Jedro

Ker nobeden od dedičev pogojev za izvedbo cenitve ni bil pripravljen zagotoviti, je zapuščinsko sodišče vrednost zapuščine utemeljeno ugotavljalo na drug način – z pomočjo javno objavljene posplošene tržne vrednosti, ugotovljene na podlagi Zakona o vrednotenju nepremičnin. Če tega ne bi storilo, bi mu ostala zgolj možnost, da nujnih deležev dedičem ne prizna, kar pa bi bilo nesprejemljivo. Ne gre namreč za nujni dedni delež, ki predstavlja korekcijo zapustnikove volje (oporoke ali razpolaganja s premoženjem za časa življenja) in ga mora dedič zahtevati, ampak za dedno pravico, ki je priznana dedičem, ki niso člani agrarne skupnosti, vzpostavljene na območju, kjer ležijo nepremičnine, ki so predmet dedovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zapuščinsko sodišče odločilo o dedovanju solastninskega deleža nepremičnin, z upravno odločbo vrnjenega zapustnici kot članici prejšnje agrarne skupnosti. Za prevzemnico premoženjskih pravic v naravi je razglasilo M. C., ki je članica Agrarne skupnosti H. in izpolnjuje zakonsko določen pogoj za pridobitev premoženjskih pravic. Dedičem, ki so nujni delež uveljavljali, je M.C. dolžna izplačati denarno vrednost nujnih dednih deležev.

2. Pritožuje se M.C. Uveljavlja dva pritožbena razloga: nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in absolutno bistveno kršitev postopka. Predlaga razveljavitev sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se ni udeležila naroka dne 10.12.2012, in zato ni ugovarjala predlogu nujnih dedičev, da se vrednost nujnega dednega deleža določi na podlagi vrednosti, ki je javno objavljena na spletnem portalu GURS. Potrjuje, da ji je sodišče v vednost poslalo zapisnik naroka, iz katerega je predlog sodedičev glede ugotavljanja vrednosti razviden. Nanj ni odgovorila, ker je nihče ni poučil, da se mora o predlogu izjaviti oz. podati drugačen predlog za določitev vrednosti zapuščine. Odvetnika zaradi socialne stiske ni angažirala. Posledično je vrednost premoženjskih pravic, ki so predmet dedovanja, nepravilno ocenjena. Izračun namreč zmotno izhaja iz predpostavke, da je dedinja z dodatnim sklepom o dedovanju postala običajna solastnica nepremičnin. To ne drži, kajti postala je samo solastnica premoženjskih pravic v agrarni skupnosti. Od deleža na nepremičninah nima nikakršne ekonomske koristi, prav tako ji ta delež ne daje običajne razpolagalne pravice. Njene pravice so omejene z delovanjem in upravljanjem v okviru agrarne skupnosti in je zato njihova vrednost bistveno manjša od tiste, ki se izkazuje z vrednostjo nepremičnin na portalu GURS. Predlaga, da sodišče vrednost premoženjskih pravic ugotovi s cenitvijo izvedenca ekonomske stroke, ki naj upošteva vsa zgoraj navedena dejstva ter omejitve pri upravljanju in razpolaganju v okviru agrarne skupnosti.

3. Po prejemu pritožbe je prvostopenjsko sodišče M. C. pozvalo, da založi 1.000,00 EUR predujma za stroške izvedenca, ki bo ocenil vrednost premoženjskih pravic, ki so predmet dedovanja. Seznanilo jo je, da v primeru, da predujem ne bo založen, cenitev z izvedencem ne bo izvedena ter bo sodišče presodilo, kakšen pomen ima to dejstvo za odločitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vsem dedičem, tako tistim, ki uveljavljajo nujni delež, kot pritožnici, ki deduje premoženjske pravice v naravi in je nujne deleže dolžna izplačati, je bilo omogočeno, da s plačilom predujma za stroške cenitve omogočijo izvedbo cenitve zapuščine. Nobeden od njih predujma ni založil. Nujni dediči so predlagali, da se upošteva vrednost nepremičnin, ki jo evidentira GURS, pritožnica se na poziv za plačilo predujma ni odzvala.

6. Vrednost zapuščine je zapuščinsko sodišče ugotovilo z vpogledom v javne podatke Geodetske uprave Republike Slovenije, dostopne na spletnem portalu. Obrazložilo je, da sprejema tam navedeno vrednost, ki je posplošena tržna vrednost, ugotovljena na podlagi Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin. Ugotovilo je, da vrednost zapuščine znaša 3.562,91 EUR in na njeni podlagi ugotovilo vrednost nujnih deležev.

7. Za odločitev o pritožbi odločilno vprašanje je, ali je vrednost zapuščine nujno ugotavljati s cenitvijo po izvedencu, ali je zapuščinsko sodišče upravičeno sledilo predlogu dedičev in vrednost zapuščine ugotavljalo na drug način. Pritožnici je bilo omogočeno, da doseže ugotavljanje vrednosti zapuščine s cenilcem, saj je bila vabljena na narok, na katerem se je vprašanje ugotavljanja vrednosti obravnavalo, razen tega je bila potem, ko je cenitev predlagala, pozvana, da z založitvijo predujma cenitev omogoči. Ker nobeden od dedičev pogojev za izvedbo cenitve ni bil pripravljen zagotoviti, je zapuščinsko sodišče utemeljeno ugotavljalo vrednost zapuščine na drug način. Če tega ne bi storilo, bi mu ostala zgolj možnost, da nujnih deležev dedičem ne prizna, kar pa bi bilo nesprejemljivo. Ne gre namreč za nujni dedni delež, ki predstavlja korekcijo zapustnikove volje (oporoke ali razpolaganja s premoženjem za časa življenja) in ga mora nujni dedič zahtevati (41. čl. Zakona o dedovanju), ampak za dedno pravico, ki je priznana dedičem, ki niso člani agrarne skupnosti, vzpostavljene na območju, kjer ležijo nepremičnine, ki so predmet dedovanja.

8. Pritožbeno sodišče soglaša, da je na podlagi Zakona o vrednotenju nepremičnin izvedeno vrednotenje primerna podlaga za ugotavljanje vrednosti zapuščine. Gre za posplošeno tržno vrednost, ki je osnova tudi za ugotavljanje vrednosti po izvedencu cenilcu. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da zaradi narave pravic, ki so predmet dedovanja, ta evidenca ne odraža ustrezne vrednosti. Iz zemljiškoknjižnih podatkov je razvidno, da je lastninska pravica vknjižena v korist članov agrarne skupnosti in ne Agrarne skupnosti H. (agrarna skupnost ni pravna oseba), zato je vrednotenje na podlagi posplošene tržne vrednosti sprejemljivo. Lastnik je pri upravljanju in razpolaganju s tem premoženjem res omejen, vendar pritožnica ni izkazala, da to dejstvo v posplošeni tržni vrednosti ne bi bilo upoštevano.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi druge točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju pritožba zavrnjena.