Jedro

Z izvedbo pobota za del terjatev je tako tožena stranka pretrgala zastaranje, saj je dejansko na ta način poplačala del svoje obveznosti do tožeče stranke.

Ker je bil prvi takšen pobot izveden že spomladi 2017, triletni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je toženec umaknil pobotni ugovor za 5.490,00 EUR s pripadki (I. točka izreka sklepa). V nadaljevanju je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 10.761,86 EUR s pripadki (I. točka izreka sodbe) in terjatev tožene stranke do tožeče stranka v višini 910,58 EUR s pripadki (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da se ugotovljeni terjatvi pravdnih strank medsebojno pobotata za znesek 945,70 EUR (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo 9.816,16 EUR s pripadki (IV. točka izreka sodbe) in plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.844,42 EUR (V. točka izreka sodbe).

2. Presodilo je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka točila gorivo z OMW kartico tožeče stranke ter da bo tožeči stranki za gorivo naknadno plačala. Zaključilo je, da je tožena stranka s kartico tožeče stranke plačevala gorivo v obdobju od septembra 2016 do januarja 2019, ko je bila kartica s strani tožeče stranke preklicana. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki zneska v višini 10.761,86 EUR, ki ga je porabila za gorivo, ni vrnila. Ugovor zastaranja terjatev, ki se je nanašal na plačila goriva v letu 2016, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka toženi stranki zaradi zamud pri plačilu storitev prevoza dolžna plačati 910,00 EUR s pripadki in nato vzajemne terjatve v višini 945,70 EUR pobotalo.

3. Proti izpodbijani sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno zaključilo, da zahtevek za plačilo leta 2016 točenega goriva ni zastaran. Ponovila je trditve podane med postopkom pred sodiščem prve stopnje o neobstoju odplačnega dogovora, neuporabi vozila z registrsko oznako 000, le občasni posesti OMW kartice in pomenu neizdanih računov s strani tožeče stranke v obdobju od septembra 2016 do januarja 2019. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali. Tožena stranka je za tožečo stranko izvajala prevoze. Ker je tožena stranka imela likvidnostne težave sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka za plačilo goriva, ki ga je potrebovala za izvajanje prevozov, lahko uporabljala OMW kartico tožeče stranke. Tako je gorivo, ki ga je v svoje vozilo natočila tožena stranka za svoje potrebe, ponudniku goriva dejansko plačala tožeča stranka s svojimi sredstvi. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala za gorivo, ko ji bo likvidnostno stanje to dopuščalo.2 V tem postopku je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo založenih sredstev za gorivo, ki ga je tožena stranka v obdobju od septembra 2016 do januarja 2019 natočila v svoje vozilo in ponudniku goriva plačala s kartico tožeče stranke. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala. Trdila je, da dogovor in dejansko stanje ni takšno, kot ga je zatrjevala tožeča stranka (neodplačen dogovor, ni imela ves čas v posesti kartico tožeče stranke, nekaj je že plačala, s plačili goriva je tožeča stranka toženi stranki poravnala zamudne obresti zaradi zamud pri plačilu stroškov prevozov, ipd.).

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek za vračilo založenih sredstev za gorivo, ki ga je tožena stranka v svoje vozilo natočila v letu 2016, ni zastran, je pravilen. Kdaj je začel teči triletni zastaralni rok, ki skladno z določilom prvega odstavka 349. člena OZ velja za terjatve iz gospodarskih pogodb, v tem primeru, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni pravno odločilno.

8. Tožena stranka je prva plačila s kartico tožeče stranke izvedla septembra 2016, zadnja pa januarja 2019. Tožba je bila vložena 3. 1. 2020. Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožena stranka že leta 2017 ob izstavitvi računov tožeči stranki za opravljene prevoze od zneska zaračunane storitev včasih odštela „bencin,“ kar je ročno pripisala na izstavljen račun (glej priloge A9 do A12). Tožeča stranka je pojasnila, da je tožena stranka na takšen način (z znižanjem računa za opravljene storitve) vračala založena sredstva za gorivo. Tem trditvam tožena stranka ni konkretno nasprotovala.

9. S temi ravnanji, kot je med postopkom pred sodiščem prve stopnje večkrat pravilno izpostavila tožeča stranka, je tožena stranka pripoznala dolg iz naslova vračil založenih sredstev za gorivo (del svoje terjatve do tožeče stranke iz naslova opravljenih prevozov je delno pobotala s terjatvijo tožeče stranke iz naslova „bencina“) Iz drugega odstavka 364. člena OZ namreč izhaja, da dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjav, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje.

10. Skladno z določilom prvega odstavka 364. člena OZ se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Z izvedbo pobota za del terjatev je tako tožena stranka pretrgala zastaranje, saj je dejansko na ta način poplačala del svoje obveznosti do tožeče stranke. Zastaranje je tako skladno z določilom prvega odstavka 369. člena OZ po pretrganju začelo teči znova. Čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Glede na pojasnjeno je tako tožena stranka z vsakim pobotom pretrgala zastaranje. Ker je bil prvi takšen pobot izveden že spomladi 2017 (glej priloge A9 do A12), tako triletni zastaralni rok do vložitve tožbe 3. 1. 2020 rok še ni potekel. Upoštevajoč pojasnjeno tako v tem primeru, zaradi pretrganja zastaranja ni pravno odločilno, kdaj točno je začel teči zastaralni rok. Zato se pritožbeno sodišče do obširnih pritožbenih trditev o tem, da je zastaralni rok začel teči že v letu 2016, ne bo vsebinsko opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede obstoja in vsebine dogovora, posesti OMW kartice ter njene uporabe ugotovilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V obrazložitvi sodbe je podalo obširne, logične in prepričljive razloge, zakaj je sledilo trditvam tožeče stranke o tem, da je med strankama obstajal odplačen dogovor, o posesti OMW kartice, točenju goriva ter glede uporabe kartice za vozilo v lasti tožeče stranke. Tožena stranka le s ponavljanjem trditev podanih pred sodiščem prve stopnje te dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Pritožbeno sodišča namreč presoja pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje in ne trditev, ki jih je stranka že podala pred sodiščem prve stopnje.

12. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sami krije svoje pritožbene stroške.

1 Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji. 2 Takšen dogovor je bil tudi posledica dejstva, da sta bila zakoniti zastopnik tožeče stranke in hčer tožene stranke v spornem obdobju zunajzakonska partnerja.