Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 4,009.728,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 38.400,00 SIT od 24.04.2001 dalje do plačila, od 29.728,00 SIT od 24.04.2001 dalje do plačila, od 17.520,00 SIT od 24.04.2001 dalje do plačila, od 4.080,00 SIT od 03.08.2001 dalje do plačila in od 3,920.000,00 SIT od 01.01.2002 do 27.06.2003 zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti. Toženi stranki je v plačilo naložilo še pravdne stroške v znesku 463.792,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 61.002,00 SIT od 10.09.2001 dalje do plačila, od 5.622,00 SIT od 05.07.2002 dalje do plačila in od ostalih pravdnih stroškov 397.168,00 SIT od 06.05.2004 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek do zneska 4,969.728,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.07.2001 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3,920.000,00 SIT od 02.07.2001 do 01.01.2002 pa je zavrnilo.

Proti takšni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožil zoper zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje pri dosoji odškodnine za nepremoženjsko škodo napačno uporabilo materialno pravo. Odškodnina za telesne bolečine je prenizka, ker je sodišče premalo vrednotilo stopnjo tožnikovih poškodb, trajanje in intenziteto prestanih bolečin, bodoče bolečine in tožnikovo starost ter številne neugodnosti, ravno tako kot je vsa ugotovljena dejstva premalo vrednotilo tudi pri odškodnini za strah. Za duševne bolečine za skaženost mu gre vseh zahtevanih 800.000,00 SIT, saj ima tožnik zaradi škodnega dogodka šest brazgotin, roko pa mora v družbi ves čas skrivati, ker ga skaženost moti. Tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvostopno sodišče napačno vrednotilo strokovne ugotovitve o trajnih funkcionalnih in anatomskih posledicah, zaradi katerih tožnik ni več zmožen za dela, kjer se prenašajo bremena in ker je oviran pri vožnji traktorja, košnji z motorno kosilnico, spravilu poljščin, okopavanju rastlin in pri delu z živino. V poklicno delo vlaga več truda in napora, v prostem času pa je skoraj onesposobljen za igranje harmonike in igranje košarke, odbojke in rokometa, zaradi česar bi mu šlo vseh zahtevanih 2,000.000,00 SIT. Obširno se je pritožil še zoper tek zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo in zoper izrek o pravdnih stroških, sodišču druge stopnje pa je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Tožena stranka pa se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena ZPP) pritožila zoper preveč prisojenih 1,120.000,00 SIT s pripadki. V pritožbi je glede odškodnine za telesne bolečine navedla, da gre tožniku iz tega naslova ob ugotovljenih dejstvih le 1,300.000,00 SIT (oziroma ob upoštevanju njegovega 20% soprispevka 1,040.000,00 SIT). Za strah dosojeni znesek tudi presega okvire sodne prakse, saj bi mu glede na njegovo intenziteto in trajanje pripadlo le 200.000,00 SIT odškodnine (ob upoštevanju soprispevka torej 160.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa največ 400.000,00 SIT (ob soprispevku 320.000,00 SIT). Tožnik je namreč moški, zato v duševni sferi prav gotovo ne prestaja tako hudih duševnih bolečin zaradi brazgotin in delno amputiranega končnega členka prstanca in bližnjega členka mezinca. Končno pa bi moralo prvostopno sodišče tožniku dosoditi manj tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in sicer mu glede na obseg ugotovljenih škodnih posledic pripada znesek 1,600.000,00 SIT (oziroma 1,280.000,00 SIT). Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno še pri dosoji zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Do škodnega dogodka je namreč prišlo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), medtem ko je prvostopno sodišče tožniku obresti priznalo po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), kar je napačno, zato mu gredo obresti šele od dneva izdaje sodbe dalje. Pri odmeri stroškov pa se je sodišču pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj iz obrazložitve ni razvidno, kateri stroški so bili tožniku priznani, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je zato predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, v stroškovnem izreku pa razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Pravdni stranki na pritožbi nasprotnih strank nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pred sodiščem druge stopnje je bila sporna le višina dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je pritožbeno zahteval njeno zvišanje do vseh zahtevanih 4,969.728,00 SIT s pripadki, medtem ko je tožena stranka zahtevala njeno znižanje za preveč dosojenih 1,120.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pravno podlago za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo našlo v 200. in 203. členu ZOR, po katerih se pravična denarna odškodnina prisodi, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen te odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, na zahtevo oškodovanca pa se prisodi tudi odškodnina za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Za telesne bolečine je bila tožniku dosojena odškodnina v višini 1,700.000,00 SIT (ob upoštevanju njegovega 20% soprispevka 1,360.000,00 SIT), kar glede na ugotovljena, a pritožbeno neizpodbijana dejstva po presoji drugostopnega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino. Njeno zvišanje ni možno, ker obdobje prestanih telesnih bolečin pri tožniku ni trajalo dolgo (slaba dva meseca), bodoče bolečine pa bodo občasne narave in lahke intenzitete. Po drugi strani pa ni možno niti njeno znižanje, saj vendarle ne gre spregledati obsežnih neugodnosti, ki jih je tožnik pretrpel v zvezi z zdravljenjem in dejstva, da četudi bodo bodoče bolečine občasne in lahke, jih bo tožnik glede na svojo mladost trpel še dolgo vrsto let. Dosojena odškodnina je usklajena s podobnimi primeri iz sodne prakse, zato je bilo treba v tem delu obe pritožbi zavrniti.

Za strah je bilo tožniku dosojenih kar 400.000,00 SIT (ob soprispevku 320.000,00 SIT). Čeprav dosojena odškodnina ni ravno v skladu z merili 200. člena ZOR in z odškodninami, ki so jih za strah ob ugotovljenih dejstvih v podobnih škodnih dogodkih prejeli drugi oškodovanci, temveč je od njih nekoliko višja, je sodišče druge stopnje ni znižalo, saj je na drugi strani ob presoji višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotovilo, da je le-ta nekoliko prenizka, predvsem glede na običajne odškodnine iz sodne prakse kot tudi glede na pomembno dejstvo, da je tožnik še zelo mlada oseba, ki je zaradi obravnavanega dogodka omejena v vsakodnevnih aktivnostih (tako športnih kot tudi pri delu na kmetiji, nekoliko manj pa v poklicnem življenju). Še posebej pa ne gre spregledati njegove skoraj popolne opustitve igranja na harmoniko, kar daje podlago za presojo, da je dosojenih 2,000.000,00 SIT (ob soprispevku 1,600.000,00 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti nekoliko premalo, kot celota gledano pa odškodnini iz obeh obravnavanih naslovov predstavljata pravično oziroma ustrezno denarno zadoščenje za ti dve vrsti škodnih posledic, zato vanju sodišče druge stopnje ni posegalo.

Ravno tako pa sta neutemeljeni tudi obe pritožbi zoper višino dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Izguba členkov prstov na levi roki je skupaj s šestimi ugotovljenimi brazgotinami vidna deformacija, ki je za vsakega posameznika objektivno moteča, saj je ni mogoče zakriti. Tožnika skaženost moti in ker je bil ob škodnem dogodku še zelo mlad, bo duševne bolečine zaradi te vrste škode trpel še vrsto let, kar ga opravičuje do dosojenih 800.000,00 SIT iz tega naslova (ob soprispevku 640.000,00 SIT), zato v prvo vrsti ne gre pritrditi pritožbeni zahtevi toženke po znižanju odškodnine. Ni pa možno niti njeno zvišanje, saj je v tako dosojenem znesku ustrezno upoštevano tudi načelo objektivizacije odškodnine, kar pomeni, da je odškodnina usklajena s tistimi, ki jih sodišča dosojajo oškodovancem za primerljive škodne posledice.

Tožniku je tako bila za nepremoženjsko škodo dosojena odškodnina v skupnem znesku 4,900.000,00 SIT (ob upoštevanju njegovega 20% soprispevka pa 3,920.000,00 SIT), kar je tudi kot celota ustrezno denarno zadoščenje za vrsto in obseg škodnih posledic, ki jih je tožnik utrpel zaradi obravnavanega škodnega dogodka.

Obe pravdni stranki sta se pritožili tudi zoper tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik nima prav, da mu gredo te obresti od 02.07.2001 dalje, to je od 15. dne po tem, ko je tožena stranka prejela njegov odškodninski zahtevek. Uporaba 919. člena ZOR namreč v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je predmet spora odškodninska (in ne pogodbena) odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odstavka 189. člena ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče to določbo uporabi vedno, kadar oškodovanec odškodnino zahteva neposredno od odgovorne osebe. Uporabiti pa jo mora tudi v primeru, ko oškodovanec zahteva odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu le in v enakem okviru kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice sicer temelji na pogodbi, vendar pa je njena vsebina enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ne nosi dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost, pa teh pa prisojanje zamudnih obresti pred 01.01.2002, kot to uveljavlja pritožba, za posamezne konkretne primere kljub sprejetju Obligacijskega zakonika (OZ) in predpisov o obrestni meri zamudnih obresti ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - URS) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS), kot je drugostopno sodišče pooblaščencem tožnika že večkrat pojasnilo.

Tožena stranka pa neutemeljeno izpodbija tek zamudnih obresti po 01.01.2002. Te obresti so bile tožniku priznane v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, izraženim v načelnem pravnem mnenju z dne 26.06.2002, po katerem oškodovancu od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo od 01.01.2002, če zamuda ni nastala pozneje, pa vse do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje oziroma do 27.06.2003, ko še ni veljal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list RS, št. 135/2003, v nadaljevanju ZPOMZO-1), ki je ukinil temeljno obrestno mero, pripadajo zamudne obresti po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od prvega dne po dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje oziroma od 28.06.2003, ko je začel veljati ZPOMZO-1, pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Končno pa je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik neutemeljeno izpodbija izračun njegovega uspeha v pravdi, saj je bila modifikacija tožbenega zahtevka (z njim je res uspel v 81%) opravljena šele na zadnji glavni obravnavi, pred tem pa je tožnik ves čas postopka iztoževal višji denarni znesek in od tako postavljenega zahtevka tudi priglasil (višje) pravdne stroške, zaradi česar je izračun prvostopnega sodišča pravilen. Tožena stranka pa nima prav, da je bila v zvezi s stroškovno odločitvijo zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Odločitev prvostopnega sodišča je namreč v tem delu mogoče preizkusiti, saj je v njej navedeno, da so bili tožniku priznani vsi priglašeni stroški, ti pa so bili toženi stranki znani, saj je vse tožnikove vloge prejela, na glavne obravnave je bila vabljena, končno pa so ti stroški razvidni tudi iz stroškovnika, ki se v spisu nahaja na l. št. 42. Glede na vse navedeno sta tako obe pritožbi neutemeljeni. Sodišče druge stopnje ju je zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).