporeditve nad 30 dni (za takšen primer pa gre tudi v tej zadevi), pridobi pravice iz nove formacijske dolžnosti, če je to zanj ugodneje. Kakšne so formacijske pravice na novi dolžnosti, je bilo povsem jasno določeno z odločbo z dne 25. 10. 2001. Tožena stranka navaja, da naj bi izpodbijana sodba odstopala od prakse, razvidne iz citiranih odločb, vendar pa v obeh primerih, ki jih navaja pritožba, sploh ne gre za takšen primer, kot v izpodbijani sodbi. S sklepom opr. št. Pdp 441/2005 z dne 15. 12. 2005, je pritožbeno sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila zavržena tožba, s katero je tožnik zahteval napredovanje v plačilni razred in izplačilo razlike v plači. Zahtevek za napredovanje v plačilni razred ni denarni zahtevek in z njim se delavec ne more obrniti neposredno na sodišče. Podobno velja tudi za sklep vrhovnega sodišča, VIII Ips 189/2007 z dne 8. 4. 2008, saj je tudi v tej zadevi šlo, kakor ugotavlja revizijsko sodišče, prvenstveno za spor o določitvi oziroma povečanju količnika za osnovno plačo po 8. členu Uredbe o plačah pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske v tujini pri opravljanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah (Ur. l. RS, št. 25/97). Tožnik je zahteval povečanje osnovne plače za 0,40 količnika zaradi opravljanja dela na nenaseljenem območju na podlagi 8. člena uredbe, česar ni mogoče opredeliti kot denarno terjatev, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo kot prepozno, saj jo je tožnik vložil po izteku prekluzivnega roka iz 100. a člena ZObr.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.