Jedro

Tožnik ne more za isto varstvo škode uveljaviti dveh odškodninskih zahtevkov. Piskanje in šumenje v ušesu ne moreta istočasno pomeniti telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Za pravilno umestitev je v takih primerih potrebna pomoč izvedenca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izrek sodbe sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se v končnem besedilu glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v skupni višini 196.760,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 46.760,00 SIT od 15.12.1997 dalje do plačila in od zneska 150.000,00 SIT od 19.09.2000 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 54.455,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.09.2000 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. " V ostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijano sodbo naložilo pod točko 1 izreka toženi stranki, da tožniku plača odškodnino v skupni višini 546.760,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 46.760,00 SIT od vložitve odškodninskega zahtevka z dne 15.12.1997 dalje do plačila in od zneska 500.000,00 SIT od dne izdaje sodbe, to je od 23.11.1999 dalje do plačila, pod točko 2 izreka je toženi stranki naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 104.182,00 SIT, pod točko 3 izreka pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in višjemu sodišču predlaga njeno spremembo in zavrnitev zahtevka oz.

podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je ob škodnem dogodku streljalo večje število vojakov in da se je poškodoval samo tožnik. O tem, ali so bila vojakom pred vajo razdeljena zaščitna sredstva, so na glavni obravnavi priče različno izpovedale. Tožnikov sovojak G.M. je izpovedal, da je bila vojakom pred vajo razdeljena vata kot zaščitno sredstvo, kasneje po soočenju s tožnikom pa je svojo izjavo spremenil in izpovedal kot tožnik. Sodišče je spremenjeno izjavo ocenilo kot časovno oddaljenost škodnega dogodka, pri tem pa je prezrlo, da se je prvotna izjava tožnikove priče popolnoma skladala z izjavo priče tožene stranke T.B., pri čemer pa je človeško razumljivo, da tožnikove priče govorijo v prid tožnika, posebno če se jih z njimi sooči. Tožena stranka zato meni, da je do poškodbe prišlo tudi zato, ker tožnik ni uporabljal dodeljene vate in je tako po njenem mnenju tožnik deloma sam kriv za nastalo poškodbo.

Če so namreč vojaki dobili zaščitna sredstva po vaji, so vsi vojaki streljali brez zaščite. V tem primeru se ne bi poškodoval samo tožnik. To bi se zgodilo samo, če bi imel tožnik že okvarjen ali občutljiv sluh, iz mnenja izvedenca pa to ne izhaja. Čeprav je predmet spora samo tožnikova škoda, bi sodišče moralo ugotoviti, zakaj se je, če so res vsi vojaki streljali brez zaščite, poškodoval samo tožnik. Toženka trdi, da so bila zaščitna sredstva vojakom razdeljena pred vajo, tako kot izhaja iz prve izjave G.M. in priče B. in da tožnik vate ni uporabil, kar tudi pojasnjuje dejstvo, da se je poškodoval samo tožnik (to je tudi indic, če ne dokaz, da so vsi vojaki zaščitno sredstvo uporabili). Dejstvo, da se od večjega števila vojakov, od katerih ni opremljen z zaščito pred zvočnim udarom nihče, sluh okvari samo tožniku, je posebnost, ki bi jo sodišče moralo pojasniti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, nejasni. Vsa ta dejstva so bila znana že v postopku pred sodiščem prve stopnje tako, da toženka ne zatrjuje novih dejstev. Zmotno je bil uporabljen tudi materialni predpis, ker iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da se tožnik ob škodnem dogodku ni prestrašil v taki meri, da bi bila utemeljena odškodnina iz tega naslova v višini, ki jo je priznalo sodišče. Že dejstvo, da je tožnik po spornem dogodku odšel na vikend, ne pa k zdravniku, dokazuje navedeno trditev. Močno sporen je tudi sekundarni strah. Ocena sodnega izvedenca, da je tožniku po poškodbi ostala le lažja zaskrbljenost za posledice, ne pomeni pravne podlage za priznanje odškodnine iz tega pravnega naslova. Ker so tožnikove življenjske zmožnosti zmanjšane le za 1%, je tožnik upravičen do odškodnine iz tega pravnega naslova le v zanemarljivi obliki. Enako velja za pretrpljene telesne bolečine, ki so bile prisotne le nekaj ur v obliki lahkih bolečin.

Pritožba je delno utemeljena Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku. Pravično denarno odškodnino oz.

pravično denarno zadoščenje po merilih iz 200. in 203. čl. ZOR predstavlja tista prisoja, ki upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje ter namen odškodnine in pomen prizadete dobrine, ki pa ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Oškodovancu se sodno varstvo nudi le pod pogojem, da moč in trajanje bolečin in strahu ali druge okoliščine primera to opravičujejo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik imel v zvezi s poškodbo (okvaro sluha na desnem ušesu) nekaj ur trajajoče lahke bolečine, poleg tega pa tudi stalno prisotno piskanje oz. šumenje v desnem ušesu, kar je šteti kot neugodnost v zvezi z zdravljenjem in mu za pretrpljene telesne bolečine priznalo zadoščenje v višini 300.000,00 SIT. Hkrati je ugotovilo tudi, da zaradi piskanja oz.

šumenja v ušesu, ki je stalno prisotno, tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (okoliščina, da mora pri delu stalno uporabljati slušno zaščito po mnenju prvostopenjskega sodišča predstavlja za tožnika omejitev, zaradi katere je duševno prizadet) ter mu iz tega naslova priznalo zadoščenje v višini 100.000,00 SIT. Tožniku je torej sodišče prve stopnje priznalo denarno odškodnino za isto vrsto škode dva krat in sicer za telesne bolečine in hkrati tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšno "zidanje" odškodninskih zahtevkov pa ni utemeljeno. Zato je pritožbeno sodišče preiskusilo, kateri od obeh odškodninskih zahtevkov za to škodo je sploh utemeljen, saj bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi kriterijev iz 200.čl ZOR ugotoviti, katero obliko pravno priznane nepremoženjske škode oškodovanec trpi ter mu le za to obliko prisoditi odškodnino. Ali in kdaj telesne bolečine kot ena oblika nepremoženjske škode preidejo v trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je treba presojati glede na vse okoliščine primera, tudi ob pomoči izvedenca. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje razpolagalo z mnenjem izvedenca kot strokovnjaka, ki sta ga sprejeli tudi obe pravdni stranki in ki je ugotovil, da so zaradi šumenja v ušesu zmanjšane splošne življenjske aktivnosti tožnika za 1%. Iz tega pa sledi, da tožnik trpi zaradi šumenja v ušesu duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj se ne sme izpostavljati hrupu, prav tako pa je nekoliko zmanjšan izbor njegovih zaposlitvenih zmožnosti. Piskanje v ušesu tožnika moti pri delu in moteče je, ker je stalno prisotno.

Zato je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenskih aktivnosti utemeljena, neutemeljeno pa mu je za isto škodo priznalo še odškodnino za telesne bolečine. Poleg te škode je sodišče pri telesnih bolečinah upoštevalo še, da je tožnik 4 ure trpel lahke telesne bolečine. Po izločitvi piskanja in šumenja so ostale le slednje bolečine, ki pa po mnenju pritožbenega sodišča niso dovolj trajne in intenzivne v smislu 200.čl. ZOR, da bi iz tega naslova šlo tožniku denarno zadoščenje. Tožnikov zahtevek, da se mu prizna odškodnina za telesne bolečine zato ni utemeljen.

Tudi pri določitvi pravične denarne odškodnine za strah je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, saj je ugotovilo, da je tožnik ob škodnem dogodku pretrpel tudi primarni strah. Glede na izpoved tožnika, da je piskanje v desnem ušesu slišal šele po streljanju, se pokaže, da primarnega strahu tožnik sploh ni mogel trpeti, saj se med škodnim dogodkom ni prestrašil (pok, ki je povzročil poškodbo, je bil hipen, tožnik je poškodbo zaznal šele po streljanju), trpel pa je sekundarni strah v procesu zdravljenja. Zato je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino za strah znižalo na 50.000,00 SIT, kar pomeni pravično denarno zadoščenje. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče v zgoraj navedenem obsegu utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo (4.točka 358.čl. Zakona o pravdnem postopku-ZPP).

V ostalem delu pa je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotovilo niti zatrjevane niti kakšnih drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo v ostalem delu zavrnilo (353.čl. ZPP). Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izpovedi zaslišanih prič, predvsem priče G.M. ter posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje glede dejstva, ali so tožnik in sovojaki ob škodnem dogodku zaščitna sredstva (vato) uporabljali. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno (resda na glavni obravnavi spremenjene) izpovedi priče G.M., ki jo je napravilo sodišče prve stopnje, to je, da tožnik in vojaki ob škodnem dogodku zaščitnih sredstev niso uporabljali. Čeprav je priča sprva povedala, da so jih uporabljali, po soočenju s tožnikom pa spremenila svojo izpoved, pritožbeno sodišče ocenjuje kot življenjsko, da se priča samih podrobnosti v zvezi s tožnikovo okvaro sluha ne spominja, saj je od samega dogodka pa do zaslišanja minilo dve leti, priča pa mu tudi ni posvečala večje pozornosti. Tega zaključka tudi ne more omajati izpoved priče T.B., da so vojaki v času škodnega dogodka gotovo uporabljali minimalno zaščito, ob hkratni izpovedi, da se ne spomni, da bi v času njegovega službovanja v vojašnici v N. na delovnem mestu poveljnika voda imeli primer vojaka s težavami v zvezi s sluhom, čeprav se je po skladni izpovedi tožnika in priče G.M. tožnik v zvezi s poškodbo obrnil nanj osebno kot na poveljnika voda, saj se v tej luči njegova izpoved izkaže kot neprepričljiva. Poleg tega pa je v zvezi s samo zaščito sluha v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik predlagal dodatno zaslišanje še dveh prič, ki nista "tožnikovi", kot to navaja pritožba, vendar je tožena stranka temu nasprotovala, sodišče prve stopnje pa posledično ta dokaz zavrnilo kot nepotreben. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo izključno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo in tako tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno pritožba tudi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, zakaj se je ob streljanju poškodoval samo tožnik in ne ostali sovojaki, saj sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah tožbenih zahtevkov in ugovorov - načelo dispozitivnosti ter na podlagi navedenih dejstev in (nasprotnih) dokazov, ki jih predlagata pravdni stranki, ki tudi določita dejanski okvir same pravde - razpravljalno načelo in sodišče samo ne sme ugotavljati drugačnih dejstev niti izvajati dokazov, pa čeprav misli, da bi bili potrebni za odločitev o zahtevku, saj ne more posegati v pravice strank. Dolžnost sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva je le v tem, da na primeren način poskrbi, da se navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo ali dopolnijo dokazila. Ker je v konkretni zadevi predmet spora (le) tožnikova škoda, je pravno odločilno dejstvo le, ali in kakšno škodo je utrpel tožnik, ter kaj je bil njen vzrok, ne pa zakaj je niso utrpele tretje osebe, ki niso stranke spora. Končno tudi sodna odločba učinkuje le med strankami spora in le njih zajamejo subjektivne meje pravnomočnosti. Zato sodišče prve stopnje z neugotavljanjem in neobrazložitvijo tega neodločilnega dejstva ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. istega zakona odločilo tudi o vseh stroških postopka, ki jih je glede na izvedena opravila po odvetniški in taksni tarifi odmerilo že sodišče prve stopnje. Upoštevaje odločitev pritožbenega sodišča je tožnikov uspeh v pravdi 63%, zato je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov v tem obesgu, to je 86.090,00 SIT (63% od 136.650,00 SIT).

Uspeh tožene stranke je tako 37%, zato ji gredo pravdni stroški v višini 31.635,00 SIT (37% od 85.500,00 SIT). Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 54.455,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2000 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je kot nepotreben odpadel, saj pravdni stranki pritožbenih stroškov nista uveljavljali (4.odst. 163. čl. ZPP).