Jedro

Poseg tožeče stranke z odstranitvijo sončnih panelov je nedvomno posegel v obstoječo služnostno pravico tožene stranke. Višje sodišče pri tem nikakor ne osporava, da je imela tožeča stranka kot lastnik pravico do vzdrževanja in sanacije strehe, niti ji tega ne oporeka tožena stranka. Kljub temu pa je odstranitev sončnih panelov posegla v služnostno pravico oz. jo je začasno celo onemogočila. V odsotnosti drugačne pogodbene ureditve pa stroškov v zvezi s takšnim posegom v pravico služnostnega upravičenca ni mogoče naložiti slednjemu, ampak jih je dolžan nositi lastnik služeče stvari.

Tožena stranka je tožečo stranko pred vložitvijo tožbe obvestila, da je obveznost izpolnila (pred 6 leti). Tožeča stranka se je zato lahko zavedala verjetnosti, da s tožbo ne bo uspela, pa je sprejela tveganje in se odločila za vložitev tožbe. Tveganje sodnega postopka pa se je zanjo negativno uresničilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 1.061,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2019 dalje do plačila; - v III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 2.328,20 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pritožba tožeče stranke pa se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 1.061,40 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), s sklepom ustavilo postopek za plačilo 21.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.110,00 EUR (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka in predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne v celoti z ustrezno stroškovno posledico oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep o stroških (III. točka izreka) in višjemu sodišču predlaga, da toženi stranki naloži povračilo celotnih pravdnih stroškov, podredno pa oporeka tudi izračunu. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

**Povzetek postopka na prvi stopnji**

6. Tožena stranka je služnostna upravičenka iz naslova neprave stvarne služnosti. S prejšnjim lastnikom služeče nepremičnine, je sklenila služnostno pogodbo, na podlagi katere je v njeno korist ustanovljena neprava stvarna služnost, katere predmet je pravica izgradnje sončne elektrarne, izvedba napeljave, vzdrževanje in dostop do nje. Sončna elektrarna se nahaja na strehi objekta v lasti tožeče stranke.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo nadomestila za nepravo stvarno služnost, do katerega naj bi bila upravičena, ker je služečo nepremičnino kupila od prejšnjega lastnika, hkrati pa je bilo nanjo odstopljena terjatev za plačilo nadomestila. V tem delu je tožbeni zahtevek umaknila, ne glede na to pa vztrajala, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka tudi v tem delu. Hkrati je zahtevala tudi plačilo zneska 1.061,40 EUR, kar se nanaša na stroške demontaže sončnih panelov zaradi vzdrževanja oz. sanacije strehe.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje bistveno dejansko stanje: - streha objekta, kjer se nahaja sončna elektrarna, je bila v slabem stanju že ob ustanovitvi služnosti leta 2013, - tožeča stranka je toženo stranko v začetku novembra 2019 pozvala, naj najkasneje do 15. 11. 2019 odstrani elektrarno in da jo bo po končani sanaciji strehe lahko spet namestila, - tožena stranka je 11. 11. 2019 sporočila, da bo z demontažo pričela, ko bo tožeča stranka plačala predračun za demontažo v znesku 2.631,00 EUR oziroma če bo tožeča stranka podala izjavo, da bo sama krila celoten strošek demontaže, montaže in hrambe, - tožeča stranka je nato sama oz. po zunanjem izvajalcu izvedla odstranitev sončnih panelov, zunanji izvajalec pa ji je zato izstavil račun v vtoževanem znesku.

9. Med strankama je bilo torej sporno vprašanje kdo je dolžan nositi stroške demontaže sončnih panelov z namenom vzdrževanja strehe (ki je bistveni del služeče nepremičnine) – tožeča stranka kot služnostni zavezanec ali tožena stranka kot služnostni upravičenec.

10. S služnostno pogodbo (6. člen) se je tožena stranka zavezala izvrševati služnost na način, ki lastniku nepremičnine omogoča nemoteno izvrševanje dejavnosti, kar pomeni da je bila v breme svojih stroškov zavezana odstraniti in ponovno postaviti sončno elektrarno. Nadalje 6. člen služnostne pogodbe določa, da se služnostni upravičenec zavezuje, da bo na podlagi pisnega poziva lastnika nepremičnine k odpravi nedopustnega ravnanja to storil v roku 10 dni, ker bo v nasprotnem primeru nedopustno ravnanje odpravil lastnik nepremičnine s pomočjo zunanjega izvajalca na stroške služnostnega upravičenca. Če sončna elektrarna povzroči škodo lastniku mora služnosti upravičenec to odpraviti v najkrajšem možnem času.

11. Sodišče prve stopnje je na osnovi določil služnostne pogodbe (ki je bila sklenjena med toženo stranko in prejšnjim lastnikom nepremičnine) zaključilo, da je stroške demontaže dolžna kriti tožena stranka. Tožena stranka se je zavezala koristiti streho na način, ki lastniku nepremičnine omogoča nemoteno izvrševanje dejavnosti, kar pomeni, da je bila tožena stranka v breme svojih stroškov odstraniti in ponovno vzpostaviti sončno elektrarno.

**Pritožba tožene stranke**

12. Pritožba vztraja na stališču, da bi morala tožeča stranka sama nositi stroške demontaže in da demontaža panelov ni k ničemer pripomogla k sanaciji streh, saj težava še vedno ni odpravljena.

13. Stvarnopravni zakonik – SPZ v drugem odstavku 219. členu določa: "Če je za izvrševanje stvarne služnosti potrebna uporaba kakšne naprave ali je potrebno kakšno dejanje, krije stroške vzdrževanja ali takega dejanja lastnik gospodujoče stvari." Tretji odstavek določa: "Če napravo uporablja tudi lastnik služeče stvari ali je dejanje tudi v njegovem interesu, krijeta stroške vzdrževanja takšne naprave in stroške takega dejanja lastnik gospodujoče in lastnik služeče stvari v sorazmerju s koristjo, ki jo imata."

14. Višje sodišče na tem mestu pojasnjuje, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da služnostna pogodba ne zavezuje tožeče stranke, ker ta ni bila stranka pogodbe. Kolikor služnostna pogodba določa sam način izvrševanja služnosti v odnosu med služnostnim upravičencem in zavezancem, zavezuje tudi tožečo stranko kot singularnega pravnega naslednika glede lastništva služeče nepremičnine.1 Način izvrševanja služnosti med lastnikom služeče nepremičnine in služnostnim upravičencem presega strogo relativnost obligacijskih razmerij.2

15. Višje sodišče ugotavlja, da iz služnostne pogodbe ne izhaja neposreden odgovor na to, kdo je dolžan nositi stroške demontaže sončnih panelov. Služnostna pogodba v 2. členu določa, da ima lastnik nepremičnine pravico izvajati vzdrževalna dela na svojih objektih, s tem da se morata s služnostnim upravičencem pred tem dogovoriti kdaj in kako se to izvede, da je izpad proizvodnje elektrike minimalen. Stranki pogodbe sta torej to vprašanje prepustili kasnejšemu dogovoru, ki pa ob nastopu te situacije ni bil dosežen. Rešitve pa stališču višjega sodišča tudi ne daje 6. člen služnostne pogodbe, saj ta govori o pisnem poziva lastnika k odpravi **nedopustnih** ravnanj, o katerem pa v danem primeru ni govora.

16. Neposredne rešitve ne dajejo niti določila drugega in tretjega odstavka 219. člena SPZ, saj te govorijo o stroških vzdrževanja ali stroških dejanj, ki so potrebni za izvrševanje služnosti. Odstranitev panelov pa ni bila potrebna za izvrševanje služnosti, ampak za sanacijo strehe. Zato je treba izhajati iz temeljnih načel, ki urejajo služnost. To pa so predvsem načelo obzirnega izvrševanja služnosti na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino (prvi odstavek 219. člena SPZ), načelo, da je lastnik služečega zemljišča dolžan služnostna ravnanja predvsem trpeti, ni pa zavezan k aktivnim ravnanjem (drugi odstavek 213. člena SPZ). Po drugi strani pa je le treba upoštevati, da je služnost stvarna pravica, ki služnostnemu upravičencu daje pravico uporabljati tujo stvar ali zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari. To pravico je lastnik služeče stvari dolžan spoštovati in je ne sme onemogočati.

17. Poseg tožeče stranke z odstranitvijo sončnih panelov je nedvomno posegel v obstoječo služnostno pravico tožene stranke. Višje sodišče pri tem nikakor ne osporava, da je imela tožeča stranka kot lastnik pravico do vzdrževanja in sanacije strehe, niti ji tega ne oporeka tožena stranka. Kljub temu pa je odstranitev sončnih panelov posegla v služnostno pravico oz. jo je začasno celo onemogočila. V odsotnosti drugačne pogodbene ureditve pa stroškov v zvezi s takšnim posegom v pravico služnostnega upravičenca ni mogoče naložiti slednjemu, ampak jih je dolžan nositi lastnik služeče stvari.3 Zato je zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno zmoten. Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.061,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2019 dalje do plačila (358. člen ZPP).

18. Ker je odločitev višjega sodišča ugodna za toženo stranko že iz teh razlogov, se višje sodišče ni spuščalo v obravnavo pritožbenih očitkov glede pravice do izjave in neobravnavanja 4. pripravljalne vloge tožene stranke.

**Pritožba tožeče stranke**

19. Tožeča stranka se pritožuje zoper stroškovno odločitev. S tožbo je zahtevala tudi plačilo nadomestila za služnostno pravico, ki ji je bilo odstopljeno (cedirano) s strani prejšnjega lastnika. Ta del zahtevka je umaknila, ko je tožena stranka po pozivu sodišča v spis vložila notarsko overjeno kopijo asignacijske pogodbe, ki v bistvu dokazuje, da je tožena stranka že v letu 2013 izpolnila obveznost do A. d. o. o., ki je bil prejšnji lastnik nepremičnine in stranka služnostne pogodbe. Prav tako je sodišče prejelo izpisek bančnega računa (priloga C1), ki dokazuje, da je A. d. o. o. prejel plačilo.

20. Kljub delnemu umiku tožbe je zahtevala (in v pritožbi ponavlja), da se pravdni stroški v tej zvezi naložijo v plačilo toženi stranki kot krivdno povzročeni stroški. Trdila je, da je stroške z vložitvijo tožbe povzročila tožena stranka, ker kljub pozivom tožeče stranke pred vložitvijo tožbe ni želela predložiti dokazila o plačilu nadomestila, to pa je storila le po pozivu sodišča. S cesijo je bila seznanjena najkasneje z dopisom tožeče stranke 18. 12. 2019, ki mu je bila predložena tudi kopija Kupoprodajne pogodbe z dne 19. 12. 2017, iz katere je izhajala cesija. Tožeča stranka od stečajne upraviteljice A. d. o. o. - v stečaju ni uspela pridobiti dokaza o plačilu, zato je to legitimno zahtevala od tožene stranke. Tožena stranka bi torej lahko preprečila spor pred sodiščem, če bi pred vložitvijo tožbe predložila dokazila o plačilu, kot je zahtevala tožeča stranka.

21. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. d. o. o. plačilo nadomestila prejel že leta 2013, to je štiri leta preden ga je "cediral" na tožečo stranko. Zato je A. d. o. o. kot "odstopnik" kršil pogodbo s tožečo stranko, ko je odstopil neobstoječo terjatev niti ni tožene stranke obvestil o odstopu. Zato je ocenilo, da tožena stranka ni krivdno povzročila stroškov.

22. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na toženo res naslovila dopis z dne 18. 12. 2019 (priloga A8), kjer je med drugim navedla: "Ker vaša stranka še vedno ni predložila dokumentacije glede že izvedenih plačil, jo na tem mestu pozivam, da to nemudoma, najkasneje pa v osmih dneh to stori." Tožena stranka je na ta del dopisa odgovorila 30. 12. 2019 (priloga A9) z: " ... moja stranka vaši stranki ni dolžna plačevati nobenega nadomestila za služnost, saj takšna obveznost moje stranke do vaše stranke ne obstoji. Ob tem naj vas še spomnim, da je moja stranka desetletno nadomestilo za služnost poravnala ob sklenitvi služnostne pogodbe."

23. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da 10. člen služnostne pogodbe (priloga A2) v drugem odstavku določa, da nadomestilo za služnost 10 let plača služnostni upravičenec lastniku v enkratnem znesku 17.500,00 EUR + DDV in se poravna v roku 5 delovnih dni od podpisa pogodbe. Pogodba je bila podpisana decembra 2013. 24. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je obveznost izpolnila in predložila kopijo asignacijske pogodbe in promet bančnega računa asignata. Tožeča stranka je še v nadaljnjih vlogah vztrajala, da naj predloži "bolj avtentična" dokazila o plačilu, vse dokler po pozivu sodišča ni v spis vložila notarsko overjene kopije asignacijske pogodbe, sodišče pa je pridobilo izpisek iz bančnega računa A. d. o. o. 25. Višje sodišče zaključuje, da ta situacija ne utemeljuje krivdne naložitve pravdnih stroškov toženi stranki. Tožena stranka je tožečo stranko pred vložitvijo tožbe obvestila, da je obveznost izpolnila (pred 6 leti). Tožeča stranka se je zato lahko zavedala verjetnosti, da s tožbo ne bo uspela, pa je sprejela tveganje in se odločila za vložitev tožbe. Tveganje sodnega postopka pa se je zanjo negativno uresničilo.

26. Tožeča stranka se v pritožbi zavzema tudi za to, da bi sodišče ločeno moralo presojati stroške po uspehu glede zahtevka na plačilo nadomestila za služnost in plačilo demontaže sončnih panelov. Glede na to, da je višje sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, postanejo te pritožbene navedbe nerelevantne, saj je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

27. Pritožba tožeče stranke se s tem izkaže za neutemeljeno.

**Sklepno**

28. Na podlagi obrazloženega je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, kot izhaja iz izreka te odločbe (358. člen ZPP).

29. Zaradi tega je bila potrebna tudi sprememba stroškovne odločitve sodbe sodišča prve stopnje v III. točki izreka. Ker je tožena stranka uspela v celoti, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške v 100 % deležu, tožeča stranka pa v celoti sama nosi svoje stroške pravdnega postopka. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno izračunalo znesek potrebnih stroškov tožene stranke – 2.382,20 EUR in mu pritožbi posebej ne oporekata, ji je tožeča stranka dolžna povrniti takšen znesek. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

30. Zaradi uspeha s pritožbo je tožena stranka upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka, medtem ko tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) znašajo 250 točk za pritožbo (OT), materialni stroški v skladu z 11. členom OT oz. 5 točk in 22 % DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 186,66 EUR. Odgovor na pritožbo tožeče stranke je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, ki ni z ničemer prispevala k odločitvi o pritožbi, zato stroške v tej zvezi nosi tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Prim. tudi VSRS Sodba II Ips 304/2017: "Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti." 2 Podobno kot npr. sklepi solastnikov zavezujejo tudi pravne naslednike posameznega solastnika (osmi odstavek 67. člena SPZ). 3 Podobna bi bila hipotetična situacija, kjer bi lastnik nepremičnine, ki je obremenjena s služnostno potjo, na kateri je asfaltna cesta, opravil določena dela na svoji nepremičnini, ki bi zahtevala (začasno) odstranitev takšne ceste. Ker poseg lastnika začasno onemogoči služnostno pravico, stroškov v zvezi z odstranitvijo ceste ni mogoče naložiti služnostnemu upravičencu. Še najbližje obravnavanemu primeru je zadeva iz sodbe VSRS II Ips 64/2020, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da mora lastnik služečega zemljišča, ki prestavi služnostno pot, plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.