Jedro

V azilnem postopku mora pristojni organ presoditi, ali so podane okoliščine, zaradi katerih oseba prosi za azil, take, da se lahko čuti ogroženo in ali je strah objektivno utemeljen. Tožnik okoliščin, zaradi katerih bi se čutil ogrožen oziroma preganjan zaradi razlogov, iz katerih se po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil prizna azil, ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 571/2003-7 z dne 16.4.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 17.2.2003 (1. točka izreka), s katero je ta zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in določila, da mora v roku 7 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Sodišče prve stopnje je tožnika tudi oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v U. Iz podatkov in listin upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala v poročila številnih mednar-odnih in nacionalnih institucij (Poročilo angleškega notranjega ministrstva o U. - oktober 2002, Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o izvajanju človekovih pravic v U. in o verski svobodi - oktober 2002, Poročilo OZN, Komiteja za človekove pravice, Mednarodni dogovor o civilnih in političnih pravicah - oktober 2002, Poročilo Sveta Evrope, Komisije proti rasizmu in nestrpnosti - julij 2002), ki se nanašajo na položaj oseb ruske narodnostne manjšine in verskih skupnosti v U. ter na pod-lagi tako ugotovljenega dejanskega stanja o razmerah v tožnikovi matični državi ocenila objektivno in subjektivno ogroženost tožnika v primeru njegove vrnitve v matično državo. Dogodek, ki ga tožnik navaja kot razlog za vložitev azila, in sicer kraja tovornjaka ter skorumpiranost in neučinkovitost policije, ne morejo predstavljati utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju kot ga določa Ženevska konvencija o statusu beguncev. Tožnikove navedbe, da ni res, da imajo pripadniki manjšine v izvorni državi zagotovljene vse pravice z ustavo in zakoni kot večinski narod in da so v dejanskem življenju pripadniki manjšin že zaradi slabe ekonomske situacije prizadeti, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne predstavljajo takšnih okoliščin, ki bi pomenile zadosten in pravno relevanten razlog, da se tožniku prizna azil v Republiki Sloveniji. Neutemeljen je ugovor o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Tožnik ni konkretiziral, ne obrazložil in niti ne navedel določno po vsebini, v čem naj dejansko stanje ne bi bilo pravilno ugotovljeno, pa tudi sicer ne navaja nič takega, kar bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Pravno irelevantna je okoliščina, da so bili v postopku uporabljeni viri na svetovnem spletu, saj je pomembna le njihova vsebina in okoliščina, da so navedene mednarodne oziroma nacionalne inštitucije, katerih poročila so bila uporabljena v tem postopku, verodostojna. Odločba o dodelitvi azila in priznanju statusa begunca ni odvisna od predložitve nobenega posebnega formalnega dokaza, saj temelji le na podlagi celovite proučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter obrazložitev in pojasnil prosilca za azil (6. odstavek 24. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil). Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik zaslišan in mu je bila dana možnost izjasniti se o dejstvih, zato ni utemeljen ugovor o kršitvi pravil postopka.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožnik tudi po presoji sodišča prve stopnje ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil in v tem primeru tudi ni razlogov za priznanje azila iz humanitarnih razlogov na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj se azil iz humanitarnih razlogov prizna zgolj ob predpostavki, da takšni razlogi v konkretnem primeru tudi obstajajo. Vendar pa tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi takšni razlogi bili podani, niti ni izkazal, da bi bila njegova varnost ali fizična integriteta ogrožena v primeru vrnitve v U. ter da bi bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in 22. člen Ustave RS, ker mu ni poslalo odgovora na tožbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave in je s tem kršilo načelo dispozitivnosti postopka. Ponovi tožbene navedbe: da je povzetek poročil navedenih mednarodnih in nacionalnih organizacij, na podlagi katerih je tožena stranka preverjala n-jegovo izpoved, "zreduciran"; prevodov ni opravil sodni tolmač; o poročilih navedenih organizacij se ni imel možnosti izjasniti in dati nanje pripomb; odločba tožene stranke je arbitrarna, saj je po njegovem mnenju tožena stranka uporabila nekatera dejstva, pridobljena iz spornih poročil, izključno v njegovo škodo. Po njegovem mnenju ne vzdrži resne kritike argument, da imajo pripadniki manjšine v praksi zagotovljene vse pravice z ustavo in zakoni kot večinski narod. Predlaga, da pritožbeno s-odišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen str-ah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca za azil v matično državo, v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se v azilnem postopku ugotavlja subjektivna in objektivna ogroženost prosilca za azil. Glede na podatke in listine upravnega in sodnega spisa ter vsebino tožbe tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitve tožene stranke, da takšna ogroženost v konkretnem primeru ni podana. Strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi navedbami ni izkazal dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan. Sodišče prve stopnje je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je, po podatkih upravnega spisa, oceno stanja v U. oprla na vsebino navedenih dokumentov mednarodnih organizacij, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, pri čemer tožnik niti ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da naj bi vsebina uporabljenih informacij navedenih inštitucij ne bila pravilna oziroma na kakšno konkretno okoliščino, zaradi katere bi bil ob vrnitv-i v matično državo ogrožen. Težke ekonomske razmere pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne morejo predstavljati razloga za priznanje azila.

Pritožbeno sodišče zavrača ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno oziroma ni sporno in je zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke presojalo na tej podlagi (2. odstavek 50. člena ZUS). Dejstvo, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ki je tožnik v tožbi tudi ni zahteval, po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo niti ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato to ni bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba pritožbi ugoditi.

Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča tudi ni kršilo določb postopka v upravnem sporu s tem, ko tožniku ni poslalo odgovora tožene stranke na njegovo tožbo. ZUS takega procesnega dejanja sodišču niti ne nalaga, zlasti, če ta odgovor vsebuje le stališče tožene stranke iz izpodbijane odločbe in njen predlog za zavrnitev tožbe, kot je v obravnavani zadevi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.