Jedro

V primeru, ko zapustnik v oporoki ali drugi listini navede, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek, je treba šteti, da je obstoj takega darila verjetneje izkazan od zanikanja prejema darila (sodišče je pravilno na pravdo napotilo dediča, ki prejem darila zanika).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dedinja B. C. Š. nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se dediča I. Š. napoti na pravdo, da s tožbo proti sodedinji B. C. Š., uveljavi zahtevek na ugotovitev, da ni bil dedno odpravljen. Tožbo mora dedič vložiti v tridesetih dneh po pravnomočnosti sklepa in o tem obvestiti sodišče. Zapuščinska obravnava se prekine, dokler ne bo pravda pravnomočno končana. Če dedič ne bo ravnal po sklepu, se bo zapuščinska obravnava nadaljevala in končala ne glede na zahtevek, glede katerega ga je sodišče napotilo na pravdo.

2. Zoper sklep se pritožuje dedič I. Š. Opozarja na odločbo II Cp 260/2009 Višjega sodišča v Ljubljani ter navaja, da bi moralo sodišče najprej v zapuščinski obravnavi ugotoviti, če je I. Š. prejel darilo od zapustnice, šele potem bi lahko napotilo dediča na pravdo, če bi obstajal spor o višini tega darila, ki bi se vračunalo v nujni delež. V obširni pritožbi navaja in dokazuje, da so neutemeljene navedbe v oporoki, da je dedič dobil stanovanje v Z. in za svoje trditve predlaga tudi dokaze. Zapustnica bi lahko v oporoki napisala tudi, da je dedič dobil avto ali kakšno drugo vredno stvar, čeprav to ne bi bilo res, in na dedinji bi bil dokaz obstoja domnevnega darila. Če je zapustnica v oporoki zapisala, da je dedič dobil stanovanje v Z., to ne pomeni, da je to resnica, saj oporoka ni javna listina. Povzema navedbe iz zapuščinskega postopka, podane s strani dedinje B. C. Š. ter podaja svojo razlago Pogodbe o določitvi medsebojnih pravic in obveznosti. Ni res, da je zapustnica podarila dediču celotno nadomestilo ali del nadomestila iz navedene pogodbe, tega dedinja ni dokazala. Nasprotno, pritožnik je dokazal način, na katerega je kupil stanovanje. Zapustnica mu ni podarila denarja, kaj je naredila s svojim delom, to je 25.000,00 EUR dediču ni znano. Zakaj je zapustnica napisala, da je dedič dobil stanovanje v Z., dediču ni znano. Dokazano je, da zapustnica ni bila lastnik stanovanja, da so dedič, njegova žena in otroci kupili stanovanje in dediču ni bilo potrebno nikakršno darilo od zapustnice.

3. Dedinja B. C. Š. v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da gre med dedičema za spor glede dejstva, ali je dedič I. Š. s strani zapustnice A. Š. prejel darilo – denarno nadomestilo in v kakšni višini, s katerim si je nato kupil stanovanje v Z. in ali je bil s tem dedno odpravljen. Ker gre za vprašanje o dejstvih, od katerih je odvisna velikost njegovega dednega deleža, je sodišče v skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) dediča I. Š. pravilno napotilo na pravdo. Štelo je namreč, da je njegova pravica manj verjetna. Neutemeljena je v zvezi s tem pritožbena navedba, da bi prišla napotitev na pravdo v poštev šele, če bi obstajal spor glede višine prejetega darila (potem, ko bi se v zapuščinskem postopku ugotovil prejem darila), saj obstaja spor že glede dejstva, ali je dedič darilo od zapustnice sploh prejel, tega vprašanja pa zapuščinsko sodišče ne more reševati samo, ampak je dolžno postopek prekiniti in dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno, napotiti na pravdo, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je pravica dediča I. Š. manj verjetna, glede na to, da je zapustnica v oporoki, sestavljeni pred notarjem, izrecno zapisala, da mu ne zapušča ničesar, ker je dobil stanovanje v Z., pri čemer pa je celotno zapustničino premoženje ocenjeno na vrednost 15.000,00 EUR.

7. Pritožnik ima sicer prav, da tisto, kar zapustnica navaja v oporoki, ni nujno resnica, ravno zato je bil napoten na pravdni postopek, kjer se bo ugotavljalo, ali je dedič dejansko dobil stanovanje v Z. oziroma ali je prejel darilo – denarno nadomestilo in v kakšni višini. Vse njegove pritožbene navedbe in dokazi, s katerimi dokazuje, da darila ni prejel, bodo tako, če bo tožba vložena, predmet obravnavanja v pravdnem postopku.

8. Glede na to, da je v primeru, ko zapustnik v oporoki ali drugi listini navede, da je dediču podaril stvar ali denarni znesek, šteti, da je obstoj takega darila verjetneje izkazan od zanikanja prejema darila, je sodišče prve stopnje na pravdo pravilno napotilo dediča, ki prejem darila zanika (primerjaj sklep VSL, II Cp 173/2013).

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 163. členom ZD).

10. Dedinja B. C. Š., ki je vložila odgovor na pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 174. člena ZD.