Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da po tretjem in četrtem odstavku 12. člena ZIKS-1 sodišče odloča v primeru, ko istega predloga ni vsebinsko obravnavalo že prej, je nepravilno, saj take omejitve 12. člen ZIKS-1 in procesni ter materialni določbi iz 129.a člena ZKP oziroma 86. člena KZ-1 ne določajo. Obsojenec lahko tudi, ko je že pravnomočno odločeno o njegovem predhodnem predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, tak predlog vloži ponovno.

Navedeno pomeni, da sodišče vsebinsko odloča o vsakem pravočasnem predlogu upravičenega predlagatelja za alternativno izvršitev kazni zapora, in če presodi, da se okoliščine niso bistveno spremenile po pravnomočnosti sodbe ali po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo že odločeno o predhodnem predlogu, lahko tak predlog tudi zavrže po tretjem odstavku 129.a člena ZKP, če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni.

Izrek

Pritožbi obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora s prestajanjem ob koncu tedna zavrglo kot nedovoljen.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenec zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in o predlogu vsebinsko odloči. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrglo ponovno vloženi predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora s prestajanjem ob koncu tedna kot nedovoljen. Ugotovilo je, da je obsojenec že vložil predlog za alternativno izvršitev kazni zapora, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zato obsojenec ni upravičen do ponovnega postopka za odločanje o nadomestitvi zaporne kazni, ki jo že prestaja, s prestajanjem zapora ob koncu tedna.

5. Obsojenec utemeljeno graja takšno stališče sodišča prve stopnje, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča napačno. Postopkovna pravila v zvezi s predlogi za izvršitev kazni zapora na alternativen način določa Zakon o kazenskem postopku v 129.a členu, vsebinske pogoje za alternativne načine izvršitve kazni zapora pa 86. člen KZ-1. Vendar nobena zakonska določba ne omejuje obsojenca k ponovni vložitvi tovrstnega predloga, zato je stališče sodišča prve stopnje preozko in brez podlage v zakonu. Poleg tega lahko sodišče v rednem sojenju v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, odloči, da obsojenec pred prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma, da se kazen zapora nadomesti s hišnim zaporom in da se kazen zapora oziroma denarna kazen nadomesti z delom v splošno korist (tretji odstavek 359. člena ZKP). Po drugem odstavku 129.a člena ZKP lahko obsojenec, njegov zagovornik ali osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vloži predlog v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe. Vendar ta rok iz drugega odstavka 129.a člena ZKP velja le v primeru vložitve predloga pred nastopom kazni, ne pa v primeru, ko je obsojenec kazen zapora že nastopil. Nobenega dvoma tudi ni, da določba drugega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) omogoča vložitev predloga za zapor ob koncu tedna tudi obsojencu, ki je že nastopil kazen zapora v zavodu in je v času podaje predloga na prestajanju kazni.

6. Sodišče prve stopnje se pri utemeljitvi svoje odločitve sklicuje na tretji in četrti odstavek 12. člena ZIKS, ki določata, da sodišče lahko izjemoma in iz posebej obrazloženih razlogov izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopusti tudi obsojencu, ki je zaposlen ali se izobražuje zunaj območja Republike Slovenije, če se ta hkrati zaveže, da bo sodišču in direktorju zavoda vsake tri mesece predloži ustrezna dokazila svojega dokazila ali pristojne izobraževalne ustanove, kjer se izobražuje, da izpolnjuje svoje delovne ali izobraževalne obveznosti; ter da izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna lahko sodišče dopusti tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora, po predhodnem mnenju direktorja zavoda. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo, da po tretjem in četrtem odstavku 12. člena ZIKS-1 sodišče odloča v primeru, ko istega predloga ni vsebinsko obravnavalo že prej. Vendar pa je tako stališče prvostopenjskega sodišča nepravilno, saj take omejitve v navedeni zakonski določbi in tudi ne procesni ter materialni določbi iz 129.a člena ZKP oziroma 86. člena KZ-1 ne določata. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da lahko obsojenec tudi ko je že pravnomočno odločeno o njegovem predhodnem predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, tak predlog vloži ponovno. Je pa naloga sodišča, da vsakokrat presodi obstoj pogojev, tudi obstoj morebitno spremenjenih okoliščin in nato o predlogu odloči tako, da zavrže predlog, če je prepozen, nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni, sicer pa odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi pa sme razpisati narok, s tem, da če obsojenec na narok ne pride, se šteje, da je predlog umaknil (tretji odstavek 129.a člena ZKP). Navedeno pomeni, da sodišče vsebinsko odloča o vsakem pravočasnem predlogu upravičenega predlagatelja za alternativno izvršitev kazni zapora in če presodi, da se okoliščine niso bistveno spremenile po pravnomočnosti sodbe ali po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo že odločeno o predhodnem predlogu, lahko tak predlog tudi zavrže po tretjem odstavku 129.a člena ZKP, če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni.

7. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi obsojenca ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.