Jedro

Drugi odstavek 214. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da je toženec že samo s tem, ko ni odgovoril na vlogo tožeče stranke in poziv sodišča, priznal trditev tožeče stranke o zapadlosti terjatve. S takšnim ravnanjem namreč ni preklical ali spremenil svojih prejšnjih trditev (postavljenih v ugovoru zoper sklep o izvršbi) o sklenitvi dogovora o odlogu plačila. Sodišče prve stopnje sme na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP šteti za priznano le dejstvo, o katerem se toženec do takrat še ni izrekel. Ne daje pa navedeno zakonsko določilo podlage za sklep, da mora tožena stranka večkrat zanikati ista dejstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6733/2015 z dne 23.1.2015 obdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka in (2.) toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da izpodbijan sodbo spremeni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da v ugovoru ni pripoznala zahtevka oziroma priznala temelja in višine obveznosti, saj je izrecno navedla, da terjatev še ni zapadla. Sodišče prve stopnje bi moralo presoditi navedbe in dokaze strank v zvezi z zatrjevanim dogovorom o odlogu plačila, pa tega ni storilo. V sodbi je zgolj povzelo trditve tožeče stranke, ne da bi na glavni obravnavi izvedlo dokazni postopek za ugotovitev zatrjevanih dejstev.

5. Res je, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni zanikal nastanka svoje obveznosti in njene višine. Vendar pa je v ugovoru trdil, da vtoževana terjatev še ni zapadla, saj je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, na podlagi katerega je tožeča stranka toženi odložila izpolnitev obveznosti, ta rok pa še ni potekel. 6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo brez razpisa naroka. Svojo odločitev je oprlo na 488. člen ZPP ter drugi odstavek 214. člena ZPP. Pojasnilo je, da tožena stranka na navedbe tožeče stranke v vlogi (dopolnitvi tožbe) ni odgovorila, kljub temu, da je bila izrecno pozvana, da v roku 15 dni posreduje vlogo, s katero bo odgovorila na navedbe tožeče stranke, opozorjena pa je bila tudi na posledico zamude (drugi odstavek 286. člena ZPP in 286.a člen ZPP). Zato je (poleg temelja in višine) štelo za nesporen tudi datum zapadlosti terjatev, kot izhaja iz računov in dobavnic, ki jih je predložila tožeča stranka.

7. Drugi odstavek 214. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da je toženec že samo s tem, ko ni odgovoril na vlogo tožeče stranke in poziv sodišča, priznal trditev tožeče stranke o zapadlosti terjatve. S takšnim ravnanjem namreč ni preklical ali spremenil svojih prejšnjih trditev (postavljenih v ugovoru zoper sklep o izvršbi) o sklenitvi dogovora o odlogu plačila. Sodišče prve stopnje sme na podlagi drugega odstavka 214. člena šteti za priznano le dejstvo, o katerem se toženec do takrat še ni izrekel. Ne daje pa navedeno zakonsko določilo podlage za sklep, da mora tožena stranka večkrat zanikati ista dejstva.

8. Utemeljeno je zato pritožbeno opozorilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno o sporu odločilo brez naroka. Po določbi 488. člena ZPP je namreč izjema od obligatornosti glavne obravnave utemeljena, kadar tožena stranka ne nasprotuje zatrjevani dejanski podlagi uveljavljenega zahtevka, pač pa nasprotuje pravnemu razlogovanju utemeljenosti zahtevka glede na takšno (nesporno) dejansko stanje. V smislu pooblastil iz 488. člena ZPP lahko torej sodišče svojo odločitev opre le na med pravdnima strankama nesporno dejansko podlago, ki izključuje potrebo po dokazovanju.

9. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je tožena stranka v pritožbi (smiselno) uveljavljala. Pritožbi je zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj storjene kršitve v pritožbenem postopku glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva, da je trditev tožeče stranke o zapadlosti terjatve sporna, zato naj se opredeli tudi do (drugačnih) trditev in predlaganih dokazov tožene stranke.