Jedro

Odločitev o razdelni odgovornosti, namesto vtoževane solidarne, ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka.

Zastaranje odškodninske terjatve začne teči s trenutkom, ko je oškodovanec izvedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti lahko izvedel za škodo. Ta pogoj je lahko izpolnjen šele tedaj, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v prvem odstavku izreka tako, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 7.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 dalje, - v tretjem odstavku izreka tako, da je druga tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od zneska 7.200,00 EUR od 11. 6. 2010 do 28. 9. 2010, - v petem odstavku izreka pa tako, da sta toženi stranki dolžni v 15 dneh solidarno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1380,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti prvi toženi stranki 330,51 EUR, drugi toženi stranki pa 126,90 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino v višini 10.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 dalje (prvi odstavek izreka), prva toženka pa še 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 dalje (drugi odstavek izreka). Drugi toženki je naložilo v plačilo tudi zakonske zamudne obresti od zneska 14.400,00 EUR od 11. 6. 2010 do 28. 9. 2010 (tretji odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (četrti odstavek izreka). Odločilo je še, da sta toženki dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 2.236,85 EUR (peti odstavek izreka).

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe toženki. Obe izpodbijata sodbo v njenem ugodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških. Uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev.

3. Prva toženka v pritožbi vztraja na stališču, da je vtoževana terjatev zastarana. Tožba je bila vložena po poteku treh let od zaključka zdravljenja, torej prepozno. Sodni izvedenec je povedal, da bi lahko bil izvid z dne 27. 9. 2007, iz katerega izhaja, da se je zdravstveno stanje tožnika stabiliziralo, izdan že nekaj dni prej. Tožnik bi zato ob zadostni skrbnosti tožbo moral vložiti že pred 27. 9. 2010. Sodišče je kršilo določbe postopka, ker je upoštevalo navedbe in dokaze, s katerimi je bil tožnik prekludiran. Z odločitvijo, da je del odškodnine dolžna plačati le prva toženka, je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo. Graja dokazno oceno in zaključke sodišča, da je prva toženka ravnala protipravno. Sodišče je izvedene dokaze izbiralo selektivno in pristransko. O tem, kaj se je kritičnega dne dogajalo na poligonu, je sodišče v celoti sledilo izpovedbi tožnika, medtem ko izpovedbam prič in njenega zakonitega zastopnika ni dalo nobene dokazne vrednosti oziroma jih ni upoštevalo. Njihove izpovedbe izkazujejo, da prva toženka ni opustila dolžne skrbnosti in da je do padca prišlo zaradi ravnanja tožnika, ki je bilo nepredvidljivo in v nasprotju z navodili inštruktorja. Povsem življenjsko je, da se priči zaradi časovne oddaljenosti dogodka določenih podrobnosti ne spominjata. Priči se spominjata bistva, kar kaže na njuno verodostojnost. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika, ki je nekonsistentna in nelogična, zaradi česar je kršeno načelo enakosti in načelo nepristranskosti sodišča. Opozarja, da je bilo na tožniku dokazno breme, da je prva toženka opustila dolžno skrbnost in da tožnik tega ni dokazal. Da je bil motor zanj neprimeren, bi tožnik lahko dokazal le z izvedencem. Iz sodbe ni mogoče razbrati, ali je odgovornost prve toženke objektivna ali krivdna. Tožnik ni podal trditev glede odgovornosti inštruktorja kot delavca pri prvi toženki, zato je sodišče s sklicevanjem na 160. člen ZVCP in 147. člen OZ prekoračilo trditveno podlago. Sodba tudi nima razlogov glede deljene odgovornosti. Meni, da je prisojena odškodnina previsoka in da odstopa od primerljive sodne prakse. Sodba nima razlogov o tem, zakaj gre tožniku za telesne bolečine in strah odškodnina v celotni vtoževani višini. Protispisne so ugotovitve sodišča, da je tožnik izpovedal, da ga je bilo strah. Sodišče je v tem delu napačno povzelo mnenje sodnega izvedenca ter prekoračilo trditveno podlago. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo ugotoviti višino stroškov tožnika in toženk in tako ugotovljene stroške medsebojno pobotati.

4. Druga toženka v pritožbi navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je izrek sodbe v delu, v katerem ji je naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 14.400,00 EUR, v nasprotju z razlogi sodbe. Odločitev sodišča, da sta toženki odgovorni za nastalo škodo je materialnopravno zmotna, dejansko stanje pa je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Argument sodišča, da toženki nista uspeli dokazati, da je učitelj ravnal, kot je treba, je v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu, ki je bilo na strani tožnika. Sodišče je neobrazloženo in pristransko povzelo izpovedbi U. L. in S. J., medtem ko je tožnikovi izpovedbi enostransko in nekritično sledilo. Argument sodišča, da se priči ne spominjata dogodka in da jima zato ni mogoče slediti, ne vzdrži. Navedeno kvečjemu kaže, da priči nista bili pripravljeni na pričanje s strani toženke, poleg tega pa je treba upoštevati, da je od škodnega dogodka minilo že pet let. Sodišče ni upoštevalo, da so vse priče izpovedale, da učenje nikoli ni potekalo na način, kot je izpovedal tožnik in da ni razloga, zakaj bi tako potekalo v konkretnem primeru. Priče in zakoniti zastopnik prve toženke so ovrgli izpovedbo tožnika, da so na poligonu istočasno vadili štirje motoristi, kar je bilo prav tako spregledano. Sodišče tudi ni obrazložilo, v čem je podana neprimernost izbire motorja. Navaja še, da prisojena odškodnina za telesne bolečine močno odstopa od odškodnin iz primerljive sodne prakse.

5. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, je pravilna. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo, sodba pa tudi ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba, niti s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP (1)).

8. Zmotno je pritožbeno stališče prve toženke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo odškodnine solidarno od obeh toženk. Z odločitvijo, da je tožniku del odškodnine dolžna plačati le prva toženka, je sodišče ostalo v mejah postavljenega zahtevka. Sodišče je s tem tožniku prisodilo zgolj nekaj manj, ne pa nekaj drugega od zahtevanega.

9. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje upoštevalo prepozno navedena dejstva in predlagane dokaze, prva toženka uveljavlja relativno bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je padel, ko mu je pot prečkal drug motorist. Ne gre torej za nedopustno novoto, kot to zmotno meni pritožba. Sicer pa prva toženka (z izjemo navedenega) v pritožbi ne navede, katere nedopustne trditve in dokaze je sodišče prve stopnje upoštevalo niti ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kršitev 286. člena ZPP (neupoštevanje prekluzije glede navajanja novot) pa predstavlja bistveno kršitev le, če bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je ugovor zastaranja prve toženke neutemeljen. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ (2)). Zastaranje začne teči s trenutkom, ko je oškodovanec zvedel oziroma bi ob potrebni skrbnosti lahko izvedel za škodo. Ta pogoj pa je lahko izpolnjen šele tedaj, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira (ko je torej zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode). Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno 1. 10. 2007, kar pomeni, da je bila tožba, ki je bila vložena dne 27. 9. 2007, vložena pred potekom triletnega zastaralnega roka. Sodni izvedenec je pojasnil, da se je zlom pretežno zarasel do zadnje kontrole 27. 9. 2007 in da se je tožnikovo zdravstveno stanje začelo stabilizirati 1. 10. 2007, ko je prenehal bolniški stalež. Tožnik je 27. 9. 2007 izvedel, da se je zlom pretežno zarasel, zato je šele s tem dnem lahko pričelo teči zastaranje in ne prej, kot to zmotno meni pritožba. Prva toženka v pritožbi tudi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da bi se tožnik ob potrebni skrbnosti z obsegom škode lahko seznanil že pred zdravniškim pregledom 27. 9. 2007, zato je pritožbeni očitek, da bi moral tožbo vložiti že prej, neutemeljen.

11. Tožnik se je pri prvi toženki usposabljal za voznika motornega kolesa A kategorije. Pri vožnji z motorjem na poligonu je med izvajanjem vaje izogib oviri padel in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je prva toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo, saj ni poskrbela za varno usposabljanje tožnika (prvi odstavek 131. člena OZ). Pritožbeni očitek, da iz sodbe ni razvidno, ali je odškodninska odgovornost prve toženke krivdna ali objektivna, torej ni utemeljen. Tudi sicer ima sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato pritožbeni očitek, da sodba ni obrazložena, ne drži. 12. Pritožbenim navedbam, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval ustrezne podlage za utemeljitev krivdne odgovornosti prve toženke, ni mogoče pritrditi. Tožnik je navedel, da mu je pot prečkal drug motorist, zato je zaviral in padel. Trdil je, da je prva toženka odgovorna za nastalo škodo, ker je dopustila, da na poligonu istočasno vadijo štirje motoristi. Poleg tega inštruktor pri prvi toženki tožniku ni dal nobenih navodil glede izvedbe vaje in glede samega motorja niti se ni prepričal, ali tožnik obvlada snov predhodne stopnje in zato ni pravilno ocenil njegovih sposobnosti za izvajanje sporne vaje ter obvladovanje motorja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku sledilo navedbam tožnika in zaključilo, da je prva toženka odgovorna za nastalo škodo, ker je dopustila, da na poligonu istočasno vadi več kandidatov (odgovornost za lastno ravnanje), odgovorna pa je tudi za ravnanje učitelja, ki je bil zadolžen za varnost vožnje in tožnika ni ustrezno usposabljal (odgovornost delodajalca za ravnanje delavca po 147. členu OZ).

13. Pritožbeno sodišče navedene zaključke sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je bilo dokazno breme glede protipravnosti ravnanja prve toženke na tožniku, ni pa jima mogoče pritrditi, da tožnik tega ni zmogel. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik s svojo izpovedbo uspel dokazati, da je do nezgode prišlo, ker prva toženka ni poskrbela za varno usposabljanje tožnika, medtem ko toženki svojih trditev, da je prva toženka ravnala z dolžno skrbnostjo in da je tožnik padel, ker ni upošteval navodil učitelja, nista uspeli dokazati. Dokazna ocena sodišča je skrbna, popolna in logična ter posledično povsem prepričljiva. Pritožbeni očitek, da je sodišče zgolj nekritično sledilo izpovedbi tožnika, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, zakaj je sledilo tožniku. Sodišče je ocenilo izpovedbe zakonitega zastopnika prve toženke ter prič U. L. in S. J., ki tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikove izpovedbe niso uspele izpodbiti. Zakoniti zastopnik prve toženke in priča U. L. o konkretnem dogodku nista vedela povedati ničesar temveč sta zgolj pojasnila, kako je sicer pri prvi toženki potekalo oziroma kako bi moralo potekati usposabljanje kandidatov. Tudi S. J. ni znal povedati, kako je prišlo do nezgode, ali so bila tožniku dana ustrezna navodila, niti se ni spominjal, ali so na poligonu poleg njega in tožnika vadili še drugi kandidati. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi moral tožnik svoje trditve dokazovati z izvedencem. V postopku je bilo nesporno, da je bil motor, ki ga je vozil tožnik, ko je prišlo do nezgode, vsaj dvakrat močnejši od motorja, ki ga je vozil pri izvajanju predhodnih vaj. Pri ugotavljanju, ali se je učitelj prepričal, da tožnik obvlada močnejši motor in ali ni precenil zmožnosti tožnika, ne gre za strokovno vprašanje, ki bi zahtevalo postavitev sodnega izvedenca (primerjaj 243. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej ustrezno in pravilno ocenilo izvedene dokaze, ki tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da je za škodni dogodek odgovorna izključno prva toženka.

O višini

14. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (179. člen OZ). Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja vrednotesnje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih sodne prakse.

15. Pritožbi utemeljeno opozarjata, da je po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina za telesne bolečine v znesku 10.000,00 EUR (10 plač (3)) glede na navedene kriterije za odmero pravične denarne odškodnine previsoka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zlom čolničaste kosti levega stopala. Glede na težo poškodbe, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (4 dni hude telesne bolečine, 14 dni srednje hude telesne bolečine, 2 meseca lahke telesne bolečine in občasne lahke telesne bolečine v bodoče ob večjih obremenitvah), nevšečnosti med zdravljenjem (10 x zdravniški pregled, 5 x rentgen, 10 x periferni posnetek, 44 dni mavec, 17 tednov bergle, 4 mesece bolniški stalež) ter glede na podobne primere iz sodne prakse (4) pritožbeno sodišče zaključuje, da znaša pravična denarna odškodnina za tožniku nastalo škodo iz tega naslova 7.000,00 EUR (7 plač). Odškodnino v višini 10 plač, ki je bila tožniku prisojena s strani sodišča prve stopnje, sodišča prisojajo v primerih z bistveno hujšimi škodnimi posledicami kot so bile v obravnavanem (5).

16. Prva toženka utemeljeno opozarja, da je izpodbijana sodba v delu, v katerem je tožniku priznana odškodnina za primarni strah (6), protispisna in posledično materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel intenziven primarni strah. Tako naj bi izpovedal tožnik sam, kar pa ne drži. Tožnik je namreč zaslišan povedal, da ga je bilo ob škodnem dogodku le malo strah. Strah je pravno priznana oblika nepremoženjske škode le, če je intenziven in traja dalj časa. Lahko je tudi le kratkotrajen in intenziven, a mora biti v tem primeru v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. V konkretnem primeru tako ni podlage za zaključek, da je tožnik trpel pravno priznan primarni strah, zato do odškodnine iz tega naslova ni upravičen. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre tožniku odškodnina za sekundarni strah (strah za izid zdravljenja) pa ima podlago tako v izpovedbi tožnika kot v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca. Sodišče tudi ni prekoračilo trditvene podlage kot to zmotno meni pritožba. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o stopnji in trajanju sekundarnega strahu pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična odškodnina za tožniku nastalo škodo iz tega naslova 400,00 EUR.

17. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da sta toženki dolžni solidarno plačati tožniku 7.200,00 EUR (7) (namesto 10.400,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 dalje, v tretjem odstavku izreka pa tako, da je druga toženka dolžna plačati tožniku še zakonske zamudne obresti od zneska 7.200,00 EUR (namesto 14.400,00 EUR) od 11. 6. 2010 do 28. 9. 2010 (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem se pritožbi toženk zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških postopka

18. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je posledično ponovno odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je v sporu v celoti uspel po temelju, po višini pa 50 %, zato znaša njegov celoten uspeh v sporu 75 %, uspeh toženk pa 25 %. Pritožbeno sodišče je stroške pravdnih strank odmerilo na podlagi ZST-1 (8) in ZodvT (9) ter predloženih stroškovnikov (10). Stroški tožnika znašajo 2362,85 EUR (sodna taksa za tožbo 471,00 EUR, stroški za izvedenca 766,85 EUR, nagrada za postopek 477,10 EUR, nagrada za narok 440,40 EUR, izdatki za fotokopije in poštnino 20,00 EUR ter 20 % DDV na odvetniške storitve), upoštevaje uspeh pa 1.772,13 EUR. Stroški prve toženke znašajo 1249,32 EUR (nagrada za postopek 477,10 EUR, nagrada za narok 440,40 EUR, kilometrina 103,60 EUR (4 x 70 km x 0,37 EUR), izdatki za fotokopije in poštnino 20,00 EUR ter 20 % DDV na odvetniške storitve), upoštevaje uspeh pa 312,33 EUR. Prva toženka ni upravičena do priglašenih stroškov izvedenca in potnih stroškov prič, saj je te stroške poravnal tožnik. Stroški druge toženke znašajo 315,26 EUR (kilometrina (3 x 266 km x 0,37 EUR) ter strošek fotokopij in poštnine 20,00 EUR), upoštevaje uspeh pa 78,81 EUR. Po medsebojnem pobotanju (stroški tožnika se pobotajo s seštevkom stroškov obeh toženk) sta toženki dolžni nerazdelno povrniti tožniku razliko v višini 1380,99 EUR. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v izreku o stroških postopka (peti odstavek izreka) ustrezno spremenilo.

19. Toženki sta s pritožbama delno uspeli (30 %), zato sta upravičeni do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški prve toženke znašajo 1101,72 EUR (sodna taksa za pritožbo 423,00 EUR, nagrada za postopek 545,60 EUR, izdatki za poštnino in fotokopije 20 EUR ter 20 % DDV), upoštevaje uspeh pa 330,51 EUR. Druga toženka je upravičena do povračila stroškov sodne takse za pritožbo, ki glede na pritožbeni uspeh znašajo 126,90 EUR. Priznane pritožbene stroške je tožnik toženkama dolžan povrniti v roku 15 dni, v v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

(3) Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS v času izdaje prvostopenjske sodbe.

(4) Primerjaj npr. odločbe II Ips 1271/2008, II Ips 237/2005, II Ips 264/2009, II Ips 680/2007, VIII Ips 338/2008. (5) Primerjaj npr. odločbi II Ips 587/98 in II Ips 140/2002. (6) Tožnik je za primarni in sekundarni strah zahteval odškodnino v višini 600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo.

(7) Razliko do polne odškodnine v znesku 200,00 EUR je, kot izhaja iz drugega odstavka sodbe sodišča prve stopnje, dolžna plačati prva toženka.

(8) Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

(9) Zakon o odvetniški tarifi (Ur.l. RS, št. 67/2008 in nasl.).

(10) Pritožbeno sodišče je samo odmerilo stroške pravdnih strank, saj je sodišče prve stopnje priznalo stroške le tožniku, pri čemer je tudi stroške tožnika odmerilo napačno (na kar utemeljeno opozarja prva toženka). V primerih delnega uspeha sodišče vsaki stranki prizna pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z deležem njenega uspeha, nato pa po medsebojnem pobotanju naloži plačilo pribitka stranki, katere stroški so manjši.