Jedro

Načelo, da “plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike EU.

Po določbi petega odstavka 157 a. člena ZVO-1 sicer lahko državna inšpekcija naloži odstranitev odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, lastniku tega zemljišča, vendar se ta določba uporablja le v primeru, ko povzročitelj obremenitve ni znan. Drugače ne izhaja niti iz ostalih določb ZVO-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Murska Sobota, št. 06182-2013/2017-5 z dne 11. 10. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožniku naložil, naj do 1. 3. 2018 odstrani cca. 4520 m3 odpadkov, ki zajema izrabljeno avtomobilsko gumo (IAG), mleto odpadno gumo pomešano z industrijsko odpadno gumo in mleto plastiko, ki se nahaja na zemljišču s parc. št. 389 k. o. ... in jo preda pooblaščenim osebam (1. točka izreka). V 2. točki izreka mu je bilo naloženo, da o odpravi nepravilnosti takoj obvesti inšpektorja; v 3. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve; v 4. točki pa, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila na istem zemljišču v letu 2017 na podlagi izvršbe inšpekcijske odločbe že odpeljano 200.740 kg mlete odpadne gume, ostalo pa je še cca. 400 - 600 ton celih in mletih odpadnih IAG, 1500 - 2500 ton odpadne industrijske gume in 1000 ton mlete plastike, skupaj cca. 4520 m3 navedenih odpadkov. Organ ugotavlja, da se navedeni odpadki skladiščijo na nedovoljen način, saj v zvezi s tem ne poteka nobena proizvodnja in ni bilo izdano nobeno dovoljenje za zbiranje, obdelavo ali odlaganje odpadkov, zato je na podlagi petega odstavka 157a. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) tožniku kot lastniku tega zemljišča izrekla izpodbijani ukrep.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi dodaja, da za sporne odpadke „ni moč ugotoviti, kdo jih je tam odložil“, zato je tožnik kot lastnik zemljišča za ravnanje z njimi objektivno odgovoren.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in s tožbo predlaga odpravo obeh odločb. Navaja, da ni lastnik spornih odpadkov, ki se nahajajo na njegovem zemljišču, toženka pa ni ugotavljala, kdo je njihov lastnik oziroma kdo jih je tam odložil. Meni namreč, da bi odstranitev odpadkov bilo treba naložiti njihovemu lastniku. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov tega postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik utemeljeno navaja, da bi toženka pred izdajo izpodbijane odločbe morala ugotoviti, kdo je povzročitelj spornih odpadkov. To izhaja že iz načela odgovornosti povzročitelja iz 9. člena ZVO-1, kjer je določena objektivna odgovornost povzročitelja, iz načela subsidiarnega ukrepanja (11. člen ZVO-1), ki v prvem odstavku določa, da država skrbi za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in krije stroške odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim ali določljivim povzročiteljem ali ni pravne podlage za naložitev obveznosti povzročitelju obremenitve ali posledic ni mogoče drugače odpraviti, ter iz drugega odstavka 157 člena ZVO-1, iz katerega jasno izhaja, da se ukrepi iz prvega odstavka 157. člena ZVO-1, naložijo povzročitelju obremenitve. Načelo, da “plača povzročitelj obremenitve“ je eno od osnovnih načel okoljske politike EU, določeno v drugem odstavku 191. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije ter natančneje izvedeno v Direktivi 2004/35/ES z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je bila v pravni red RS prenesena z ZVO-1.1

8. Po določbi petega odstavka 157 a. člena ZVO-1 sicer lahko državna inšpekcija naloži odstranitev odpadkov, ki so nezakonito odloženi na zemljišču v lasti osebe zasebnega prava, lastniku tega zemljišča, vendar se ta določba uporablja le v primeru, ko povzročitelj obremenitve ni znan. Drugače ne izhaja niti iz ostalih določb ZVO-1. Prvostopenjska odločba pa o tem sploh nima nobenih razlogov, saj iz nje izhaja zgolj ugotovitev, da dovoljenje za skladiščenje odpadkov ni bilo izdano, iz drugostopenjske odločbe pa le splošna navedba, da ni moč ugotoviti, kdo jih je na tožnikovem zemljišču odložil. Glede na navedeno pravno podlago izpodbijane odločitve na podlagi tako pomanjkljive obrazložitve sploh ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da izpodbijana odločba ni obrazložena, kot to določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz slednjega izhaja, da obrazložitev odločbe med drugim obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Izpodbijana odločba take obrazložitve ne vsebuje, zato sodišče ugotavlja, da je toženka s tem absolutno bistveno kršila določbe upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

9. Ker je sodišče presodilo, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, posledično sodišče ne more preveriti, ali je toženka pravilno uporabila materialno pravo, zato je bilo treba tožbi ugoditi (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo tako toženka morala konkretno pojasniti, na podlagi katerih dejstev je zaključila, da povzročitelja spornih odpadkov ni mogoče identificirati.

10. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj to za sprejeto odločitev o tožbi ni bilo potrebno (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Že zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti pri upoštevanju pravil postopka namreč izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti oziroma potrditi kot pravilne in zakonite. To pomeni, da so vsi dokazni predlogi v tej fazi postopka nepotrebni.

11. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

12. Sodišče je tožniku tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 373/2014 z dne 13. 4. 2016 ter sodbi Upravnega sodišča I U 882/2016 z dne 6. 10. 2016 in II U 176/2013 z dne 18. 6. 2014.