Jedro

Organi delodajalca morajo v disciplinskih postopkih izreke sklepov oblikovati tako, da je v njih točno naveden opis hujših kršitev delovnih obveznosti, ki naj bi jih storil delavec in da so kršitve, zaradi ugotavljanja morebitnega zastaranja, tudi časovno opredeljene.

Vsaka odsotnost tožnika s seje disciplinske komisije, kljub temu, da je sporočena, še ni opravičena odsotnost. Dokazno breme, da je šlo za opravičeno odsotnost, je na strani tožeče stranke - delavca v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 4.1.2001 in sklep komisije za prošnje in pritožbe tožene stranke z dne 12.2.2001, s katerima je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, plačati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja in izplačati vsa nadomestila plače za čas od vključno 14.2.2001 dalje, kot da bi bila tožeča stranka na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti vsakokratnega izplačila plače dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 140.937,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2002 dalje do plačila, v 8-ih dneh in pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da so bile podane kršitve pri vodenju disciplinskega postopka, da tožeča stranka ni imela možnosti podati svojega zagovora in so ji bile tako odvzete z zakonom določene pravice po 63. členu ZTPDR. Sodišče je svojo ugotovitev oprlo na dejstvo, da je po opravičilu tožnika za obravnavo ob 10:30, bila obravnava nato opravljena ob 13:30 uri in da to ni bilo sporočeno tožeči stranki. Tožnik je vabilo za navedeno obravnavo prejel že 19.12.2001 in si nato en dan pred obravnavo uredil obisk pri zdravniku za isti dan, ob isti uri, kot je imel disciplinsko obravnavo, pri čemer tega ni opravičil in preložil obiska pri zdravniku, temveč rajši pri disciplinski komisiji. Predsednika disciplinske komisije je dan pred obravnavo poklical domov in mu sporočil, da ima zdravnika ob isti uri in da se bo obravnave udeležil takoj po končanem zdravniškem pregledu. Tega dne je imela disciplinska komisija več obravnav in tako bi se obravnava o njegovi zadevi opravila ob 13:30 uri, ko bi se že lahko vrnil od zdravnika. Meni, da odsotnost tožnika ne predstavlja opravičenega razloga v smislu 63. člena ZTPDR.

Nadaljnjo kršitev je sodišče prve stopnje ugotovilo pri t.i. kvalifikatornih okoliščinah. Tožena stranka meni, da disciplinska odločba vsebuje vse sestavine, kot je to določeno v 64. členu ZTPDR, v katerem pa ni določeno, da so kvalifikatorne okoliščine obvezna vsebina sklepov o disciplinskem ukrepu. Obstoj okoliščin po 89. členu ZTPDR je ugotovila disciplinska komisija s tem, ko je izbrala ukrep po 86. členu Kolektivne pogodbe podjetja, kjer je določeno, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za hujše kršitve delovnih obveznosti ob obstoju v tem členu določenih kvalifikatornih okoliščin. Tožena stranka meni, da je z izbiro ukrepa po 86. členu povzet tudi obstoj okoliščin, saj se po tem členu lahko ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za hujše kršitve delovne obveznosti, s katerimi se povzročijo motnje v razmerjih pri opravljanju del oz. nalog, onemogoča ali otežuje delo drugih delavcev ali kako drugače moti delovni proces ali poslovanje podjetja, ogroža varnost, zdravje in življenje delavcev in drugih ljudi in je povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, vendar je delno napačno uporabilo materialno pravo.

Po določbi tč. a), 2. odst. 9. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela, št. 158. o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 52/92 - Mednarodne pogodbe, št. 15/92) je dokazno breme, da obstoji resen razlog za prenehanje delovnega razmerja na delodajalcu. Organi delodajalca morajo zato v disciplinskih postopkih izreke sklepov oblikovati tako, da v njih točno naveden opis hujših kršitev delovnih obveznosti, ki bi naj jih storil delavec in da so kršitve, zaradi ugotavljanja morebitnega zastaranja tudi časovno opredeljene. Iz opisa kršitev mora izhajati ali so te res tako hude, da je dokazan resen razlog za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, iz časovne opredelitve pa, da začetek in vodenje disciplinskega postopka nista zastarala, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tako bi morala ob navedenih sestavnih delih izreka sklepov disciplinskih organov tožene stranke biti razvidna tudi časovna opredelitev storjenih disciplinskih kršitev. Le-ta ni opisana niti v obrazložitvi. Te pomanjkljivosti ni odpravila niti pritožbena komisija, kljub temu, da je delavec v ugovoru posebej opozoril na to pomanjkljivost. Stališče tožene stranke in njene komisije za prošnje in pritožbe, da je odgovornost delavca razvidna iz zapisnika seje disciplinske komisije, je nepravilno. Celoten opis disciplinske kršitve mora biti namreč razviden iz sklepov disciplinskih organov in se le-ti ne morejo sklicevati na zapisnike in druge listine, ne da povzamejo njihovo bistveno vsebino. V 64. členu ZTPDR je določeno, da mora odločba vsebovati ugotovitev o odgovornosti in izrečenem ukrepu z obrazložitvijo in navodilom o pravici do ugovora. Ugotovitev o odgovornosti pa pomeni dejanski opis dejanja, ki je opredeljen krajevno in časovno ter njegovo pravno kvalifikacijo. Le tako opredeljene ugotovljene kršitve lahko namreč preizkuša pritožbeni organ in nato sodišče. Sklepi tožene stranke nimajo navedenih vsebin, zato so že iz tega razloga nezakoniti in jih je bilo potrebno razveljaviti.

Zato dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zagrešena absolutna bistvena kršitev pravil postopka, ker naj bi bila delavcu v postopku kršena pravica do izjave, ker ni bil zaslišan pred disciplinskim organom, kot to določa 2. odst. 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), za odločitev ni bistven. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožene stranke, da je tak dokazni zaključek vsaj preuranjen, saj vsaka odsotnost s seje disciplinske komisije kljub temu, da je sporočena, še ni opravičena odsotnost. Dokazno breme, da je šlo za opravičeno odsotnost, je na strani tožeče stranke - delavca v postopku. Le-ta namreč toženi stranki ni predložil nobenega pisnega dokazila, ne tekom disciplinskega postopka pri toženi stranki in tudi ne pred sodiščem, da se je moral prav v času razpisane disciplinske obravnave zglasiti pri zdravniku. Vsak obisk pri zdravniku pa ne pomeni avtomatično opravičene odsotnosti. Ker pa so bile v postopku pri toženi stranki zagrešene zgoraj opisane bistvene kršitve pravil postopka, pritožbeno sodišče iz tega razloga sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da so že v postopku pri toženi stranki ugotavljali t.i. kvalifikatorne okoliščine po 89. členu Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94), ker so tožniku izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja na podlagi 86. člena Kolektivne pogodbe podjetja. Ta pritožbena navedba je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Iz sklepa disciplinske komisije namreč izhaja, da je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen na podlagi 83. člena tč. 3 kolektivne pogodbe tožene stranke, ta člen pa le določa, katere disciplinske ukrepe je mogoče delavcu izreči, med njimi je naveden tudi ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 87. členu kolektivne pogodbe tožene stranke je določeno, za katere disciplinske kršitve se obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, med njimi niso navedene kršitve, ki so bile očitane tožniku. Po 86. členu podjetniške kolektivne pogodbe pa se lahko izreče disciplinski ukrep za hujše kršitve delovnih obveznosti, s katerimi storitvami ali opustitvami se povzročijo motnje v razmerjih pri opravljanju del, oz. nalog, onemogočijo ali otežujejo delo drugih delavcev ali kako drugače moti delovni proces ali poslovanje podjetja, ogroža varnost, zdravje in življenje delavcev in drugih ljudi in jim je povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda. Ta določba je enaka določbi 89. člena ZDR. Na podlagi navedenih določb se delavcu lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za hujše kršitve delovnih obveznosti le v primeru, da se t.i. kvalifikatorne okoliščine ugotavljajo že v disciplinskem postopku pri delodajalcu. To mora biti posebej navedeno tudi v sklepih disciplinskih organov in teh okoliščin ni mogoče uveljavljati šele v sodnem postopku. Iz sklepov tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika pa ni razvidno, da bi disciplinski organi ugotavljali t.i. kvalifikatorne okoliščine. Tudi iz tega razloga je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki nezakonit. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.