Jedro

Po presoji sodišča je določbo 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen treba razlagati tako, da (ob izpolnjenih še ostalih pogojih te določbe) varuje le izvajalce tistih dejavnosti s področja družbenih dejavnosti, ki so zaradi svoje posebne narave opredeljene kot javna služba, torej dejavnosti, ki se izvajajo v javnem interesu ter jih je zaradi javnega interesa treba (s strani države ali lokalne skupnosti) trajno in nemoteno zagotavljati. Po presoji sodišča določbe 25. člena ZDen niso pravilno uporabljene, če se pred vrnitvijo nepremičnine ne prične s postopkom ugotavljanja njenih vrednosti v času podržavljenja in v času vračanja, kar šele je podlaga upravičencu, da si v primeru bistveno povečane vrednosti lahko izbere obliko denacionalizacije (2. odstavek) ter podlaga za dogovarjanje in sporazumevanje upravičenca z zavezancem oziroma najemojemalcem o odškodnini iz naslova povečane vrednosti. Odločitev o odškodnini iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine, ki se vrača, pa lahko organ, če se upravičenec in zavezanec oziroma najemojemalec o tem ne sporazumejo, pusti za kasnejše odločanje (6. odstavek 25. člena ZDen).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 12. 3. 2002 odpravi ter zadeva vrne v ponovni postopek temu ministrstvu. 2. Zahteva za povrnitev stroškov postopka AA, BB in CC se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku v izvrševanju pravnomočne sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U... z dne 10. 10. 2001, je tožena stranka vrnila pokojnima DD in EE kot upravičencema z vzpostavitvijo lastninske pravice podržavljeno premoženje, del nepremičnine s parc. št. 42, vpisane pri vložni št. 106 k.o. A, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v izmeri 68,48 m2 v pritličju ter enosobni stanovanji v prvem nadstropju v izmerah 26,61 m2 in 22, 85 m2 ter tem prostorom ustrezen delež skupnih prostorov, delov in naprav v hiši ulica G 15 v A in ustrezen del zemljišča na navedeni zemljiški parceli, in za zavezanko za vrnitev nepremičnine določila tožečo stranko. V razlogih navaja, da je v ponovnem postopku upoštevala napotila sodbe Upravnega sodišča, opravila tudi ustno obravnavo ter na tej podlagi ponovno odločila. Ker nepremičnino, ki se vrača, zasedajo najemniki, je v skladno z določbo 2. odstavka 29. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) odločila o vrnitvi z vzpostavitvijo lastninske pravice. Tožena stranka nadalje meni, da je odločbo o denacionalizaciji poslovnih prostorov in stanovanj mogoče izvršiti, ne da bi bili določeni idealni deleži vrnjenega dela nepremičnine glede na celotno nepremičnino s parc. št. 42, poleg tega pa urejanje razmerja med solastniki nepremičnine ni v pristojnosti denacionalizacijskega organa, pač pa je to stvar, ki je v skladu z veljavnimi predpisi uredijo solastniki sami, zato idealnega deleža vrnjenega dela nepremičnine glede na celotno nepremičnino ni določila. Dalje navaja, da bo o odškodnini iz naslova povečane vrednosti nepremičnine odločila z dopolnilno odločbo, prav tako bo z dopolnilno odločbo po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe odločila o zahtevi najemnikov za povrnitev vlaganj, pri tem pa se sklicuje na določbo 6. odstavka 25. člena ZDen. Nadalje meni, da za vrnitev v naravi poslovnih prostorov ovire po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen niso izkazane, saj le-ti ne služijo za opravljanje dejavnosti državnih organov ali javnih služb. Društvo za... (Društvo) je namreč zgolj civilnopravna oseba, ki bi kot najemnik lahko opravljala dejavnost v katerikoli drugi najeti nepremičnini.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da pri odločanju o vrnitvi poslovnih prostorov zakon ni bil pravilno uporabljen. Nepravilno je po njenem mnenju razlogovanje tožene stranke, da prostori ne služijo za opravljanje dejavnosti službe iz 1. točke 1. odstavka 19. člen ZDen, če dejavnost s področja kulture v njih opravlja društvo, ki je organizirano kot civilnopravna oseba. Civilnopravnih oseb kot subjektov, ki ne bi mogli opravljati dejavnosti iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, zakon ne izključuje. Tudi najemno razmerje, sklenjeno med tožečo stranko in Društvom, ne izključuje uporabe 19. člena ZDen. Tožeča stranka namreč po zakonu svojih prostorov brez najemne pogodbe ne more oddajati. Društvo najemnine sicer ne plačuje, pač pa zanj oddelek za kulturo pri tožeči stranki, saj po veljavni zakonodaji to drugače ni mogoče. Če bi zakonodaja to dopuščala, pa bi tožena stranka poslovne prostore društvu podelila. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo kot stranke z interesom pa v odgovoru na tožbo prerekajo navedbe tožeče stranke ter navajajo, da tožeča stranka v postopku ni izkazala zadržkov po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen za vrnitev nepremičnine v naravi. Po mnenju strank z interesom tožeča stranka razpolaga s številnimi poslovnimi prostori, kamor bi lahko preselila svojega najemnika Društvo. Tožeča stranka v postopku ni pojasnila, zakaj meni, da predmetnih poslovnih prostorov ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino. Tožeča stranka tako ni podala pravno relevantnih trditev, pač pa zgolj pavšalno uveljavlja oviro iz 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, zato je njena tožba neutemeljena. Stranke z interesom sodišču predlagajo, naj jo kot neutemeljeno zavrne, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 3. 5. 2002. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja.

Tudi po presoji sodišča tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku ni izkazala obstoja ovire po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnost s področja zdravstva, vzgoje, izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Tožeča stranka relevantnih okoliščin iz navedene zakonske določbe ni izkazala. Tožeča stranka tako že tega ni izkazala, da bi dejavnost, ki jo v spornem poslovnem prostoru opravlja Društvo, bila formalno opredeljena kot javna služba na področju kulture (oziroma dejavnost, ki se zagotavlja pod enakimi pogoji in na enak način), in ki bi jo bila kot lokalna skupnost dolžna zagotavljati. Po presoji sodišča je namreč določbo 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen treba razlagati tako, da (ob izpolnjenih še ostalih pogojih te določbe) varuje le izvajalce tistih dejavnosti s področja družbenih dejavnosti, ki so zaradi svoje posebne narave opredeljene kot javna služba, torej dejavnosti, ki se izvajajo v javnem interesu ter jih je zaradi javnega interesa treba (s strani države ali lokalne skupnosti) trajno in nemoteno zagotavljati. Iz spisne dokumentacije bi sicer izhajalo, da je tožeča stranka navajala podatke o finančni pomoči Društvu ter izkazovala sofinanciranje v poslovne prostore zanj, vendar pa ni izkazala, kot že povedano, da bi to dejavnost v svojih aktih opredelila kot javno službo, ki jo je dolžna zagotavljati. Če pa ni izkazano, da bi pri opravljanju dejavnosti Društva sploh šlo za javno službo, potem varstva po zakonski določbi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen opravljanje dejavnosti Društva ne uživa ter se niti spuščati ni treba v vprašanje izpolnjevanja ostalih pogojev po tej zakonski določbi, namreč da opravljanje dejavnosti v drugih prostorih ne bi bilo možno oziroma da bi to predstavljalo nesorazmerne stroške, kar pa je sicer tožeča stranka tudi zgolj zatrjevala, ni pa predložila ali predlagala za te svoje trditve nobenega dokaza. Ob taki dejanski podlagi pa drugačen zaključek tožene stranke, kot ga je sprejela, namreč da ovira za vrnitev ni izkazana, ni mogoč. Tožeča stranka sicer v tožbi zatrjuje še, da je najemno razmerje z Društvom sklenjeno zgolj zaradi zakona, ker naj bi mu na drug način poslovnih prostorov za opravljanje dejavnosti po zakonu ne mogla zagotoviti, vendar s tako trditvijo, ne da bi v denacionalizacijskem postopku izkazala, da je dejavnost, ki jo v spornih poslovnih prostorih opravlja Društvo, določena kot javna služba, ki jo je dolžna zagotavljati, in da med njo in Društvom ne gre zgolj za odnos najemodajalca in najemojemalca pri opravljanju katerekoli kulturne dejavnosti, ki posebej ni urejena, oziroma da gre za drugačen status Društva, kot le zasebnopravnega subjekta pri opravljanju neke dejavnosti s področja kulture, na drugačno odločitev oziroma razloge sodišča ne more vplivati. Po presoji sodišča tako izpodbijana odločba iz razloga, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni nezakonita.

Vendar pa je sodišče pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita iz drugih razlogov. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke nezakonita, ker tožena stranka v postopku ni pravilno uporabila materialnega prava ter ker je v postopku zagrešila bistvene kršitve pravil postopka. Tožena stranka namreč odločitve o vrnitvi nepremičnine, ne da bi pred tem ugotavljala, ali se je vrednost nepremičnine, ki se vrača, po podržavljanju spremenila oziroma tako spremenila, da je treba uporabiti določbe 25. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) o bistveno povečani vrednosti ter da na tej podlagi upravičenec lahko izbere obliko denacionalizacije, ni mogla sprejeti ter se ob tem sklicevati na določbo 6. odstavka 25. člena ZDen in na tej podlagi zaključevati, da bo o odškodnini iz naslova bistveno povečane vrednosti odločila naknadno z dopolnilno odločbo, o zahtevkih najemnikov za povrnitev vlaganj pa prav tako z dopolnilno odločbo (šele) po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Po presoji sodišča namreč določbe 25. člena ZDen niso pravilno uporabljene, če se pred vrnitvijo nepremičnine ne prične s postopkom ugotavljanja njenih vrednosti v času podržavljenja in v času vračanja, to pa je tudi podlaga upravičencu, da si v primeru bistveno povečane vrednosti lahko izbere obliko denacionalizacije (2. odstavek) ter podlaga za dogovarjanje in sporazumevanje upravičenca z zavezancem oziroma najemojemalcem o odškodnini iz naslova povečane vrednosti. Odločitev o odškodnini iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine, ki se vrača, pa lahko organ, če se upravičenec in zavezanec oziroma najemojemalec o tem ne sporazumejo, pusti za kasnejše odločanje (6. odstavek 25. člena ZDen). V obravnavani zadevi pa organ pred odločitvijo v zadevi vrednosti spornega dela nepremičnine ni pričel ugotavljati (ugotovil je v prejšnjem postopku sicer vrednost poslovnega prostora - pri čemer je sodišče k cenitvi imelo pripombe - v ponovnem postopku pa je poleg tega vrnil tudi dve stanovanji, katerih vrednosti niso bile ugotavljane), pri čemer pa je kljub vsemu, čeprav dejanske podlage po povedanem za to ni imel, očitno zaključeval, da se je vrednost vrnjenega dela nepremičnine po podržavljenju bistveno povečala, kajti odločanje o zahtevku za odškodnino iz naslova bistveno povečane vrednosti ter o zahtevkih najemnikov za povrnitev vlaganj je, kot izhaja iz obrazložitve, pustil za kasneje. Ker pa vrednosti dela nepremičnine, ki se z odločbo vrača (v času podržavljenja in v času vračanja), tožena stranka ni ugotovljala, tudi podlage za sporazumevanje o odškodnini ni bilo in torej tožena stranka odločanja o odškodnini ni mogla odložiti iz razloga po 6. odstavku 25. člena ZDen, tako kot navaja, ker naj bi do sporazuma ne prišlo. Sicer pa je iz predloženega upravnega spisa razvidno, da k edinemu dejanju, ki ga je tožena stranka v ponovnem postopku opravila, to je k ustni obravnavi, tistih, ki naj bi bili stranke v postopku po 2. odstavku 60. člena ZDen (glede na to, da so v spisu njihovi zahtevki za povrnitev vlaganj), sploh ni vabila, čeprav naj bi (tudi) oni kot najemniki poslovnih prostorov in stanovanj očitno bili tiste osebe iz 25. člena ZDen, ki bi se o višini odškodnin dogovarjale in sporazumevale z upravičenci. S tem ko k sodelovanju na obravnavi, kjer edino so se stranke imele možnost izjavljati o odločilnih dejstvih pred odločitvijo, ni povabila Društva, ki je kot stranka v prejšnjem postopku vseskozi že sodelovalo v postopku, in ni povabila najemnikov stanovanj, ki sta zatrjevala vlaganja v stanovanja in vložila zahtevi za povrnitev, je kršila pravila postopka, in sicer načelo zaslišanje stranke (8. člen ZUP/86). Ta kršitev pa je take narave, da je oziroma bi lahko vplivala na odločitev v zadevi, če bi se strankam izjavljanje pred odločitvijo omogočilo, torej bistvena, ter (nadaljnji) razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe in za njeno odpravo.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ter zadevo na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala pred odločitvijo v zadevi ugotoviti vrednosti dela nepremičnine, ki se vrača (po stanju v času podržavljenja ter po stanju v času vračanja) ter v primeru bistveno povečane vrednosti odločati tudi o odškodnini iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine in v tem okviru o zahtevkih najemnikov za povrnitev vlaganj, vse pa ob sodelovanju tudi teh strank (najemnika poslovnih prostorov in najemnikov stanovanj) v postopku. Le če sporazum o odškodninah ne bi bil dosežen, bi tožena stranka o tem lahko odločila naknadno z dopolnilno odločbo. V ponovnem postopku bo tožena stranka podržavljeni del nepremičnine posameznima upravičencema tudi morala vrniti v deležih, do katerih sta bila solastnika ob podržavljenju (torej vsakemu do 1/2, kot bi izhajalo iz listin v spisu).

Sodišče še ugotavlja, da tožena stranka osebam iz 2. odstavka 60. člena ZDen izpodbijane odločbe tudi ni vročila ter zanje izpodbijana odločba, dokler ne bo vročena, še ni postala dokončna. Če pa bi ta sodba, ki izpodbijano odločbo odpravlja, postala pravnomočna, bi vročanje odpravljene odločbe, ki tako ne bi več mogla učinkovati, ne imelo smisla. V takem primeru bodo navedene osebe lahko svoje pravice in pravne koristi uveljavljale v ponovnem postopku, v katerega jih bo po stališču te sodbe tožena stranka morala vključiti.

Stroškovni zahtevek strank z interesom pa je sodišče moralo zavrniti na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v sporu, v katerem sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.