Jedro

V obravnavani zadevi ni pravno odločilno, ali je družba A. d.o.o. pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo avtokampa, saj tožnik ne navaja, da bi se to gradbeno dovoljenje nanašalo tudi na gradnjo lesenih pritličnih objektov z nadstreški.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo pritličnega lesenega objekta z nadstreškom nad počitniško hišico na zemljišču s parc. št. 2361/1 k.o. … (1. točka), ter da mora do 5. 10. 2012 odstraniti lesen objekt z nadstreškom skupnih tlorisnih dimenzij 5 m x 6 m z dvokapno streho in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka) in da stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da inšpekcijski organ po več inšpekcijskih ogledih ugotovil, da so med 22 objekti v okviru Kampa A. trije tudi na zemljišču s parc. št. 2361/1 k.o. …. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je tožnik zgradil lesen objekt z nadstreškom skupnih dimenzij 5 m x 6 m z dvokapno streho, za gradnjo tega objekta pa ni pridobil gradbenega dovoljenja. Nelegalen naj bi bil tudi sam nadstrešek pod katerim je počitniška prikolica, saj niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), po katerih bi bilo mogoče omenjeni nadstrešek šteti kot enostaven objekt, za gradnjo katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Omenjeni nadstrešek namreč ni zgrajen na zemljiški parceli, ki bi pripadala stavbi, h kateri je grajen. Prvostopenjski organ ugotavlja še, da je objekt grajen na varovanem območju Natura 2000, Naravni spomenik – Soča s pritoki v varovanem pasu vodotoka.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa med drugim pojasnjuje, da objekta med enostavne objekte ni mogoče uvrstiti že, če ne izpolnjuje enega izmed pogojev, določenih v 12. členu Uredbe. V obravnavanem primeru naj ne bi šlo niti za nadstrešek niti za enostavni pritlični objekt s tlorisno površino do 4 m2 in višine do 2 m iz 13. člena Uredbe. Zavrnil je pritožbene trditve, da gre za začasen objekt, namenjen sezonski turistični ponudbi in pritožbeni ugovor o zmotni ugotovitvi, da je objekt postavljen na zemljišču s parc. št. 2361/1 k.o. ..., ki predstavlja varovani pas vodotoka reke A. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne gre za objekt, za izgradnjo katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Šlo naj bi za streho iz desk, ki je pokrita s strešno lepenko in stoji na lesenih stebričkih. Navaja, da gre za provizorij, ki je namenjen začasni zaščiti avtokamp prikolice, in ne za samostojen objekt. Sklicuje se na pogodbo o najemu prostora za postavitev avtokamp prikolice, ki jo ima sklenjeno z družbo Avtokamp A. d.o.o. Trdi, da je prikolica postavljena na zemljišču s parc. št. 2275/11 k.o. ..., omenjena družba pa naj bi imela za izgradnjo avtokampa na tej parceli pridobljeno gradbeno dovoljenje. Zato naj bi bila tudi zmotna ugotovitev inšpektorja, da gre za objekt, ki stoji na parc. št. 2361/1 k.o. ... oz. v varovanem območju. Ta ugotovitev inšpektorja naj bi bila neobrazložena, zgolj katastrski načrt, ki naj bi bil izdelan pred več kot 200 leti, pa po tožnikovem mnenju ne zadošča, saj naj bi od dejanskega stanja odstopal za več kot 100 metrov. Poudarja, da gre za lesen provizorij, ki je namenjen zaščiti prikolice in ki izpolnjuje vse pogoje za enostaven objekt po Uredbi. Poleg tega naj bi bilo na obravnavanem območju 22 enakih objektov, zato se mu zastavlja vprašanje, na katerega izmed objektov se odločba nanaša, saj naj to iz izreka odločbe ne bi bilo razvidno. Zato je po njegovem mnenju odločba nična, saj je ni mogoče izvršiti. Poleg tega inšpekcijskemu organu očita, da ni pojasnil, na kakšni podlagi je ugotovil, da je lastnik katerega od spornih objektov, niti kateri objekt je njegov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Ker tožnik za obravnavano gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja (kar med strankama ni sporno), je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita. Zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje, in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe, da gre le za lesen provizorij, namenjen zaščiti avtokamp prikolice, sodišče pojasnjuje, da se izpodbijani inšpekcijski ukrepi ne nanašajo zgolj na nadstrešek, temveč na pritličen lesen objekt z nadstreškom tlorisnih dimenzij 5 m x 6 m. Zato nepravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče utemeljiti zgolj z opisom nadstreška. Tožnik namreč ne trdi, da bi bil leseni pritlični objekt tlorisne dimenzije do 4 m2, zato v obravnavanem primeru vprašanje, ali bi nadstrešek sam izpolnjeval pogoje za enostaven objekt, sploh ni pravno odločilno.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nedoločnosti izreka in zato ničnosti izpodbijane odločbe. Opis objekta in njegove dimenzije so jasno razvidne že iz izreka izpodbijane določbe, prav tako je iz izreka in obrazložitve razvidna tudi opredelitev, za kateri izmed 22 objektov v avtokampu gre. Gre za lesen pritličen objekt, katerega nadstrešek je zgrajen nad tožnikovo počitniško prikolico. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je inšpekcijski organ pregled objektov opravil glede na seznam lastnikov prikolic. Po navedenem je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da inšpekcijski organ ni pojasnil, na kakšni podlagi je ugotovil, da je tožnik lastnik obravnavane gradnje.

V inšpekcijskem postopku po ZGO-1 se ugotavlja le, ali ima investitor za objekt, ki ga gradi oziroma ga je zgradil, pridobljeno gradbeno dovoljenje, oziroma ali so podane okoliščine, v katerih ZGO-1 dopušča gradnjo brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3.a člena ZGO-1). Ker gradnja obravnavanega objekta brez gradbenega dovoljenja ni dovoljena ne glede na to, ali se zemljišče nahaja v varovanem pasu vodotoka reke A., na drugačno določitev ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, da katastrski načrt odstopa od dejanskega stanja. Tožnik namreč s temi trditvami ne ugovarja, da je bila lokacija objekta v naravi ugotovljena napačno, temveč, da za ta objekt ne velja pravni režim varovanega pasu vodotoka reke A. Prav tako v obravnavani zadevi ni pravno odločilno, ali je družba Avtokamp A. d.o.o. pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo avtokampa, saj tožnik ne navaja, da bi se to gradbeno dovoljenje nanašalo tudi na gradnjo lesenih pritličnih objektov z nadstreški.

Ker na odločitev o zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.