Jedro

Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe krije tožnik sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe ustavilo postopek (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka (stroškovni izrek) je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu. Odločitev izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da pravnomočna sodba opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 nima neposrednega pravnega učinka na odločbo, ki se izpodbija v tem socialnem sporu. Z navedeno sodbo je namreč odločeno, da tožnik zaradi posledic poškodbe pri delu od 22. 9. 2015 dalje kot invalid I. kategorije ni sposoben opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela. V tem socialnem sporu pa je tožnik izpodbijal odločbo, po kateri naj bi bil v času od 11. 8. 2017 do 30. 9. 2017 zgolj začasno nezmožen za delo zaradi bolezni. Take odločbe ni mogoče izvršiti, saj glede na prej navedeno sodbo tožnik v tem času trajno ni bil zmožen za delo in to zaradi poškodbe pri delu. Gre za ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kar pomeni, da je taka odločba brez učinka, in sicer od pravnomočnosti sodbe opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 dalje. S pravnomočnostjo sodbe je izgubil pravni interes uveljavljati začasno nezmožnost za delo, saj je bila s sodno odločbo pravnomočno ugotovljena njegova trajna nezmožnost za delo. Tako se pravnomočnost navedene sodbe, upoštevaje specifični položaj delavčeve nezmožnosti za delo, ko se ta lahko istočasno ugotavlja tako po določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot tudi po določilih Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (tako ZPIZ kot ZZZS imata možnost intervencije na strani tožene stranke v socialnih sporih iz tega naslova), ne razteza zgolj na tožnika in ZPIZ, temveč tudi na ZZZS kot toženo stranko v tem sporu. Določbo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 je zato mogoče uporabiti le tako, kot je tožnik poudaril v vlogi z dne 15. 12. 2017. Tako stališče pa je podprto tudi s sodno prakso kot npr. sklep III P 863/2014 z dne 26. 10. 2016. Tožnik opozarja tudi na enako varstvo pravic ter nadalje, da stroškovno breme sodnega varstva ne bi smelo doleteti tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka opozarja, da je tožnik umaknil tožbo, pri čemer pa do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka s svojim ravnanjem ni storila ničesar, kar bi predstavljalo izpolnitev ali pripoznavo tožbenega zahtevka v konkretni zadevi. V takem primeru pa tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti stroškov postopka. Tožnikov pravni interes za nadaljevanje predmetnega postopka z izdajo pravnomočne sodbe št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 tako ni bil izgubljen, saj z navedeno sodbo zahtevek, ki ga je uveljavljal v predmetnem postopku, ni bil izpolnjen. Izpodbijana odločba tožene stranke je z umikom tožbe ostala v veljavi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ni podan noben izmed v prvem odstavku 279. člena ZUP taksativno naštetih razlogov za ničnost. Če tožnik tako v predmetnem sporu ne bi umaknil tožbe, temveč bi počakal na meritorno odločitev sodišča v predmetni zadevi (v kateri bi pravnomočno sodbo pod opr. št. VI Ps 1181/2016 lahko uporabljal kot dokaz svojih navedb) bi v primeru ugoditve zahtevku dobil tudi povrnjene stroške postopka. Zaradi umika tožbe pa upoštevaje določbo 158. člena ZPP do povračila stroškov ni upravičen. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožnik je v predmetnem sporu izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2017, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba vložena zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 3. 8. 2017. S tožbo je uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za čas od 11. 8. 2017 do 30. 9. 2017 zaradi posledic poškodbe pri delu. S sodbo opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 je bil tožnik, zaradi poškodbe pri delu, od 22. 9. 2015 dalje razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine od 1. 10. 2015 dalje. Sodišču je s pripravljalnim spisom dne 27. 11. 2017 sporočil, da glede na omenjeno sodbo nima več pravnega interesa za ugotavljanje nezmožnosti za delo po 1. 10. 2015 dalje. Ker je tožnik umaknil tožbo, z umikom tožbe pa je tožena stranka soglašala, je sodišče prve stopnje postopek ustavilo.

7. Sporna je odločitev sodišča prve stopnje, in sicer da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je taka odločitev pravilna.

9. V prvem odstavku 158. člena je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

10. Za odločitev v zadevi je bistveno, da do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka. S sodbo opr. št. VI Ps 1181/2016 z dne 14. 9. 2017 v socialnem sporu med tožnikom in pa Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne pa med tožnikom in toženo stranko (ZZZS), tožbeni zahtevek ni bil izpolnjen. Z umikom tožbe sta tako v veljavi ostali tudi obe izpodbijani odločbi tožene stranke. Gre torej za stanje, ko je v drugem sporu zoper drugo osebo tožnik uspel s svojim tožbenim zahtevkom in bil tudi razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Taka odločitev pa nima neposrednega vpliva na že izdano dokončno odločbo tožene stranke, ki jo je tožnik izpodbijal v tem sporu. Ker tožena stranka ni izpolnila zahtevka, to posledično pomeni, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

11. Brez pravne podlage je tudi uveljavljanje ničnosti odločbe tožene stranke. V zadevi namreč niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, zaradi katerih bi bila sporna odločba nična. Glede na obrazloženo so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede učinka pravnomočne sodbe, kot tudi očitki o kršitvi Ustave RS.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka.

13. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.