Jedro

Sodišče prve stopnje je stike med nasprotnim udeležencem in mld. A. spremenilo tako, da potekajo preko razglednic v obliki kratkih pozdravov očeta sinu.

Ugotovljeno je bilo, da so očetova neustrezna ravnanja – kot npr. prepiri, nasilje, tepež, suvanje, grožnje, projeciranje krivde za nastale težave v mater – ovirala otrokov avtonomni razvoj. Motena je njegova identifikacija z očetom, saj oče s svojimi reakcijami ni ustrezen identifikacijski model. Zaradi kritik in neustreznih ravnanj je škodljivo vplival na A.-jevo samopodobo in njegovo zaupanje vase. A.-jev občutek varnosti je ogrožen, zaradi njegove anksioznosti in napetosti pa je mogoče z zanesljivostjo sklepati na posttravmatsko stresno motnjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je stike med nasprotnim udeležencem in mld. A., roj. . . 2011, ki so bili urejeni s sodno poravnavo v zadevi IV P 1174/2016 z dne 18. 9. 2017, spremenilo tako, da potekajo preko razglednic v obliki kratkih pozdravov očeta sinu (I. točka izreka). Kar je predlagateljica zahtevala drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka) in v III. točki izreka sklenilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške postopka, stroške izvedenke pa vsak do deleža 1/2. 2. Takšni odločitvi oporeka nasprotni udeleženec, ki je vložil pravočasno laično pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Opozarja na kršitev tako njegovih kot tudi sinovih pravic. Mnenju izvedenke klinične psihologije B. B. očita nepopolnost, ker z njim ni opravila pregleda. Njene ugotovitve so zato le nedokazane domneve. Bistveni problem vidi v materinem izvajanju starševskega odtujevanja. Preseneča ga, da klinična psihologinja znakov starševskega odtujevanja pri otroku ni zaznala. Otrok je očitno zmeden in je žrtev nasilja sedanjega predlagateljičinega partnerja. Predlagateljica ves čas laže in manipulira z različnimi institucijami. Otrok bi moral biti zaslišan vpričo njega in brez navzočnosti matere, le na tak način bi bilo možno opazovati njegove resnične reakcije. Na stike pod nadzorom ne pristaja več, tudi ne na kakršne koli obravnave, razglednic pa tudi nima namena pošiljati nekomu, ki mu nanje ne bo nikoli odgovoril. 3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev predstavlja novo odločbo o stikih nasprotnega udeleženca z desetletnim sinom A., ki so bili prvotno urejeni s sodno poravnavo v letu 2017. 6. Sodišče prve stopnje se je oprlo na določbo četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se je v času vložitve predmetnega predloga uporabljala na podlagi določbe 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Prej citirana določba ZPP nalaga sodišču izdajo nove odločbe o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Sodišče prve stopnje je poglobljeno in tehtno obrazložilo svojo odločitev, da stiki, kot so bili urejeni s sodno poravnavo 18. 9. 2017, otroku niso v korist. V skladu s sodno poravnavo so namreč stiki med nasprotnim udeležencem in mld. sinom potekali vsako sredo, ko ga je predlagatelj prevzel po pouku, do 19. ure, ter vsako drugo soboto, ko ga je prevzel na njegovem domu ob 9. uri in ga še isti dan vrnil med 19. in 20. uro. Stiki pa so potekali tudi eno nedeljo v mesecu od 9. do 19. ure ter med poletnimi šolskimi počitnicami, ko je imel oče vsako leto z otrokom deset dni stikov v prvi polovici meseca julija in deset dni v drugi polovici avgusta.

7. Temeljno podlago za spremenjeno odločitev predstavljajo mnenja pristojnega CSD, sodne izvedenke klinične psihologije C. C., ki je bila (že) angažirana v sodnem postopku IV P 1174/2016, mnenje otrokove osebne zdravnice z dne 15. 1. 2019, ki opozarja na težave na somatskem področju, mnenji klinične psihologinje D. D. in specialistke zakonske in družinske terapije E. E. ter pisno in ustno mnenje izvedenke klinične psihologije B. B. Vsi so zaznali stisko otroka, ki pa – kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje – ni posledica materine indoktrinacije oz. odtujevanja, ampak izhaja iz dečkovih lastnih neugodnih izkušenj z očetom. Ugotovljeno je bilo, da so očetova neustrezna ravnanja – kot npr. prepiri, nasilje, tepež, suvanje, grožnje, projeciranje krivde za nastale težave v mater – ovirala otrokov avtonomni razvoj. Motena je njegova identifikacija z očetom, saj oče s svojimi reakcijami ni ustrezen identifikacijski model. Zaradi kritik in neustreznih ravnanj je škodljivo vplival na A.-jevo samopodobo in njegovo zaupanje vase. A.-jev občutek varnosti je ogrožen, zaradi njegove anksioznosti in napetosti pa je mogoče z zanesljivostjo sklepati na posttravmatsko stresno motnjo.

8. Pritožba se z ugotovitvami sodišča prve stopnje argumentirano ne sooči. Pritožnik posplošeno in dokazno nepodprto zatrjuje predlagateljičino odtujevanje otroka. Mnenju izvedenke klinične psihologije B. B. očita nepopolnost, ker z njim ni opravila pregleda. Pri tem pa spregleda, da se na podlagi lastne odločitve pregleda pri izvedenki ni udeležil, navkljub več danim možnostim. Sprva je svojo odsotnost (še) opravičil, nato pa je bil – kot ugotavlja sodišče v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa – v telefonskem pogovoru in pisanju žaljiv ter je postavljal svoje pogoje. Kasneje se na nobeno od vabil ni več odzval in svoje odsotnosti ni opravičil. Tudi na prošnjo, da sam predlaga datum pregleda, se ni odzval. Takšno njegovo ravnanje je izvedenka ovrednotila v okviru mnenja. Postavljal je pogoje, kako naj bi pregled potekal in izvedenka je v izvedenskem mnenju z veliko verjetnostjo ugotovila, da je nasprotni udeleženec najverjetneje šibko osebnostno strukturiran. Spisna dokumentacija ter klinično psihološki razgovor z otrokom in materjo so nakazali zadržke za samostojne stike med nasprotnim udeležencem in mld. sinom. Pri očetu je bil ugotovljen potencial za nasilno ravnanje v fizični in/ali psihični obliki, ki najverjetneje izhaja iz njegove osebne strukturiranosti, kar predstavlja zadržke za izvajanje samostojnih stikov. Zaradi nekritičnosti do svojih ravnanj je izvedenka samostojne stike med nasprotnim udeležencem in mld. sinom odsvetovala, dokler se nasprotni udeleženec ne usmeri v institucijo, kjer se bo pripravljen učiti obvladovanja čustev, svoje impulzivnosti, varne skrbi za otroka, nenasilne komunikacije in pozitivnih starševskih veščin.

9. Nasprotni udeleženec vsakršne strokovne obravnave odločno odklanja, pa tudi stike pod nadzorom. To je ponovil tudi v pritožbi in še dodal, da razglednic sinu ne namerava pisati. Slednje pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožnik očitno (zaenkrat) še ne zmore vložiti nobenega truda v to, da bi samokritično pristopil k zadevi in pri sebi dosegel spremembe, ki bi mu omogočale z otrokom vzpostaviti stik. Glede na navedeno ni razlogov za poseg v sprejeto odločitev.

10. Pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Na podlagi določbe 413. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 35. člena ZNP je pritožbeno sodišče odločilo, da predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.