Jedro

Družbenikova pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka je omejena na zatrjevanje in dokazovanje, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP ).

Upnik je predlog za začetek stečajnega postopka obstoj insolventnosti dolžnika temeljil na več zakonskih domnevah o njegovi trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih), in sicer na domnevah iz 1. in 3. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena in prve točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker so predhodno navedene zakonske domneve izpodbojne, je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarjajo, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju. Vendar pritožnik dejstev, ki predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, v pritožbi ne izpodbija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom (I. točka izreka), za upravitelja imenovalo A. A. (II. točka izreka) in ugotovilo, da opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v naslednji pravnoorganizacijski obliki: A. A., upravitelj v insolvenčnih postopkih, s. p., matična številka: ... (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pritožil družbenik dolžnika B. B. V laični pritožbi sklep izpodbija zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da se stečajni postopek nad dolžnikom odloži. 3. Na pritožbo je odgovorila upnica Republika Slovenija, na predlog katere je sodišče začelo stečajni postopek. V odgovoru na pritožbo se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoj za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom je, da upnik izkaže, da je dolžnik postal insolventen (232. člen in peti odstavek 239. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju –ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obstoju insolventnosti dolžnika vezalo na obstoj zakonske domneve iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, po kateri velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen, če v 15 dneh po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži niti ugovora, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP), niti zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (prvi odstavek 236. člena ZFPPIPP).

6. Neutemeljen je pritožbeni razlog, da ne drži ugotovitev sodišča v 2. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da dolžnik ni podal ugovora. Izjava, podana na FURS X., četudi bi pritožnik navedel njeno vsebino in izkazal njeno vložitev, ne more predstavljati ugovora, ki ga zoper predlog za začetek stečajnega postopka dolžnik vloži pri sodišču. O tem, kdaj, kako in kje se takšen ugovor vloži ter kakšne so posledice njegove nevložitve, je bil dolžnik posebej opozorjen s pozivom, ki se mu je vročil skupaj s predlogom upnika za začetek stečajnega postopka.

7. Če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil upnik in mu dolžnik ne ugovarja, lahko domnevo insolventnosti izpodbija družbenik dolžnika s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ki ji mora priložiti dokaze, da dolžnik ni insolventen (tretji in četrti odstavek 235. člena v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 234. člena ZFPPIPP). Družbenikova pravica do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka je torej omejena na zatrjevanje in dokazovanje, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP).

8. Upnik je v predlogu za začetek stečajnega postopka obstoj insolventnosti dolžnika temeljil na več zakonskih domnevah o njegovi trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti (čeprav bi za začetek stečajnega postopka zadoščala že ena izmed njih), in sicer na: - domnevi iz 1. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri, če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu; - domnevi iz 3. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri, če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi; - domnevi iz prve točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, po kateri velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti.

9. Predhodno navedene zakonske domneve so izpodbojne, zato je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarjajo, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju. Pritožnik dejstev, ki predstavljajo podlago za obstoj predhodno navedenih zakonskih domnev o trajnejši nelikvidnosti in dolgoročni plačilni nesposobnosti, v pritožbi ne izpodbija. Zgolj s trditvijo, da dolžnika ni zadolžil niti za 1 euro, pritožnik ne more izpodbiti obstoja zakonskih domnev iz 1. in 3. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena in prve točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Uspešen ne more biti niti s sklicevanjem na položaj drugih družb, ki kljub večletni insolventnosti niso v stečaju, saj je predmet presoje v obravnavani zadevi le insolventnost dolžnika. Ker lahko družbenik s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka izpodbija zakonske domneve le z izpodbijanjem dejstev, ki so podlaga za njihov obstoj, pa so neupoštevni (sicer tudi povsem pavšalno zatrjevani in nedokazani) pritožbeni očitki o zlorabah funkcij in prijateljskih vezi zaposlenih pri upnici, na predlog katere je bil uveden stečajni postopek, interesu, da se vse pomete pod preprogo, in o tem, da bo zadeva končala v kazenskem postopku, v katerem bosta sodelovala mednarodni preiskovalni urad in Interpol. 10. Pritožnik tudi ni zadostil dokaznemu bremenu. Prvenstveno je dolžnost stranke, da predlaga dokaze oziroma priskrbi listine, na katere se sklicuje (212. in prvi odstavek 226. člen ZPP v zvezi s prvi odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Predlog, da sodišče pridobi listinske dokaze, je dopusten le, če stranka substancirano navede, katere dokazne listine naj se pridobijo, in hkrati, da je ob vsej dolžni skrbnosti izčrpala vse možnosti, da bi jih pridobila sama; slednje pomeni, da izkaže, da sama ni mogla doseči, da bi ji listine izročili državni organi, pri katerih se listine nahajajo (tretji odstavek 226. člena ZPP v zvezi s prvi odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11.Ker pritožnik v pritožbi ni podal navedb in tudi ne predložil dokazov o tem, da dolžnik ni insolventen, višje sodišče ugotavlja, da domneve o dolžnikovi insolventnosti ni izpodbil. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.