Jedro

Če sodišče odloča o združitvi postopka na naroku za glavno obravnavo, sklep zapiše v zapisniku in ni potrebno izdati pisnega sklepa ter ga vročiti strankam.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 250.000 povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo z dne 19.4.2005 obsojenega S.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ ter mu določilo za vsako dejanje 100.000 SIT denarne kazni, nato pa mu po 4. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno denarno kazen v znesku 150.000 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 50.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.7.2006 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 5. in 12. člena Zakona o kazenskem postopku ter kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in odpravi ter kazenski postopek zoper obsojenca v celoti ustavi in mu prisodi pravico do povrnitve stroškov kazenskega postopka, tudi stroškov za zahtevo za varstvo zakonitosti, podrejeno pa predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec po svojem zagovorniku, ni utemeljena. Po njegovem stališču v zahtevi zatrjevane postopkovne kršitve in kršitve kazenskega zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je v tem kazenskem postopku bila obsojencu onemogočena pravica do poštenega sojenja. Poudarja, da mu v zvezi s kaznivim dejanjem, storjenim v škodo A.S. ni bil zagotovljen zadosten čas za pripravo obrambe. Za dne 16.6.2006 je obsojenec bil vabljen zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, ni pa bil seznanjen, da se bo na ta dan izvedla glavna obravnava tudi za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Sodišče ni izdalo odločbe o združitvi kazenskih postopkov in njenega odpravka ni poslalo obsojencu. Prav isto velja za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, storjeno v škodo J.K. Sodišče obsojenca na prejšnjem naroku ni obvestilo, da bo na naroku 19.4.2005 zaradi kaznivega dejanja, storjenega v škodo J.K., izvajalo dokaze tudi v tej zadevi. Ni ga seznanilo z njegovimi pravicami, med drugim o pripravi na obrambo, z možnostjo, da v dokaznem postopku aktivno sodeluje in da si najame zagovornika. Če bi obsojenec vedel, da bo sodišče na naroku 19.4.2005 izvajalo dokaze za to dejanje in odločalo o dokazih ter o odgovornosti za to dejanje, bi na narok prišel, najel pa bi si tudi zagovornika. Sodišče je s svojim postopanjem kršilo 12. in 25. člen ZKP v taki meri, da je to vplivalo na zakonitost sodne odločbe.

Po stališču vložnika zahteve je sodišče tudi odločilo v nasprotju z določbami Kazenskega zakonika. V izreku pravnomočne sodbe opisani dejanji nista kaznivi dejanji. Besede, izrečene v danih okoliščinah ne predstavljajo ogrožanja varnosti obeh oškodovancev, ker niso mogle in niso pri njiju povzročile občutka ogroženosti. Pomen besed "obračunal" prvostopenjsko sodišče razlaga nepravilno in povsem samovoljno ter brez tehtnih argumentov zaključi, da ta beseda pomeni fizično nasilje zoper neko osebo.

V tej kazenski zadevi je A.S. kot zasebni tožilec vložil zoper obsojenca dne 5.3.2004 zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Dne 15.3.2004 je sodišče odredilo, da se opravi 15.4.2004 glavna obravnava ter nanjo povabilo obsojenca, ki je vabilo z drugopisom zasebne tožbe prejel 17.3.2004. Na glavno obravnavo obsojenec ni prišel, izostanek je opravičil in sodišče jo je preložilo na 20.5.2004. Te glavne obravnave se je obsojenec udeležil in se tudi zagovarjal brez zagovornika, čeprav je bil opozorjen na pravico, da si ga vzame. Zaradi izvedbe nadaljnjih dokazov je sodišče preložilo glavno obravnavo na dne 3.6.2004, ki jo je tega dne preložilo glede na opravičilo zasebnega tožilca na nedoločen čas. Sodišče je 9.6.2004 odredilo glavno obravnavo za dne 16.6.2004 ter nanjo vabilo poleg ostalih tudi obsojenca. Na tej glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč tudi obsojenec, je sodišče sprejelo sklep, da se zadevi ... (zasebna tožba zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 169. člena KZ) in ... (obtožni predlog, vložen zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ, storjenega v škodo A.S.) združita in se vodita pod opr. št. ... Sodišče je obsojenca, ki mu je obtožni predlog bil vročen 10.6.2004, poučilo o pravici, da si sme vzeti zagovornika, da se ni dolžan zagovarjati in ne odgovarjati na vprašanja. Obsojenec je izjavil, da se bo zagovarjal sam. Sodišče je glavno obravnavo preložilo na določen čas zaradi vabljenja priče, pri katere zaslišanju je vztrajal obsojenec, nadaljevalo pa jo dne 12.10.2004, ko je v navzočnosti obsojenca kazenski zadevi ... in ... (obtožni predlog, vložen zoper obsojenca zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ, storjenega v škodo J.K.) združilo in odločilo, da se vodita pod opr. št. ... Obtožni predlog je obsojencu vročilo 11.9.2004. Glavno obravnavo je nato preložilo na dne 2.11.2004, na kateri se je obsojenec zagovarjal, pri čemer je predhodno znova bil opozorjen o pravicah, tudi o pravici do zagovornika, ki se mu je odpovedal. Glavno obravnavo je sodišče ponovno preložilo na dne 16.11.2004 in nato na dne 11.1.2005, le to pa na dne 15.2.2005 in na dne 22.3.2005. Na glavno obravnavo 22.3.2005 obsojenec ni prišel, čeprav je na glavni obravnavi 15.2.2005 vzel na znanje, da je na ta datum preložena glavna obravnava ter se odpovedal ponovnemu pisnemu vabilu. Sodišče je sprejelo sklep, da se glavna obravnava opravi v obsojenčevi nenavzočnosti, ker je bil v redu povabljen in njegova navzočnost ni bila nujna, ker je bil že zaslišan. Sodišče je tudi to glavno obravnavo zaradi vročitve spremenjene zasebne tožbe in obtožnega predloga preložilo na dne 19.4.2005, na katero je vabilo obsojenca, ki mu je vročilo tudi drugopis zapisnika o glavni obravnavi. Vabilo je obsojenec sprejel 24.3.2005. Glavno obravnavo dne 19.4.2005 je sodišče opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti in po opravljeni obravnavi odločilo o zadevi.

O združitvi postopkov je sodišče glede na procesni položaj (pred istim sodiščem je ločeno teklo več postopkov zoper obsojenca) odločilo v skladu z določbo 7. odstavka 32. člena ZKP. Obe odločitvi je sprejelo na glavnih obravnavah, na katerih je bil navzoč obsojenec, ki je bil tako z združitvijo postopkov seznanjen. Po 8. odstavku 32. člena ZKP zoper sklep, s katerim sodišče odredi združitev postopka ali zavrne predlog za združitev postopka, ni pritožbe. Praviloma sprejme sodišče takšno odločitev pred začetkom glavne obravnave v obliki sklepa, ki ga zapiše v zapisniku. Zato tudi ni potrebno izdati pisnega sklepa ter ga vročiti strankam. V tej zadevi sta bila obsojencu oba obtožna predloga vročena po preizkusu (2. odstavek 435. člena ZKP), med vročitvijo vabil in glavnimi obravnavami pa je imel dovolj časa za pripravo obrambe, pri čemer je bil ta rok vselej daljši od treh dni. Iz prikazanega poteka postopka je razvidno, da je bil obsojenec z združitvijo postopkov seznanjen in je glede na glavne obravnave, ki so bile opravljene po tej odločitvi sodišča, imel vse možnosti, da se pripravi na obrambo, vselej pa je bil tudi opozorjen na pravice, ki jih v postopku lahko uveljavi. Zato zahteva neutemeljeno trdi, da je bila obsojencu onemogočena pravica do poštenega sojenja in da je sodišče s svojim postopanjem kršilo 25. in 12. člen ZKP ter da so te kršitve vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da je obsojenec ogrozil varnost druge osebe z resno grožnjo tako, da je zagrozil A.S., "da bo z njim obračunal" , J.K. pa "ti boš že videl, ti boš svoje dobil, počakaj še malo, kmalu boš prišel na red, te bomo že vstran spravili". Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbama oškodovancev ter presodilo, da so obsojenčeve besede pomenile resno grožnjo, tako da so vzbudile občutek osebne ogroženosti pri obeh oškodovancih ter pri tem izhajalo iz skrhanosti odnosov med obdolžencem in oškodovancema. Tudi sodišče druge stopnje je vprašanje resnosti grožnje, ki ga je problematizirala pritožba, presodilo. Izhajalo je iz dejanskih zaključkov, ki jih je sprejelo sodišče prve stopnje ter nakazalo, da okoliščine, v katerih je inkriminirane besede obsojenec izrekel oškodovancema in dejstvo, da je oškodovanemu J.K. že prej grozil ter da je slednji moral celo poiskati zdravniško pomoč, dajejo podlago za sklepanje, da je obsojenec s svojim ravnanjem resno ogrozil varnost oškodovancev. Po opisu, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, imata obsojenčevi dejanji vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Glede na ugotovljena odločilna dejstva, pa je tudi sodišče utemeljeno presodilo, da je podan zakonski znak resne grožnje. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana (1. točka 372. člena ZKP). Kolikor vložnik zahteve navaja, da izrečene besede pri oškodovancih niso mogle povzročiti in niso povzročile občutka ogroženosti in da njuna ogroženost ni izkazana ne v spisu in ne v obrazložitvi pravnomočne sodbe, izpodbija njene dejanske zaključke, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena ter 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).