Jedro

Predpis, ki ne ureja posamičnega razmerja, ampak je le podlaga za odločanje o konkretnem posamičnem razmerju, ni akt, zoper katerega je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Zato se tožba zoper tak akt zavrže.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku K.- I. (Uradni list RS, št. 112/2004, ki je izšel 15.10.2004, v nadaljevanju Uredba), zoper katero je tožnik vložil tožbo, je Vlada RS na podlagi 1. odstavka 46. člena v zvezi s 3. odstavkom 170. člena in 1. ter 2. odstavkom 171. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03) na seji dne 7.10.2004 določila med drugim ureditveno območje posega, in vanj vključila tudi zemljišča parc. št. 271, 272/2, 273, 275, 276, 277, 278, 279/1, 280/1,2,3,5,7, 282, 283, 284/1 in 285 vse k.o. C. Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik zaščitene kmetije, v katero spadajo tudi kmetijska zemljišča prve kategorije v dolini P., in sicer parc. št. 271, 272, 273, 274, 275, 276, 277, 278, 279/1, 280/1,2,3,5,7,9, 282, 283, 284/1 in 285, vse k.o. C., v skupni površini 3,5134 ha. Te so sedaj vključene v državni lokacijski načrt za hitro cesto na odseku K. - I. Posledice Uredbe so, da se obravnavana zemljišča izvzamejo iz kmetijske rabe in uporabijo kot stavbno zemljišče za gradnjo hitre ceste na odseku K. - I. Ta površina pa pomeni dobro tretjino vseh njegovih obdelovalnih površin, zato bi bilo njegovo kmetovanje z odvzemom teh zemljišč bistveno prizadeto. Sklicuje se na obravnavo variant poteka navedenega odseka avtoceste na Odboru Državnega zbora RS za infrastrukturo in okolje ter na negativno mnenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v zvezi s to traso. Meni, da postopek sprejemanja lokacijskega načrta ni bil pravilen, ker krajani kljub določbam 1. do 3. odstavka 10. člena in 31. člena ZUreP-1, niso prejeli odgovorov na svoja vprašanja. Predvidena gradnja je v nasprotju z določbo 2. odstavka 6. člena ZUreP-1. Ker ni dobil ustreznega zagotovila, da bo za zemljišča, ki mu bodo odvzeta za gradnjo tega odseka hitre ceste, dobil ustrezna nadomestna zemljišča, njemu pa kmetijstvo pomeni edini vir preživljanja, predlaga, da vrhovno sodišče zaradi preprečitve trajne in nepopravljive škode, ki bi se mu z izvršitvijo Uredbe povzročila, odpravi Uredbo oziroma zadrži njeno izvrševanje vse do takrat, dokler ne bo tožena stranka zakonito in primerno razrešila problematiko tožnikove zaščitene kmetije.

Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov: Po 4. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) je v upravnem sporu mogoče izpodbijati tudi zakonitost aktov državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamično razmerje.

Po presoji sodišča je izpodbijana Uredba sicer splošni akt, vendar ne ureja posamičnega razmerja, zato njene zakonitosti ni mogoče presojati v upravnem sporu. Na podlagi Uredbe se namreč ne vzpostavi neposredno razmerje med tožnikom in toženo stranko glede obravnavanih zemljišč. Tožniku namreč neposredno s to Uredbo ne nastanejo nikakršne pravne posledice.

Pravne posledice Uredbe bodo za tožnika nastopile šele takrat, ko bo začet postopek za razlastitev njegovih zemljišč, ki so na trasi predvidene hitre ceste. Razlastitev pa bo morala potekati v skladu z 92. do 114. členom ZUreP-1. Razlastitveni postopek je upravni postopek, v katerem odločajo na prvi stopnji upravne enote, na drugi stopnji pa Ministrstvo za okolje in prostor. O razlastitvi se izda odločba v upravnem postopku, kolikor razlastitveni upravičenec ne sklene pogodbe namesto razlastitve. Za razlaščeno nepremičnino pripada razlaščencu ustrezna odškodnina, ki jo razlaščenec in razlastitveni upravičenec dogovorita sporazumno. Če sporazum ni dosežen, pa o odškodnini odloča sodišče v nepravdnem postopku na predlog upravičenca ali razlaščenca. Zoper dokončno odločbo o razlastitvi je tožniku zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Ker torej izpodbijana Uredba ne ureja posamičnega razmerja med tožnikom in toženo stranko, temveč bo tako razmerje nastalo šele v razlastitvenem postopku, Uredba ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu po 4. odstavku 1. člena ZUS.

Zato je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.