Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR je dolžan delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali nalogah ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstoji, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Vendar je delodajalec dolžan delavcu ponuditi le ustrezno zaposlitev, ki je v skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Torej delavcu, ki je bil prej zaposlen za nedoločen čas, delodajalec ni dolžan ponuditi pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točki izreka).
Tožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja za čas po 27. 2. 2012 do vključno 16. 3. 2012, ter mu obračunati bruto nadomestilo plače ter odvesti davke in prispevke, nato pa izplačati ustrezno nadomestilo neto plače za mesec marec 2012 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 12. 2011 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo po 16. 3. 2012, zanj obračunati bruto plačo, plačati prispevke in davke in nato tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsako mesečne zamude do plačila (II. točka izreka sodbe). Sodišče je sklenilo, da se tožba zavrže v delu, ki glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 67,00 EUR stroškov postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ... sklic na št. ..., v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).
Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnika oziroma podredno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obeh primerih pa stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o stroških dalje, do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožena stranka, na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja. Sodišče je sicer zapisalo, da tožena stranka ni zaposlovala novih delavcev na delovnem mestu strojnik TGM in da ni imelo potrebe po zaposlitvi tožnika, glede na to, da so bile vse pogodbe sklenjene za določen čas že dva meseca pred zaključkom koledarskega leta 2011. Ker sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, se sodba v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v pripravljalnih vlogah poudaril, da po odpovedani pogodbi o zaposlitvi delovno mesto strojnik TGM ni obsegalo zgolj dela v sektorju nizkih gradenj, temveč tudi na področju celotnega delovanja tožene stranke. Sodišče pa je utemeljenost odpovednega razloga presojalo zgolj v okviru sektorja nizkih gradenj in ne v obsegu, kot to izhaja iz opisa del po pogodbi. Tožnik je ves čas postopka dokazoval, da bi ga tožena stranka lahko zaposlila pod spremenjeni pogoji in zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal nobenih konkretnih trditev. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ker je šlo za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, ni mogoče govoriti o ustreznem oziroma primernem delu za tožnika in je ta odločitev v nasprotju z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 219/2012 z dne 4. 3. 2013. Tožena stranka bi lahko tožniku ponudila delovno mesto za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 19. 12. 2011 z B.B., za delovno mesto za katero je sklenila dne 14. 11. 2011 pogodbo o zaposlitvi s C.C., namreč za oba delovna mesta se je zahtevala V. stopnja izobrazbe. Tožena stranka bi tožniku lahko ponudila delovno mesto - tesar, za katero je tožena stranka dne 3. 10. 2011 sklenila pogodbo o zaposlitvi s D.D., čeprav je tožena stranka vedela, da je tožnik po izobrazbi tesar. Sodba sodišča se glede pravilne uporabe 3. odstavka 88. člena ZDR ne da preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do posameznih pogodb o zaposlitvi sklenjenih med različnimi delavci in toženo stranko. Tožnik je tekom postopka tudi trdil, da razlog za sporno odpoved ni v ekonomskem razlogu, temveč v krivdnem ravnanju tožnika, kot je to izpovedal tudi priča E.E., namreč da je bilo tožnika potrebno opozarjati na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Prav tako iz izpovedi priče F.F. izhaja, da je tožnik enkrat čez vikend odšel domov in mu je nadrejeni E.E. rekel, da lahko v ponedeljek pride po knjižico. Tudi priča G.G. je izpovedal, da je tožnik ob neki priložnosti rekel, da ne more delati v soboto in da mu je takrat nadrejeni E.E. dejal naj se v ponedeljek oglasi v pisarni. Vse priče so torej potrdile, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da dejansko ni šlo za ekonomski razlog in zato bi bilo potrebno presojati navedbe tožnika o diskriminatornosti v tej povezavi. Izpodbijana sodba se tudi ne opredeli do „navideznosti“ razloga za odpoved, čeprav je tožnik navedeno ves čas postopka zatrjeval, zato je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je argumentacija pritožbenih razlogov brez vsakršne pravne in dejanske podlage, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka tudi navaja, da tožnik šele v pritožbi navaja, da bi ga bila tožena stranka dolžna razporediti na druga dela, ki vsebujejo tudi dela z lopato in da navedenega tekom dokaznega postopka na prvi stopnji ni zatrjeval, zato gre za pritožbeno novoto. Tožnik se neutemeljeno sklicuje, da bi mu tožena stranka bila dolžna ponuditi zaposlitev na delovnem mestu za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe in na katerem je tožena stranka zaposlila delavca B.B. in C.C., saj tudi v tem primeru ni šlo za t.i. ustrezno zaposlitev, saj se je za delovno mesto strojnik TGM zahtevala IV. stopnja izobrazbe za delovno mesto gradbeni tehnik, na katerega sta bila zaposlena navedena delavca pa se je zahtevala V. stopnja izobrazbe. Pri tem pa je šlo za zaposlitev le za določen čas.
Pritožba ni utemeljena.
Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.
Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh dokazov in da je zato podan pritožbeni razlog iz 14. točke 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (glede trditev tožnika, da je tožena stranka sklepala z novimi delavci pogodbe o zaposlitvi v obdobju, ko je že vedela in ji je bilo znano, da bo tožniku prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga ter glede „navideznosti“ razloga za odpoved iz poslovnega razloga ter da je dejansko tožniku prenehalo iz krivdnega razloga), saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, če se sodišče prve stopnje ni opredelilo prav do vseh navedb tožnika in ni ocenilo vseh dokazov, bistveno je, da se je sodišče opredelilo do pravno relevantnih navedb in vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je to storilo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da tožena stranka ni imela pravne podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in da tožena stranka ni dokazala, da je prišlo dejansko do prenehanja potreb po delu na delovnem mestu „strojnik TGM“, glede na to, da je tožena stranka v istem času zaposlovala druge delavce. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je vodstvo tožene stranke dne 1. 12. 2011 sprejelo sklep o ukinitvi enega delovnega mesta strojnik TGM in enega delovnega mesta gradbeni delavec. Sklep je bil sprejet na podlagi poročila z dne 29. 11. 2011, s katerim je bilo ugotovljeno, da se tožena stranka sooča z zmanjšanjem naročil na področju nizkih gradenj in da so bili rezultati konec oktobra 2011 nižji za 776.000,00 EUR, glede na isto obdobje v letu 2010. Te razloge je tožena stranka nato navedla v obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ga je podala tožniku dne 5. 12. 2011 in v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 12. 2011. Prokurist H.H. je izpovedal, da so v Sloveniji imeli premalo dela na področju nizkih gradenj oziroma gradenj prometnih poti in da so se zaradi slabših poslovnih rezultatov odločili za zmanjšanje števila zaposlenih. Z zmanjševanjem števila zaposlenih so pričeli že v letu 2010, nadaljevali pa tudi v letu 2011 in 2012. Sprejet je bil sklep, da se namesto prvotnih štirih skupin nizkih gradenj organizirata le dve in po tej novi organizaciji so dejansko delali od začetka leta 2012. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka izkazala poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dejansko spremenila svojo organizacijo dela na področju nizke gradnje in vzdrževanja cest, v posledici navedenega pa je tudi zmanjšala število zaposlenih. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, delodajalcu ni potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in v organizaciji dela, ter dokazovati njegove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da zaradi navedenih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko za drugačno organizacijo oziroma način dela odloči tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjih izvajalcem (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbah opr. št. VIII Ips 265/2008 z dne 8. 6. 2010, opr. št. VIII Ips 132/2013 z dne 2. 9. 2013, opr. št. VIII Ips 131/2010 z dne 5. 9. 2011).
Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je pri predmetni odpovedi šlo za odpoved iz poslovnega razloga in ni ugotovilo, da je bil poslovni razlog le „navidezen“. Tožnik se je v pritožbi skliceval na izpoved prič, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe takorekoč krivdni razlog. Navedenega tožnik ni trdil tekom dokaznega postopka na prvi stopnji, zato predstavlja ta trditev nedopustno pritožbeno novoto in je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi prepričljivih izpovedi prič I.I. in E.E. in predloženih listin ugotovilo, da se je pri toženi stranki število zaposlenih na delovnem mestu strojnik TGM zmanjševalo vse od leta 2010 in da je ravno zaradi posledic krize prišlo v mesecu decembru 2011 do drugačne organizacije, s tem ko je namesto prvotnih štirih skupin nizkih gradenj, tožena stranka organizirala le dve skupini, kar je imelo za posledico krčenje števila zaposlenih delavcev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj so posamezni delavci v skupini ohranili zaposlitev in zakaj je bil izbran kot presežni delavec ravno tožnik (obrazložitev sodišča na strani 9 sodbe).
Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, razpolagala s prostimi delovnimi mesti, ki bi mu jih lahko ponudila in je na ta delovna mesta zaposlovala nove delavce. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka na delovnem mestu strojnik TGM po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ni zaposlila novih delavcev. Vse zaposlitve v zadnjih dveh mesecih koledarskega leta 2011, pa so bile zaposlitve za določen čas, zato je sodišče tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka teh delovnih mest, za katere so se sklepale pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ni bila dolžna ponuditi tožniku, saj ni šlo za ustrezne zaposlitve. Prav tako pa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je večina sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas bila sklenjena pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku in je določen čas tudi potekel, preden je tožniku bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 219/2012 z dne 4. 3. 2013 še pojasni, da v zadevi, na katero se sklicuje tožnik, gre za povsem drugačno dejansko stanje in pravno vprašanje. Sodišče je v tem primeru ob ugotovitvi, da je bila na delovnem mestu do upokojitve redno zaposlena delavka in da je tudi kasneje, na tem delovnem mestu tožena stranka redno zaposlila delavko in je le v vmesnem obdobju pokrivala to delovno mesto, na podlagi začasnega študentskega dela, sodišče presodilo, da se je z vidika določb 3. odstavka 88. člena ZDR, v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, to delovno mesto štelo za prosto in bi ga tožena stranka morala ponuditi tožnici. Torej v navedeni zadevi je šlo za povsem drugačno dejansko stanje in pravno vprašanje.
Tožnik toženi stranki tudi očita, da mu ni ponudila delovnih mest, za katero se je zahtevala V. stopnja izobrazbe in da je tožena stranka, v spornem obdobju sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, čeprav bi jih lahko ponudila tožniku. V skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR je dolžan delodajalec, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih ali nalogah ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstoji mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Vendar je delodajalec dolžan delavcu ponuditi le ustrezno zaposlitev, ki je v skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. Torej delavcu, ki je bil prej zaposlen za nedoločen čas delodajalec ni dolžan ponuditi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 74/2013 z dne 16. 9. 2013).
Ostale pritožbene navedbe za rešitev tega individualnega spora niso odločilnega pomena, zato nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja (člen 360/1 ZPP).
Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).