Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem že pred vložitvijo tožbe (28. 5. 2015) dal podlago za sklep, da očitno nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, in posledično za domnevo, da je umaknil prošnjo. S tem pa je prenehal njegov pravni interes za vložitev in obravnavanje tožbe, s katero izpodbija odločitev, da njegove prošnje z dne 6. 3. 2015 ne bo obravnavala Slovenija ampak Belgija.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je pri tem sodišču 28. 5. 2015 vložil tožbo zoper uvodoma navedeni sklep, s katerim je toženka odločila, da ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Belgiji, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo te prošnje. Predlagal je, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno, naj ga razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne toženki v ponovni postopek, pred tem pa naj sodišče z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve o tožbi.

Toženka v odgovoru z dne 3. 6. 2015 navaja, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, kjer je bil nastanjen, in bil zaradi tega izbrisan iz uradne evidence. Ne ve, kje se nahaja, v azilni dom pa se ni vrnil niti do priprave tega dopisa. Zato meni, da ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

K I. točki izreka Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Iz navedenega izhaja, da mora oseba, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov ter zato pričakuje vsebinsko obravnavanje tožbe, za to izkazati svoj pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njenega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogla doseči. Pravni interes je torej procesna predpostavka in mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik – prosilec za mednarodno zaščito – 23. 5. 2015 samovoljno zapustil azilni dom in da se po tem vanj ni več vrnil. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) v 3. alineji drugega odstavka 50. člena določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve vanj ni vrnil. Pristojni organ o tem izda sklep o ustavitvi postopka (tretji odstavek istega člena).

V obravnavani zadevi to pomeni, da je tožnik s svojim ravnanjem že pred vložitvijo tožbe (28. 5. 2015) dal podlago za sklep, da očitno nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, in posledično za domnevo, da je umaknil prošnjo. S tem pa je prenehal njegov pravni interes za vložitev in obravnavanje tožbe, s katero izpodbija odločitev, da njegove prošnje z dne 6. 3. 2015 ne bo obravnavala Slovenija ampak Belgija.

Stališče, da prosilci, ki samovoljno zapustijo azilni dom ali naslov, na katerem so nastanjeni, ali se ne nahajajo več na ozemlju RS, nimajo več pravnega interesa za vodenje postopka, je v več svojih odločbah sprejelo tudi Ustavno sodišče RS (Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-1840/07 z dne 15. 1. 2009 in št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009). Po 88. členu ZMZ je namreč ena od dolžnosti prosilca za mednarodno zaščito, da je vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odziva na njegova vabila in se podreja njegovim ukrepom (2. alineja). To pa pomeni, da se mora prosilec do pravnomočnosti odločbe o prošnji za mednarodno zaščito ravnati v skladu z zakonom, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih nalaga.

Ker izpodbijani sklep zaradi umika prošnje očitno ne posega več v tožnikovo pravico oz. pravno korist, je sodišče tožbo zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek).

Iz navedenega izhaja, da je procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi v upravnem sporu obstoj tožbe. Ker se tožba sprejme v vsebinsko obravnavo le, če je pravočasna in dopustna, so procesne predpostavke zanjo tudi pogoj za obravnavanje zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato v obravnavanem primeru zaradi zavržene tožbe moralo zavreči tudi predlagano začasno odredbo.