Jedro

Tožnica, ki je leta 1969 iz Makedonije odšla na delo v ZR Nemčijo in tam dela in živi z družino, v R Slovenijo pa prihaja le občasno, dejansko v R Sloveniji ne živi. Zato ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po 1. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnila vlogo tožnice za pridobitev državljanstva, ker je ugotovila, da tožnica dejansko ne živi v Sloveniji.

V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajala je, da je sicer res, da je leta 1969 odšla iz Makedonije v ZR Nemčijo, vendar ima stalno prebivališče v Sloveniji, tu imata z možem hišo in se skoraj ob vsakem koncu tedna vračata domov. V izpodbijani odločbi tožena stranka ni navedla, na kateri dokaz je oprla zaključek, da tožnica ne živi v Sloveniji. Odločba tožene stranke je torej pomanjkljivo obrazložena in je zato nezakonita. Odločba pa je nezakonita tudi zato, ker tožnica v upravnem postopku ni bila zaslišana.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navajala, da tožnica dejansko živi v ZR Nemčiji. Tožnica je bila dne 19.6.1992 zaslišana kot stranka. V vlogi za pridobitev državljanstva je navedla, da je zaposlena v ZR Nemčiji. Tožena stranka res ni navedla, kje je pridobila dokaze za odločitev, vendar so bili dokazi izvedeni, zato navedba o tem v obrazložitvi ni bila potrebna. Tožnica lahko zaprosi za državljanstvo po izredni naturalizaciji.

Tožba ni utemeljena.

V 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91, 30/91, 38/92, novela objavljena v Uradnem listu RS št. 13/94 za spor ne velja) sta določena dva pogoja za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Prvi pogoj je, da je imel prosilec za državljanstvo dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, drugi pa, da prosilec dejansko živi v Republiki Sloveniji. Tožnica je v prošnji za sprejem v državljanstvo z dne 27.12.1991 navedla, da je zaposlena v ZR Nemčiji. Zaslišana kot stranka je dne 19.6.1992 izpovedala, da je odšla leta 1969 na delo v ZR Nemčijo iz Makedonije, da z možem delata v ZR Nemčiji in da z dvema otrokoma živijo v navedeni državi. V Slovenijo se bo verjetno vrnila, ko se bo upokojila. Takšna izpovedba tožnice potrjuje ugotovitev tožene stranke, da dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Le občasno prihajanje tožnice v Slovenijo, kjer imata z možem hišo, ne pomeni dejanskega življenja v Sloveniji.

Tožnica je izpovedala, da v Sloveniji ne živi, zato ni mogoče sprejeti njenih tožbenih trditev, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je zaradi navedenega tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), ki ga je na osnovi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot republiški predpis.