Jedro

Pravice solastnikov na solastnem premoženju določa zakon, sodni nepravdni postopek (zaradi razdružitve solastnine) pa sam po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s solastnim deležem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem odločil, da tožnici preneha upravičenost do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki ji je bila dodeljena z odločbo Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 311/2009 z dne 27. 5. 2009, pravna pomoč pa se šteje za neupravičeno prejeto.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožnici z odločbo z dne 27. 5. 2009 na podlagi razpoložljivih podatkov dodeljena redna BPP za sestavo in vložitev tožbe zaradi plačila uporabnine, za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in kot oprostitev plačila stroškov postopka. Po pridobitvi podatkov o dohodku in premoženju tožnice toženka ugotavlja, da je bila tožnica ob vložitvi prošnje za dodelitev BPP solastnica do ¼ stavbe št. 798 in 1330, stoječe na parc. št. 173.S k.o. …, z naslovom A., solastnica do 9/40 stavbe št. 90 in 548, stoječe na parc. št. 274 k.o. … ter solastnica do 1/80 poslovnega prostora na naslovu C., v kletnih prostorih stavbe ID 1238, to je stavb, v katerih ne živi. Iz informativnega izračuna o vrednosti nepremičnin z dne 22. 9. 2010 izhaja, da je vrednost hiše v A. 63.015 EUR, solastni delež tožnice pa 15.753,75 EUR in da znaša vrednost hiše z naslovom B., 32.503 EUR.

Toženka ugotavlja, da vrednost solastnega deleža tožnice na navedenih nepremičninah presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, ki po 27. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) v zvezi s 4. členom Zakona o interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12) znaša 13.780 EUR in so zato podani pogoji za prenehanje BPP v skladu s 43. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, naj po izvedbi ponujenih dokazov izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da tožnica solastništva nepremičnin ni zamolčala in tudi ni želela zamolčati. Meni, da gre za premoženje, ki ga ne more uporabljati, saj je predmet razdružitve in se zato ne more upoštevati kot njeno premoženje (sodba III U 140/2011 z dne 8. 7. 2011).

Toženki očita, da je presojala njen finančni položaj po sedanjih kriterijih za dodelitev BPP in ne po kriterijih, ki so veljali v času dodelitve, 27. 5. 2009 (sodba I U 1135/2012). Pri tem naj ne bi bilo jasno, ali premoženje, o katerem govori tožena stranka, ob neupoštevanju premoženja, ki je predmet razdružitve, presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Navaja še, da niti ni izključna lastnica nepremičnine v k.o. …, kar pomeni, da znaša vrednost njenega solastnega deleža na tej nepremičnini 7.313, 17 EUR.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožnici je bila z odločbo št. Bpp 311/2009 z dne 27. 5. 2009 dodeljena brezplačna pravna pomoč, z izpodbijano odločbo pa je bilo ugotovljeno, da do te BPP ni bila upravičena, ker vrednost tožničinega solastnega deleža na nepremičninah v A. in v B. presega finančni cenzus za upravičenost do BPP.

Dejansko stanje, ki je podlaga izpodbijane odločitve, je med strankama nesporno. Tako ni spora o nepremičninah v solasti tožnice, njihovi vrednosti in o višini solastnih deležev. Po nespornih podatkih znaša že vrednost ¼ tožničinega solastnega deleža na nepremičnini v A. 15.753,75 EUR. Ta vrednost presega tudi premoženjski cenzus 13.608,00 EUR za dodelitev BPP (60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka 226,80 EUR) iz 23. člena Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki je veljal v času dodelitve BPP. Uporaba (višjega) cenzusa v času izdaje izpodbijane odločbe po navedenem ni vplivala na pravilnost odločitve, zato ne narekuje njene odprave. V preostalem delu pa sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane odločbe, s katerimi je bilo pojasnjeno, da tožnica zaradi vrednosti svojega premoženja ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, ter s pravni podlagi, na katero je organ oprl svojo odločitev.

Sodišče se namreč ne strinja s stališčem toženke, da se premoženje, ki je predmet razdružitvenega postopka, kot premoženje stranke ne upošteva. Tako stališče v določbah ZSV (pa tudi v ZSVarPre) ni podlage. Pravice solastnikov na solastnem premoženju določa zakon, sodni nepravdni postopek (zaradi razdružitve solastnine) pa sam po sebi ne predstavlja ovire za razpolaganje s solastnim deležem. Takšno stališče tudi ne izhaja iz sodbe III U 140/2011, na katero se tožnica sklicuje. Poleg tega v obravnavani zadevi dejanske okoliščine niso enake tistim, ki so bile upoštevane v navedeni zadevi.

Ker tožbeni ugovori po navedenem niso utemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker so pravno odločilna dejstva v zadevi nesporna, je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).