Jedro

Tožnik uveljavlja proti toženi stranki obligacijskopravni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi predvidene razlastitve nepremičnine (v obliki izgubljenega dobička). Da bi lahko s takšnim odškodninskim zahtevkom uspel, bi moral zatrjevati in dokazati protipravno ravnanje tožene stranke, ki naj bi mu onemogočilo opravljati dejavnost v vtoževanem obdobju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, naj mu tožena stranka plača 258.648,00 EUR odškodnine za škodo, ki jo je trpel od aprila 2004, ko bi lahko pričel opravljati kamnoseško dejavnost, pa do julija 2006, ko je bilo zemljišče, na katerem je nameraval zgraditi gradbeni objekt za opravljanje pridobitne dejavnosti, razlaščeno.

Proti taki odločitvi se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Najprej opozarja na zapis v drugem odstavku na deveti strani obrazložitve sodbe, da je izvedenec ugotovil, da bi tožnikov izgubljeni dobiček po tekočih cenah znašal 4.335,00 EUR mesečno, da izvedenec po podatkih spisa ni mogel ugotoviti, kdaj bi tožnik lahko z dejavnostjo pričel in da je ugotovil le, da je prekinil z aktivnostmi 16.3.2004. Tem ugotovitvam izvedenca naj bi sodišče sledilo, češ da tudi sam tožnik navaja, da bi se proizvodnja začela šele v letu 2006. Glede na tako obrazložitev sodbe se pritožba sprašuje, katerim ugotovitvam izvedenca je sodišče sledilo, saj je izvedenec ugotovil po podatkih spisa, da je tožnik do 17.3.2003 uredil parcelo ter da bi po normalnem teku stvari objekt dokončal in pridobil uporabno dovoljenje v enem letu, to je najpozneje aprila 2004. Iz izvedeniškega mnenja potrditvah pritožbe izhaja, da bi tožnik lahko začel s proizvodnjo aprila 2004. Nobenega zadržka, zaradi katerega tožnik ne bi mogel začeti takrat s proizvodnjo, izvedenec ni ugotovil. Če bi torej sodišče mnenju sledilo, bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, ne pa ga zavrniti. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik na obravnavi v razlastitvenem postopku 25.11.2005 na zapisnik povedal, da je poskušal škodo zmanjšati, zato ni nadaljeval z gradnjo, saj bi morala tožena stranka plačati potem odškodnino še za zgrajen objekt in kupljene stroje. Enako naj bi izpovedal v tem pravdnem postopku 23.2.2012, in sicer da bi se proizvodnja začela šele v letu 2006 in ne aprila 2004. Ta tožnikova izpoved pa po mnenju pritožbe ne more biti osnova za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je sodišče v zapisnik zapisalo napačno letnico, na kar je tožnik opozoril z vlogo 25.2.2012. Sodišče bi moralo upoštevati celotno izpoved tožnika, smiselno in v povezavi z ostalimi dokazi. Še posebej odločilen je datum pridobitve gradbenega dovoljenja, to je 17.3.2003. Nelogično je, da naj bi tožnik na naroku povedal, da bi se proizvodnja začela šele leta 2006, saj je ves čas izpovedoval o enakem vrstnem redu dogodkov: leta 2003 gradbeno dovoljenje, potem nasuvanje parcele in njeno utrjevanje, gradnja temeljev, potem obvestilo referenta za urbanizem, da DARS zahteva razveljavitev gradbenega dovoljenja in da ne sme graditi, ker ga bodo razlastili, potem leta 2005 prvo obvestilo oziroma ponudba za odkup parcele in začetek postopka v zvezi z razlastitvijo. Obvestilo referenta je tožnik dobil pred 16.3.2004, kar se ujema s sklepom Upravne enote z dne 16.3.2004 o zavrženju zahteve za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Kljub temu, da je bil predlog za razveljavitev gradbenega dovoljenja zavržen, pa je referent za urbanizem tožniku povedal, da ne sme graditi naprej, ker bo razlaščen. Iz sklepa z dne 16.3.2004 je že razvidno, da bo tožnikova parcela namenjena za gradnjo navezave L. na avtocestno omrežje. Sicer pa tudi če bi se upoštevalo napačno zapisana izpoved tožnika, bi mu moralo sodišče priznati izgubljeni dobiček vsaj za čas od januarja 2006 do julija 2006, saj za to obdobje ni sporno, da bi tožnik lahko opravljal dejavnost, če ne bi bilo grožnje z razlastitvijo, ki se je uresničila julija 2006. Dokaz, da je tožnik izjavil, da naj bi se proizvodnja začela že leta 2004, je tudi to, da je sodišče sprejelo na naroku sklep o imenovanju izvedenca finančne stroke, ki naj izračuna izgubljeni dobiček vse od aprila 2004 do julija 2006. Pritožba ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja proti toženi stranki obligacijskopravni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi razlastitve nepremičnine (v obliki izgubljenega dobička). Gre za škodo poleg tiste, ki je bila v postopku pod opr. št. N 1 odmerjena na 277.516,00 EUR in predstavlja vrednost zemljišča kot takega in poleg škode na račun opravljenih vlaganj v nepremičnino, ki so bila s sodno poravnavo ugotovljena v višini 80.948,99 EUR. Tožnik je trdil, da je nameraval na podlagi gradbenega dovoljenja, ki ga je pridobil dne 17.3.2003, zgraditi montažno halo za opravljanje pridobitne dejavnosti. S pripravljalnimi deli, ki jih je že opravil, naj bi moral prenehati, ker je bilo zemljišče vključeno v traso cestne navezave L. na avtocestno omrežje in zaradi tega razlaščeno. Ker naj bi po rednem teku stvari pričel z opravljanjem dejavnosti najkasneje aprila 2004, je zahteval plačilo izgubljenega dobička od tedaj dalje pa do julija 2006, ko je bila izdana odločba o razlastitvi.

Da bi lahko tožnik s takšnim odškodninskim zahtevkom uspel, bi moral zatrjevati in dokazati protipravno ravnanje tožene stranke, ki naj bi mu onemogočilo opravljati dejavnost v vtoževanem obdobju. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni dokazal, da dejavnosti ni mogel pričeti izvajati zaradi zahteve, naj preneha z gradnjo in da „ni jasno“, kako bi tožena stranka tožnika od leta 2004 pa vse do razlastitvene odločbe v letu 2006 pri izvajanju dejavnosti ovirala. Tega dokaznega zaključka pritožba ni uspela izpodbiti.

Trditev, da naj bi tožnik po rednem teku stvari pričel z opravljanjem dejavnosti v enem letu po pridobitvi gradbenega dovoljenja, torej v aprilu leta 2004, je hipotetična. Ne drži, da naj bi iz izvedeniškega mnenja izhajalo, da bi lahko takrat začel s proizvodnjo. S tako pritožbeno trditvijo prihaja pritožnik v nasprotje s svojo predhodno navedbo, da izvedenec po podatkih spisa ni mogel ugotoviti, kdaj bi tožnik lahko z dejavnostjo pričel. V postopku je bil postavljen izvedenec finančne stroke, katerega naloga je bila zgolj finančna kalkulacija, to je izračun izgubljenega dobička. Izvedenec je iz spisa le razbral, da naj bi tožeča stranka prekinila z aktivnostmi v zvezi z izgradnjo hale za obdelavo plavega kamna dne 16.3.2004. Torej ne gre za njegovo strokovno ugotovitev (ki glede na izvedenčevo specializacijo niti ne bi mogla biti verodostojna), temveč zgolj za povzetek trditev tožeče stranke, da bi lahko gradnjo zaključila v roku enega leta po izdanem gradbenem dovoljenju.

V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, torej glede vprašanja, v čem naj bi se kazalo protipravno ravnanje tožene stranke, tožnik svojih tožbenih navedb ni dopolnil niti na prvem naroku 22.11.2011. Tega dne je trdil le, da je nedopustno, da se mu šteje v škodo, ker ni takoj nadaljeval z gradnjo, saj je ravnal pošteno in s tem skušal škodo zmanjšati, ker bi morala tožena stranka kot razlastitvena upravičenka plačati v primeru nadaljnje gradnje tudi objekt in kupljene stroje. Ker tožnik ne pojasnjuje, kolikšna bi bila vrednost investicije v primerjavi s pričakovanim dobičkom, so njegove trditve o zmanjševanju škode protislovne. Če bi nameraval škodo zaradi razlastitve zmanjšati, namreč ne bi terjal plačilo odškodnine v obliki izgubljenega dobička v višini 258.648,00 EUR, temveč nasprotno, halo bi dokončal in dejavnost opravljal, od tožene stranke pa zahteval le vrednost investicije.

V nadaljevanju postopka je tožnik v zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke navedel, da je dne 16.3.2004 na podlagi sklepa Upravne enote, s katerim je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka, izvedel, da ne sme graditi naprej. Kakšnih drugih konkretnih navedb v zvezi s tem ni podal. Tudi iz tožnikove izpovedi pri zaslišanju na naroku dne 23.2.2012 (ki predstavlja le izvedbo dokaza in trditvene podlage stranke niti ne more nadomestiti), ne izhaja konkreten očitek protipravnega ravnanja tožene stranke. V zvezi s tem je tožnik povedal le, da je po pridobitvi predračuna za gradnjo hale „moral dela ustaviti zaradi ponudbe DARS-a za odkup zemljišč“, v nadaljevanju pa še, da naj bi mu na upravni enoti „referent rekel, da ne sme gradit dalje, ker bo zemljišče razlaščeno“. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je po drugi strani tožnik na zapisnik, ki je bil sestavljen v postopku razlastitve, dne 25.11.2005 izrecno izjavil, da ga ne fizično ne pisno nihče ni motil in ga tudi še ne moti pri gradnji in tudi, da gradnja poteka po veljavnem gradbenem dovoljenju. Vsebina tega zapisnika pa je pomembna tudi zaradi neprepričljive pritožbene trditve, da naj bi sodišče prve stopnje v tej pravdi napačno zapisalo letnico predvidenega začetka obratovanja. Tožnik je namreč povedal, da je računal, da bo lahko pričel z opravljanjem dejavnosti eno leto po izgradnji hale, in sicer leta 2006. Ta letnica je torej glede na vsebino prej omenjenega zapisnika povsem logična, saj je leta 2005 gradnja še potekala. Poleg tega je na vprašanje, v kakšni fazi je bila gradnja v aprilu leta 2004, tožnik odgovoril, da je po pridobitvi gradbenega dovoljenja v letu 2003 pričel z nasutjem parcele in z izgradnjo temeljev.

Kot izhaja iz gornje obrazložitve torej tožnik ni podal niti konkretne dejstvene podlage o protipravnem ravnanju tožene stranke, ki naj bi mu onemogočilo opravljanje pridobitne dejavnosti pred izdajo odločbe o razlastitvi, kot tudi ni dokazal, da bi dejansko lahko pričel z izvajanjem dejavnosti že v aprilu 2004, oziroma, kot podrejeno zahteva v pritožbi, januarja 2006. Pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da je bil ugovor tožene stranke, da je tožnikov zahtevek tudi zastaral, utemeljen. Tožnik je, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, izvedel za povzročitelja škode že v trenutku škodnega dogodka, torej najkasneje julija 2006 (nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik takrat ni imel „vseh elementov za določitev višine odškodninskega zahtevka za izgubljeni dobiček“, je nerazumljiv). Materialnopravno zmoten pa je nadaljnji sklep, da je za začetek zastaranja odločilen prejem sklepa iz nepravdne zadeve, torej datum 28.10.2008, češ da je tožnik šele takrat izvedel, da je bil njegov podoben zahtevek, ki ga je uveljavljal v nepravdnem postopku, neutemeljen. Kot je bilo obrazloženo, gre za obligacijskopravni zahtevek, o katerem se zato v nepravdnem postopku za določitev odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne odloča in sodišče o predlogu toženca, da določi višjo odškodnino od tiste, ki je bila priznana s sklepom z dne 28.10.2008, v izreku odločbe niti ni odločilo. Od razlastitvene odločbe iz julija 2006 do vložitve tožbe v obravnavani zadevi (29.9.2009), so potekla več kot tri leta, kar je tožnik izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Nepravdni postopek na tek tega roka ne vpliva, saj se po 366. členu OZ šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z upnikovim zahtevkom, če je njegova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena, če pa je bila zavržena zaradi nepristojnosti sodišča ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče same stvari, zastaranje ni pretrgano le v primeru, če upnik vloži novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti prve odločbe (367.čl OZ). Tudi ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

Tožnikov odškodninski zahtevek je torej po ugotovitvah pritožbenega sodišča glede na spisovne podatke zastaral in že zaradi tega s svojo pritožbo proti zavrnilni odločbi ne more uspeti.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišč prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).