Jedro

Izgubo pravice, določene v zakonu je glede pravnih posledic mogoče izenačiti z odpovedjo zavarovanca že pridobljeni pravici. Če zavarovanec posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne uveljavi na način in po postopku, ki ga predpisuje zakon je šteti, da se je tej pravici (začasno ali trajno) odpovedal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke z dne 6.2.1996, štev. I-455954, s katero tožniku ni bila priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu od 1.7.1981 do 30.11.1994. Sodišče je ugotovilo, da se tožnik po prenehanju delovnega razmerja v L. K. dne 8.7.1981, ni zaposlil ustrezno svoji preostali delovni zmožnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, ker naj bi bil kršen zakon v njegovo škodo. V obrazložitvi navaja, da je iz odločbe (?) invalidske komisije I. stopnje z dne 17.11.1994 razvidno, da tožnik ni bil zmožen za opravljanje prejšnjega dela "luškotranspornega delavca", niti za dela pomožnega delavca - transportnega delavca, na katerih je bil zaposlen od 10.9.1982 do 1.12.1994. Ta odločba je bila potrjena z odločbo invalidske komisije II. stopnje, torej je postala pravnomočna. Ker pa lahko velja odločitev invalidske komisije le od dneva pravnomočnosti naprej, je ugotovitev obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do nadomestila plače, brez dokazne podlage. Tožnikov status invalida III. kategorije invalidnosti je bil nespremenjen od leta 1975, ko je bila ugotovljena njegova invalidnost III. kategorije, do 30.11.1994. Zato predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjena proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen le na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP). Revizija tožeče stranke očitkov o kršitvah zakona ne konkretizira in opredeljuje v smislu določb 370. člena ZPP, saj ne pove niti, ali ima v mislih procesne kršitve ali kršitve materialnega zakona. Ker tožnikova revizija ne vsebuje revizijskih razlogov, ki so obvezna sestavina vsake revizije, je revizijsko sodišče v okviru pooblastila iz 371. člena ZPP po uradni dolžnosti preizkusilo zgolj pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, je revizijsko sodišče vezano.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, kjer ni potrebna groba moč desne roke, s polnim delovnim časom od 1.11.1975 dalje. Zato mu je bilo skladno z določilom v tem času veljavnega 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83 do 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90 do 10/91 - ZPIZ) in 63. člena Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list RS, št. 10/86) priznana pravica in odmerjeno nadomestilo zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem ustreznem delu (5. točka 42. člena ZPIZ) od 1.1.1977 dalje. To pravico je tožnik užival do 8.7.1981, ko mu je prenehalo delovno razmerje v L. K. Z 10.9.1982 pa se je zaposlil pri S. na delovnem mestu pomožnega delavca - transportnega delavca, vendar je ob sklenitvi novega delovnega razmerja zamolčal za opravljanje tega dela pomemben podatek o svoji preostali delovni zmožnosti. To pa pomeni, da se je zavestno odpovedal pravici do svoji invalidnosti ustrezne zaposlitve, ki jo je že pridobil, s tem pa tudi pravici do ustreznih denarnih nadomestil zaradi manjšega osebnega dohodka. V pojmu zamolčanje je namreč vsebovano vedenje o določeni okoliščini, pomembni tako za opravljanje dela, za katerega je sklenil delovno razmerje (8. točka 1. odstavka 100. člena ZDR), kot tudi za uživanje pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo, pridobljene na podlagi invalidskega zavarovanja.

Zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo, ki je pridobil pravico do ustrezne zaposlitve, ima, če se ponovno zaposli in s tem uresniči uveljavljeno pravico skladno s svojo preostalo delovno zmožnostjo, tudi pravico do ustreznega denarnega nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na ustreznem delu (III. kategorija invalidnosti). Tako je določal 42. člen prej veljavnega ZPIZ, saj na podlagi invalidnosti ali telesne okvare pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti in preostale delovne zmožnosti oziroma dokler je podana stopnja telesne okvare na podlagi katere je pridobljena pravica, razen v primerih izgube pravice, določene s tem zakonom (1. odstavek 79. člena ZPIZ). Po 83. členu omenjenega zakona delovni invalid izgubi pridobljeno pravico, če si je sam povzročil invalidnost ali telesno okvaro z namenom, da bi uveljavil pravico po tem zakonu.

Izgubo pravice, določene v zakonu - o kateri po uradni dolžnosti odloča zavod - je glede pravnih posledic mogoče izenačiti z odpovedjo zavarovanca že pridobljeni pravici. Če zavarovanec posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne uveljavi na način in po postopku, ki ga predpisuje zakon, je šteti, da se je tej pravici (začasno ali trajno) odpovedal. Po 48. členu ZPIZ, veljavnem v času prenehanja delovnega razmerja tožniku oziroma sklenitvi novega delovnega razmerja, je zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo uveljavljal pravice na podlagi invalidnosti v skupnosti (prvi odstavek), uresničeval pa jih je pri svojem delodajalcu (drugi odstavek). To pomeni, da bi moral tožnik, če je hotel obdržati oziroma ohraniti pravico do razporeditve na delovnem mestu, ustreznem njegovi preostali delovni zmožnosti, o stanju svoje invalidnosti seznaniti novega delodajalca. Če tega ni storil, kot sta ugotovili obe sodišči, nima pravice do nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka. Tožnikov osebni dohodek namreč ni bil zmanjšan, saj ga je nezmanjšanega prejemal za delo, ki sicer ni ustrezalo njegovi stopnji invalidnosti. Vendar je bila takšna izbira posledica njegove volje in enostranske odločitve.

Zato je odločitev obeh sodišč, ki sta tožbeni zahtevek tožnika zavrnili kot neutemeljen, materialnopravno pravilna. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati revizijske trditve o pravnomočnosti in pravnih učinkov odločb invalidskih komisij. Invalidske komisije so po 266. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 - ZPIZ) izvedenski organi zavoda (prvi odstavek), ki dajejo izvedenska mnenja, kadar je za ugotovitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci in njihovi družinski člani, to potrebno (1. odstavek 265. člena). Njihovi izvidi in mnenja so torej le dejanska in dokazna podlaga odločitvi pristojnih organov v zavodu (255. člen), zato nimajo lastnosti odločb, na katere se (neutemeljeno) sklicuje revizija.