Jedro

Okoliščina, da direktor toženke sploh ni bil sodnik na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, temveč na Okrajnem sodišču v Kranju, kjer pa sodniške funkcije tudi ne opravlja že skoraj devetnajst let, ne predstavlja drugega tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnik je na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, zoper toženko vložil tožbo zaradi nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri je uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek ter povračilo pravdnih stroškov.

2.Tožnik je ob sklicevanju na 67. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) vložil predlog, da vrhovno sodišče določi drugo stvarno pristojno sodišče, ker naj bi bili za to podani drugi tehtni razlogi. V predlogu navaja, da je direktor toženke opravljal delo sodnika na naslovnem sodišču, in sicer v obdobju od leta 2005 do leta 2014 ter je posledično oseba, ki jo poznajo vsi sodniki in sodno osebje tega sodišča. Zaradi poznanstva z direktorjem se je iz sojenja že izločila okrožna sodnica B. B., ki ji je bila predmetna zadeva primarno dodeljena. Ker sodniki in sodno osebje osebno poznajo direktorja toženke, to vzbuja dvom v korektnost postopka in v nepristranskost sojenja v predmetni zadevi. Poleg tega ima toženka (njena lastnica je A., d. d., Kranj) velik vpliv na lokalno gospodarstvo in se tudi iz tega razloga vzbuja dvom v korektnost in v nepristranskost sojenja v predmetni zadevi. Predlaga, da se zadeva delegira na drug oddelek naslovnega sodišča, ali na drug zunanji oddelek naslovnega sodišča, ali na drugo stvarno pristojno sodišče.

3.Toženka v odgovoru na predlog za delegacijo pristojnosti navaja, da ne drži, da naj bi direktor toženke opravljal funkcijo sodnika na naslovnem sodišču od leta 2005 do 2014. Na tem sodišču sploh ni bil zaposlen. Sodniško funkcijo je opravljal na Okrajnem sodišču v Kranju in še to le do leta 2007. Direktor toženke torej ni sodnik že skoraj dvajset let. Pred tem je bil pripravnik na Višjem sodišču v Ljubljani, na Okrožnem sodišču v Kranju pa je bil strokovni sodelavec. Zato ne držijo trditve tožnika, da naj bi bil direktor toženke oseba, ki jo poznajo vsi sodniki in sodno osebje tega sodišča. Neresnične in zavajajoče so tudi trditve, da naj bi se sodnica B. B. izločila, ker bi direktorja toženke poznala iz sodniških vrst, ali ker bi skupaj opravljala delo. Razlog za izločitev sodnice je bilo osebno znanstvo z direktorjem toženke, ker je slednji sokrajan njenega moža in se priložnostno družijo. O vsem tem je bil seznanjen tudi tožnik na podlagi sklepa naslovnega sodišča z dne 13. 3. 2026, opr. št. Su 142/2026. Tudi trditve tožnika o domnevnem vplivu toženke in njene lastnice na lokalno gospodarstvo so popolnoma pavšalne in niso v nikakršni vzročni zvezi s pravno in dejansko podlago predloga tožnika po delegaciji pristojnosti.

4.Predlog ni utemeljen.

5.Vrhovno sodišče lahko na podlagi 67. člena ZPP na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da so za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča podani drugi tehtni razlogi. V delovni knjižici direktorja toženke je navedeno, da je bil v delovnem razmerju na Okrajnem sodišču v Kranju v obdobju od 10. 2. 2005 do 29. 6. 2007, pred tem pa na Okrožnem sodišču v Kranju oziroma Višjem sodišču v Ljubljani. Okoliščina, da direktor toženke sploh ni bil sodnik na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, temveč na Okrajnem sodišču v Kranju, kjer pa sodniške funkcije tudi ne opravlja že skoraj devetnajst let, ne predstavlja drugega tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Tudi povsem pavšalne navedbe tožnika o domnevnem vplivu toženke in njene lastnice na lokalno gospodarstvo in s tem na vzbuditev dvoma o objektivni nepristranskosti sodišča, pri čemer lastnica toženke sploh ni stranka predmetnega postopka, ne predstavljajo okoliščine, ki bi pomenila drug tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

7.Ker torej navedeno ne utemeljuje delegacije pristojnosti, je vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

-------------------------------

1.Na podlagi 67. člena ZPP je vrhovno sodišče pristojno le za odločanje o določitvi drugega stvarno pristojnega sodišča.

2.Fotokopijo delovne knjižice je v spis vložila toženka.