Jedro

Položaj v katerem je tožeča stranka je slovenski zakonodajalec uredil v prvi točki prvega odstavka 33.a člena ZPCP-2, ki določa, da lahko domači prevoznik uporablja vozilo najeto v drugi državi članici, če je vozilo registriran v RS in dano v promet v skladu s predpisi RS. Torej zakonodajalec dopušča, da je vozilo najeto v drugi državi članici, ne pa da je tam tudi registrirano in dano v promet. Zakonodaja torej dopušča, da slovenski izdajatelj licence izda kopijo za vozilo najeto v drugi državi članici (kjer podjetje nima sedeža) ne dopušča pa registracije in oddaje vozila v promet v drugi državi članici. V kolikor je vozilo registrirano in oddano v promet v "tuji" državi članici, je po veljavnih predpisih ta država članica pristojna za izdajo licence in njenih kopij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim upravnim aktom upravni organ ni ugodil zahtevku tožeče stranke za izdajo izvoda licence Skupnosti za vozili z reg. št. ... in ... Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka želela pridobiti 2 izvoda licence Skupnosti za vozili, ki sta registrirani in najeti na Madžarskem.

2. Upravni organ navaja, da tožeča stranka že ima licenco Skupnosti GE010504 in dva izvoda licence za vozili na lizing, registrirani v RS, s čimer izpolnjuje pogoj iz prvega odstavka 20. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2) vendar pa iz določb zakona izhaja, da morajo biti tudi vsa nadaljna vozila, ki jih podjetje uporablja pri opravljanju dejavnosti cestnega prevoza in ima licenco izdano s strani organa RS, registrirana v RS. Ker sta vozili najeti in registrirani na Madžarskem upravni organ vlogi ni ugodil. 3. Tožeča stranka se je na odločitev pritožila, organ druge stopnje je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ strinja z razlogi iz odločbe prve stopnje saj meni, da je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in uporabil materialno pravo. Tudi pritožbeni organ se v obrazložitvi sklicuje na 20., 28. in 107. ZPCP-2 ter na 2. in 4. člen Uredbe Sveta (ES) št. 1072/2009 z dne 21. 10. 2009. **Tožbene navedbe**

4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo v upravnem sporu, v njej navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo. Poudarja, da že ima licenco Skupnosti GE010504/08015 za dve vozili registrirani v RS in da že iz tega izhaja, da izpolnjuje pogoje 20. člena ZPCP-2. Zakon določa, da mora podjetje imeti vsaj eno vozilo registrirano v RS, ne določa pa da bi moralo imeti vsa vozila registrirana v RS, kot to napačno meni upravni organ. Po mnenju tožeče stranke to izhaja tudi iz 4. člena Uredbe št. 1072/2009 in 3. člena Direktive (ES) 2006/1/ES. Člen 107. ZPCP-2 pa se po mnenju tožeče stranke nanaša na primer, ko ima podjetje sedež v drugi državi članici. Posebej poudarja, da Uredba št. 1072/2009 že v uvodnem recitalu prepoveduje diskriminacijo na podlagi sedeža cestnega prevoznika ali registriranega vozila. Sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

**Odgovor na tožbo**

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz izpodbijanih upravnih aktov in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**Odločitev brez glavne obravnave**

6. V predmetni zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je podlaga za sprejem odločitve sodišča ni bilo sporno in ga torej ni bilo potrebno dopolnjevati (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Predmet presoje v predmetni zadevi so namreč izključno pravna vprašanja, in sicer vprašanje razlage pogoja registracije v državi članici oz. državi sedeža podjetja. Sporno je torej izključno pravno vprašanje oz. razlaga določil. V takem primeru prvi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču izrecno pooblastilo, da lahko o zadevi odloči tudi brez glavne obravnave. Hkrati koncentracija postopka na pravna vprašanja predstavlja tudi dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).1 **Sodna presoja**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka že ima licenco Skupnosti GE010504 in dva izvoda licence za vozili na lizing, registrirani v RS; sporno pa je ali lahko pridobi nova dva izvoda licence za nadaljnji dve vozili, ki sta najeti in registrirani na Madžarskem.

9. ZPCP-22 v 3. členu določa pomen izrazov, 20. točka določa, da pojem "licenca" pomeni dovoljenje za izvajanje prevozov potnikov in blaga v skladu s tem zakonom, pojem "licenca Skupnosti" pa, da gre za dokument, ki ga izda izdajatelj v skladu s 3. členom Uredbe 1072/2009 in 4. členom Uredbe 1073/2009 (21. točka). "Izdajatelj licence" je izvajalec upravnih nalog, na podlagi javnega pooblastila iz 5. člena tega zakona (14. točka), ki določa, da se Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije in Gospodarski zbornici Slovenije podeli javno pooblastilo za izdajanje licenc in dovolilnic.

10. Pogoje za pridobitev licence določa 20. člen ZPCP-2, med njimi je pod točko d) prvega odstavka določen pogoj: "biti lastnik vsaj enega v RS registriranega motornega vozila za posamezne vrste prevozov ali imeti pravico uporabe tega vozila na podlagi sklenjene najemne, nakupne ali lizing pogodbe." Enako določa Uredba 1071/2009 v 3. členu: da ima podjetje, ki opravlja dejavnost cestnega prevoznika "dejanski in stalni sedež v eni od držav članic". Ta pojem natančneje opredeli v točki b) prvega odstavka 5. člena, kjer določa, da mora imeti podjetje na razpolago enega ali več vozil, ki so registrirana ali kako drugače dana v obtok v skladu z zakonodajo države članice v kateri ima podjetje dejanski in stalni sedež, ne glede na to ali je podjetje lastnik vozila ali pa ima pravico uporabe na podlagi pogodbe. Pod točko c) je dodano, da mora imeti na razpolago oz. uporabljati ustrezno opremo s katero dejansko in neprekinjeno opravlja svoje dejavnosti v zvezi s temi vozili v operativnem centru, ki ima ustrezno tehnično opremo in naprave ter se nahaja v tej državi članici - torej v isti kot ima podjetje sedež in v kateri ima registrirana vozila.

11. Tretji odstavek 28. člena ZPCP-2 določa, da izdajatelj izda prevozniku izvod licence za toliko vozil, kolikor jih uporablja za izvajanje prevozov v cestnem prometu (isto kot tretji odstavek 4. člena Uredbe 1072/2009) in za kolikor vozil izpolnjuje pogoj primernega finančnega položaja (tako tudi točka c) prvega odstavka 3. člena Uredbe 1071/2009).

12. 32.a člen ZPCP-2 ureja Licenco Skupnosti, v prvem odstavku določa, da licenco Skupnosti izda izdajatelj v skladu z določbami Uredb: 1071/2009/ES, 1072/2009/ES in 1073/2009/ES in tega zakona. Za postopek pridobitve pa se uporabijo določila Uredbe 1071/2009 in smiselno določbe 23. in od 27. do 32. člena ZPCP-2 (četrti odstavek 32.a člena).

13. Prvi odstavek 4. člena Uredbe 1072/2009/ES določa, da licenco Skupnosti izda država članica prevozniku, ki ima sedež v njej - tej državi članici. Drugi odstavek 4. člena Uredbe 1073/2009/ES določa, da pristojni organ države članice sedeža prevoznika, izda izvirnik in kopije licenc. Licenco in kopije lahko torej država izda samo podjetjem, ki imajo sedež na njenem ozemlju.

14. Prvi odstavek Direktive o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga 2006/1/ES določa, da države članice dovolijo uporabo vozil znotraj svojega ozemlja za promet med državami članicami, ki jih najamejo podjetja s sedežem v drugi državi članici, če je vozilo registrirano in dano v promet v skladu s predpisi slednje (torej te druge) države članice. 3. člen Direktive pa določa, da države članice sprejemajo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da lahko njihova (domača) podjetja za cestni prevoz uporabljajo najeta vozila, ki so registrirana in dana v promet v skladu z njenimi predpisi. Predpisana je torej povezava sedeža prevoznika/podjetja in kraja registracije in oddaje vozila v promet. 15. Slovenski zakonodajalec je ta določila povzel v 107. členu, v katerem določa, da RS na svojem ozemlju dovoljuje uporabo motornega vozila, ki so ga najela podjetja s sedežem v drugi državi članici zaradi prevoza med državami članicami Skupnosti, če je vozilo registrirano v državi sedeža prevoznika/podjetja in je dano v promet v skladu s predpisi te države članice.

16. Položaj v katerem je tožeča stranka (torej, da ima sedež v RS, vozilo pa je registrirala in najela na Madžarskem) je slovenski zakonodajalec uredil v prvi točki prvega odstavka 33.a člena ZPCP-2, ki določa, da lahko domači prevoznik uporablja vozilo najeto v drugi državi članici, če je vozilo registriran v RS in dano v promet v skladu s predpisi RS. Torej zakonodajalec dopušča, da je vozilo najeto v drugi državi članici, ne pa da je tam tudi registrirano in dano v promet (izpolnjeni pa morajo biti tudi drugi pogoji iz 33. a člena ZPCP-2).

17. Točka d) 20. člena ZPCP-2 res kot pogoj določa, da ima podjetje/prevoznik v lasti ali uporabi "vsaj eno motorno vozilo registrirano v RS", vendar je to zapisano kot eden izmed pogojev za pridobitev licence Skupnosti, kar pomeni, da če podjetje/prevoznik nima (v lasti ali uporabi) niti enega motornega vozila registriranega v RS, licence ne more pridobiti. Zapisan pogoj ne ureja oz. se ne nanaša na primer ko domač prevoznik/podjetje najame in registrira motorno vozilo v drugi državi članici. Pogoj je zapisan kot splošen pogoj, položaj ko domač prevoznik/podjetnik najame motorno vozilo v drugi državi članici pa ureja 33.a člen ZPCP-2. 18. Zakonodaja torej dopušča, da slovenski izdajatelj licence izda kopijo za vozilo najeto v drugi državi članici (kjer podjetje nima sedeža) ne dopušča pa registracije in oddaje vozila v promet v drugi državi članici. V kolikor je vozilo registrirano in oddano v promet v "tuji" državi članici, je po veljavnih predpisih ta država članica pristojna za izdajo licence in njenih kopij.

19. Sodišče se ne strinja s tožečo stranko, da takšna ureditev diskriminira prevoznike glede na sedež podjetja, saj države članice v skladu s predpisi Skupnosti pod enakimi pogoji za domača podjetja izdajo licenco in njene kopije oz. izvode, z katero lahko nato prevozniki izvajajo prevoze po vseh ostalih državah članicah, pod enakimi pogoji. Kar je ostalo v pristojnosti posamezne države članice je izdaja licence in njenih izvodov za domača podjetja z nalogo kontrole, rednega preverjanja izpolnjevanja pogojev in vodenje evidenc, kot to določa 10., 12. in 16 člen Uredbe 1071/2009; 21. in 22. člen Uredbe 1073/2009 ter 12. in 14. člen Uredbe 1072/2009 in 117. člen ZPCP-2. Iz zakonodaje je razvidno, da vsaka država članica to dela za svoja - domača podjetja in za motorna vozila registrirana v njej. Gre za način razdelitve oz. ureditve pristojnosti med državami članicami. Ker pa vse države članice upoštevajo ista pravila pri izdaji licenc in ker ista pravila veljajo za vsa podjetja glede vožnje po ozemljih ostalih držav članic, ureditev ni diskriminatorna, kot to navaja tožeča stranka.

20. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, upravni organ je svojo odločitev obrazložil na način, da so jasno razvidni razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, upravno odločbo pa je bilo tako mogoče ustrezno preizkusiti. Upravni organ je pravilno uporabil materialno pravo, iz upravnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi upravni organ v postopku odločanja kakšno bistveno kršitev določb postopka, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako je po presoji sodišča izpodbijani upravni akt pravilen in utemeljen na zakonu, upravni organ je svojo odločitev obrazloženo utemeljil, postopek je bil izveden pravilno in zakonito.

21. Po obrazloženem je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

**K točki II. izreka:**

22. V primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče je zato odločilo kot izhaja iz točke II. izreka sodbe.

1 ESČP, Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski z dne 6. 11. 2018, 190. točka obrazložitve; VSRS sodba opr. št. X Ips 11472020 z dne 17. 11. 2020. 2 Veljaven v času izdaje izpodbijanega upravnega akta prve stopnje.